Kako zavarovati skupno dobro

Odvijajoči se cunami privatizacije in razprodaje gospodarskega premoženja v Sloveniji prinaša večini njenih državljanov na kratki in še bolj na daljši rok materialno osiromašenje, državo pa potiska na evropsko periferijo. Kriza, bodisi »konstruirana« ali realna, in vojna sta bili vedno odlični pretvezi in priložnost(i) za bogatenje peščice tistih, ki so v njiju prepoznali enkratno priložnost za bogatenje. Zato ne preseneča, da se tej skušnjavi uklanja kritični in najbolj vplivni del političnega mainstreama in ekonomistov, ki so svojo akademsko vlogo zamenjali za vlogo ideologov, to je nekritičnih zagovornikov dogme o privatizaciji in razprodaji. Dvajseto stoletje si bo zgodovino, v katero se je obakrat vpisala tudi Slovenija, najbolj zapomnila po dveh propadlih dogmah: prva se nanaša na totalitarno verzijo državnega socializma in druga na fundamentalistično vero v neomejeni prostotržni kapitalizem.

Hayekovo nadaljevanje »poti v hlapčevstvo«

Mit o superiornosti privatnega sektorja in posledično privatizacije zagovarja, da je ta sektor bistveno cenejši, bolj učinkovit, konkurenčen in dinamičen od javnega, ki je zapravljiv, počasen in rigiden. To gledanje se opira na družbeno in ekonomsko teorijo Friedricha Hayeka, po kateri se lahko edinole superiorni trgi, zasebna lastnina in izjemni posamezniki kot varuhi demokracije in svobode uprejo »poti v hlapčevstvo«, v katero vodijo državna centralizacija, lastnina in centralno planiranje. Vendar moramo za Hayekovo protikeyneziansko in proti državi usmerjeno doktrino po nekaj desetletjih njenega uveljavljanja ugotoviti, da ni izpolnila obljubljenega cilja.

Pri tem mislim na neznosno povečanje neenakosti, ki ogroža samo preživetje globalnega kapitalizma (T. Piketty), pa na politično in ekonomsko centralizacijo, do katere je ob brezbrižnosti držav(e) privedlo neobrzdano delovanje prostega trga. Lahko pritrdimo enemu od Hayekovih kritikov, da trg in zasebna lastnina kot taka ne varujeta demokracije in svobode nič bolj kot državno načrtovanje v sovjetskem sistemu. Ironija zgodovine je, kako hitro so zagovorniki Hayeka temu ob izbruhu krize obrnili hrbet: od nekdanjega priklanjanja »minimalni» državi, so se čez noč spreobrnili v največje zagovornike njenega skoraj neomejenega intervencionizma, se pravi reševanja zasebnega bančnega sistema, ki je povzročil krizo.

Sicer pa je bolje, da na ideologijo o »dinamizmu zasebnega sektorja proti neučinkovitemu javnemu sektorju«, ki je medtem v svetu zaslovela pod imenom »neoliberalizma« in se prijela slovenske politične in ekonomske (akademske) elite, pogledamo, kako se je ta obnesla v realnem svetu. Najbolj povedni so primeri iz »domovine« neoliberalnega evangelija – Velike Britanije, »pionirke« privatizacije. Subvencije privatiziranim železnicam zahtevajo danes od davkoplačevalcev v nasprotju z napovedmi njenih zagovornikov tri krat več denarja kot prej, ko je z njimi upravljala država. Poleg tega se je poslabšala kakovost uslug, prevoz za individualne uporabnike se je podražil (najdražji v Evropi!), vlaki zamujajo bolj kot prej in zasebniki v interesu ustvarjanja čim večjega profita ne investirajo v posodabljanje železniške infrastrukture, kar ima za posledico povečano število nesreč. Poleg tega lastniki spretno »strukturirajo« dejavnost svojih družb tako, da se izogibajo plačevanju davkov oziroma »izvažajo« dobičke v davčne oaze.

Demonizacija države in javnega sektorja

Tudi za druge družbene sisteme, od zdravstvenega, poštnega (komunikacijskega) in finančnega, opravljene analize ugotavljajo, da so ti zdaj dražji in manj učinkoviti. Britanski zdravstveni sistem, ki je bil pred privatizacijo eden najboljših na svetu, je (bil) v primerjavi z ameriškim, ki je pretežno v zasebnih rokah, pol cenejši. Privatizacija na tem področju ima resne posledice: poslabšanje oskrbe pacientov, odpuščanje in kritično pomanjkanje zdravstvenega osebja (medicinskih sester), poslabšanje higiene v bolnišnicah, netransparentnost porabe in izginjanje državnega denarja v žepih zasebnikov itd. Prepad med premožnejšimi pacienti in revnejšimi se je po letu 2010 celo podvojil. Osebje se boji javno govoriti o problemih, če pa že spregovori, naleti na gluha ušesa. Zdravniki in njihova poklicna združenja pogosto opozarjajo na katastrofalne posledice marketizacije zdravstvenega sistema za zdravje pacientov, vendar to ne zaustavi neoliberalne politične prakse, da je »treba vse privatizirati«.

Novi lastniki skupaj z vrhunsko menedžersko elito, ki pobira mastne dohodke in odpravnine, si v španoviji s političnimi zagovorniki prostotržnega ekstremizma na vse pretege prizadevajo »spraviti politiko iz zdravstvenega sistema«. V resnici gre za to, da se odstrani demokratično odgovornost za porabljeni davkoplačevalski denar. Alternativa, to je nova politika, bo zato morala izreči odločni da demokraciji in ekonomski pravičnosti, brez katere si ni mogoče predstavljati socialne kohezije, ter enako odločni ne privatizaciji. Marketizacija in privatizacija teh občutljivih sistemov še zdaleč ne rešujeta problemov, temveč jih nepovratno (s)korumpirata in samo še množita. Številne privatizirane bolnišnice po tistem, ko njihovi lastniki »(o)bogatijo« in spravijo na varne račune v tujini, bankrotirajo ali pa jih mora reševati prejšnji »slab gospodar«, se pravi demonizirani država in javni sektor.

Povrhu vsega smo pod neoliberalno vladavino priča sistemsko zastavljeni ekonomski korupciji, v kateri menedžerska elita in institucionalni deležniki izkoriščajo male deležnike, zaposlene in »potrošnike« (paciente). S financializacijo sistema in njegovo marketizacijo se je zacementiralo interni absolutizem prvih. Še več, novi predlogi v tej smeri grejo še dalje: k privatizaciji zaporniškega sistema, izobraževanja, pridelovanja prehrambnih proizvodov, energetskega kompleksa, vode in vse tisto, kar zadeva ljudi v njihovi funkciji potrošnikov, medtem ko se preprosto prezre, da so ljudje (tudi) državljani.

Propad privatizacije in kako zavarovati državo

Privatizacija in razprodaja premoženja v Sloveniji pa je poleg tragedije tudi farsa. Tri desetletja star neoliberalni eksperiment s privatizacijo je medtem, kar dokazujejo številne sociološke in ekonomske analize, doživel propad. Privatizacija, tako kot nekoč »kolektivizacija« v nekem drugem ideološkem enoumju, preprosto ne deluje in ne daje napovedanih rezultatov ter zato ne preseneča, da se nihalo zgodovine ta čas odvrača od nje k javni lastnini. Farsa je, da slovenski politični razred in njegova ekonomska (akademska in gospodarska) elita tega ne vidita (?) ali pa zaradi »kolateralnih« koristi tega nočeta videti. Njuna moralna vest, predvsem pa odgovornost do sedanjih in prihodnjih generacij, bi zahtevala, da Slovenije oziroma njene države ne žrtvujeta nerazumnemu eksperimentiranju, za katerega ni nobene prave potrebe in ki ima največjo odgovornost za izbruh krize pred sedmimi leti. O tem bi se sicer lahko po(d)učila od nobelovcev, kot sta to Joseph Stiglitz, Paul Krugman in drugi, lahko pa bi uporabila in zavarovala državo s tem, če bi rekla »ne« privatizaciji in se pri tem oprla na opredelitev privatizacije, ki jo je podal eden največjih in še živečih ameriški pesnikov Charles Simic, da pomeni ta prenos javnih sredstev v žepe privilegirane manjšine. Sicer pa, če politična in ekonomska elita nečesa ne vidi ali ne ve, je vedno na voljo demokracija kot drugo ime za aktivno državljanstvo.

Državo potrebuje tudi družba

Od drugih bi se ta čas lahko naučili ne le to, kam je pripeljala dogmatična aplikacija privatizacije, temveč tudi o alternativah v smeri iskanja in (iz)najdevanja novih družbenih oblik lastništva. Ne mislim na utopične ideje, čeprav potrebujemo tudi te, temveč o realno obstoječih in tudi uspešno delujočih načinih odvračanja od rigidne privatizacije ekonomskega življenja in marketizacije javnih služb (zdravstvo, izobraževanje, kultura, bančni sektor, komunala in druge). V svetu poznamo že veliko in še povečujoče se število primerov deprivatizacije.

V Veliki Britaniji je polovica od 140 lokalnih svetov (»local councils«) »deprivatizirala« javne službe; v Nemčiji so, začenši z letom 2011, večino energetskega distribucijskega omrežja prenesli v javno last(nino); celo v ZDA so v zadnjem času eno petino prej privatiziranih (»outsourced«) javnih služb (po)vrnili v prejšnje stanje. Najmanj 86 velikih mest po svetu je privatno lastnino na vodo vrnilo v javno last(nino). Dodajmo, da v svetu težko najdemo primer uspešne privatizacije energetskega kompleksa in se zato ni treba čuditi, da smo na tem področju v svetu priča deprivatizaciji in vzpostavljanju demokratičnega nadzora nad njim.

Neoliberalce, ki vse stavijo na privatizacijo in častijo prosto (beri: slepo) delovanje trga ter pri tem pozabljajo, da jih je, tako kot vedno do zdaj, reševala država, je treba spomniti, da potrebuje državo tudi družba. Brez nje in njene odgovorne vloge pri (za)varovanju javnega dobrega, kot je spomnil prejšnji teden preminuli sociološki velikan Ulrich Beck, ne bo mogoče narediti koraka proč od neoliberalne doktrine, da je treba ekonomizirati politiko in iz nje izriniti javno/skupno dobro, namesto da bi politizirali ali bolje socializirali ekonomijo. To pa ne izključuje tega, kot je dodal zgodovinar Tony Judt, da je treba na novo domisliti vlogo in izdelati novo terminologijo za državo v 21. stoletju. Zgodovina kapitalizma ponuja veliko primerov uspešnih državnih podjetij oziroma držav, ki so odigrale vlogo glavnega investitorja in zaslužne za največje inovacije, brez katerih si ne bi znali predstavljati današnjega življenja. Z enim od gotovo največjih uspehov v zgodovini človeštva se ne nazadnje ponaša tudi ameriška vojaška industrija, ki je v državnih rokah in ki je dala velik epohalni dosežek – planetarno vzpostavitev sodobne informacijske ekonomije.



–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije 
na univerzi v Bologni