Ogroža nas zanikrnost, zaradi katere raje častimo Greto Thunberg kot starša Pogačar s štirimi otroki

Z jesenjo pride v naše kraje megla. Iz Ljubljane, najlepšega mesta na svetu, ki se duši v slabem zraku. Bravo, naši. Burja je zakon, ne le za pršut, tudi za dober zrak. Da bi le kdaj prevetrila tudi naše glave.

Megleno popoldne sem preživel na Zdravniški zbornici Slovenije. Veliko se je ploskalo. Sem, tja, v tri dni, iz navade, tudi tistim, ki jim prej mečemo polena pod noge. Taka je forma. Ob tako dolgem aplavzu postanejo mehurji nestrpni. In iz ne preveč polne modre dvorane zbornice, se gruča lepo oblečenih zbere na hodniku odrešitve. Na prvih vratih je moška in ženska podoba, na drugih vratih je moška in ženska podoba. Pred prvimi vrati za moško-ženki servis je gneča, pred drugimi vrati za moško-ženski servis ni nikogar. Stopim v gručo žensk pred prvimi vrati. Redko je moški deležen tako pozornih pogledov. Zakaj? Stal sem v pravi vrsti, a ne v pravi gruči. To je diskriminacija zaradi spola. Seksizem.

Predvidevam, da so bile kolegice iz gruče deležne številnih ur biologije, anatomije in patologije. Gotovo tudi genetike, urologije in psihiatrije. Brez tega na medicinski fakulteti ne gre. Tako je bilo z menoj v začetkih naše države. Res nisem bil najbolj priden obiskovalec predavanj, ampak ob šestletnem študiju medicine bi pa verjetno že kdo opazil, da moje znanje biologije ne dosega zdravniških standardov, ker še vedno mislim, da sta spola le dva. Pa tako očitno mislijo tudi kolegice, ki so izbrale in zase okupirale prvo stranišče z moško-žensko podobo. Se tudi vam zdi, da se je v naše glave zalegla megla?

Vsi vedo, da je prvo stranišče samo žensko, pa vendar nikogar ne moti, da je usmerjevalna tabla napačna. Si predstavljate, da ste na poti v Puconce, pa na isti tabli piše Puconci-Piran? Še Vlado s tisto črno kitaro bi čudno pogledal. Vem, da so se v treh desetletjih od začetkov mojega študija zgodila velika znanstvena odkritja. Tudi na področju medicine. Nisem pa zasledil članka, v katerem bi pisalo, da spola nista samo dva, ampak trije, pet, deset. Vsaj z biološkega vidika ne. Tako odkritje bi si zaslužilo Nobelovo nagrado za medicino.

Pa ne pišem o počutju posameznika, ker tudi mene redkokdaj vprašajo, kako sem. Se pa včasih kdo najde in me spravi v prijetno zadrego. Nedolgo tega me je o počutju povprašal najstnik, o katerih imamo včasih precej predsodkov. Hvala mu in vsem tistim, ki ob svojem problemu pomislijo tudi na druge.

Ko sedim v ambulanti in nekateri od mene pričakujejo, da po njihovih željah pritiskam na tipke recept, napotnica, bolniška ali ko ZZZS pričakuje za manj denarja še več dela, predvsem pa več tipk, se počutim kot tista najcenejša pocestnica z obrobja Pariza. Že drugič pa kot mama, ki ima le dve dojki, pa bi se nanjo rado obesilo desetero otrok. In ti včasih tudi grizejo, ščipajo, kakajo. Sem zato ženska? Moje znanje biologije mi tega ne govori. Na hodniku odrešitve na zbornici so mi avtohtone ženske dale vedeti, da nisem.

Moški, ženska, drugo

Pred podobno dilemo me postavijo obrazci s tremi rubrikami: moški, ženska, drugo. Če je drugo po izboru, kar obožujem, zapišem citroen. Nikogar to ne moti. Teh avtomobilskih spolnih opredelitev imam verjetno že toliko, da bi si zaslužil ekskluzivno povabilo na letošnje svetovno srečanje spačkov v Postojni. Pa sem bil tudi tam spregledan. Še ena diskriminacija. Niti majčke s Citroënovim spačkom nisem dobil.

Je pa napoved boljša. V Ljubljani naj bi zrasla sežigalnica in megle ne bomo imeli le čez zimo, ampak tudi spomladi in jeseni. Če bomo pridni in poslušni, kar vse leto. Seveda si ne bi upal komentirati projekta, ker je moje znanje prešibko. Prepričan pa sem, da je »zeleno, ki te ljubim zeleno«, včasih zelo umazano. Solarni paneli na zelenih travnikih, njivah, bregovih so zrasli tudi pri nas. Čudovito. Količina zelenja, ki proizvaja kisik, je pod temi paneli precej podobna tisti na avtocesti.

Še en meglen dan, tokrat zelen. S prihodom električnih avtomobilov smo pripravljeni za avtomobil odšteti deset jurčkov več. Če imate povprečno plačo, se boste za teh deset jurčkov več vozili v službo in nazaj najmanj eno leto, ker jesti pa nekaj tudi morate. Žal ne tistega, kar bi lahko zraslo pod solarnimi paneli. Če pa še niste elektro »fen«, se boste vseeno vozili v službo in nazaj za prazen nič ter s tem subvencionirali tiste napredne, elektrificirane, ki se vozijo tudi z več kot dve toni težkimi električnimi mrcinami. Za spomin napišem, da že prej omenjeni spaček tehta osemsto kilogramov. V zeleno potrošništvo ne verjamem, zato me boste pokopali s to mojo nevero.

Nemce pa so pokopali zeleni ulični nastopači, ki so jim ugasnili ogljično ugodne nuklearke ter jim krompir in pšenico na njivah zamenjali za solarne panele ali celo biodizel. Ker pa tudi zeleni aktivisti uporabljajo telefone, klime, skiroje, cvrtnike in bitcoine, so namesto nukleark ponovno zagnali nemške »teše«. In to več kot šest. Bravo Nemci. Očitno je izobilje megle tudi tam. Predlog številka ena. Zeleni in progresivni nevladniki; čas je za kolesarjenje po ljubljanskih ulicah v maskah. Naj se ve, da kakovost zraka, ki Ljubljano postavi šele na 709. mesto, ni vredna najlepšega mesta na svetu, predvsem pa ne pljuč in žil meščanov.

Ogroža nas predvsem naša zanikrnost

In vendar je zeleni prehod neizogiben. Slovenci bomo verjetno eden tistih narodov, ki bo dolgoročno najbolj pripomogel k zmanjševanju ogljičnega odtisa. Štirideset let rodnost avtohtonih prebivalcev Slovenije ne omogoča vzdrževanja populacije. Vsako leto nam zmanjka približno deset tisoč otrok s slovenskim genomom. Še dobro, da nam slabo demografsko sliko in količino delavnih rok rešuje priseljevanje. Ampak, čez manj kot dvesto let genov avtohtonih prebivalcev Slovenije ne bo več. Pa to niso projekcije čez palec, ampak čez Inštitut Jožef Stefan, kjer k sreči še nimajo oddelka za levo in desno matematiko.

Upam, da se bo v naslednjem stoletju našel kdo, ki se mu bo edinstvenost slovenskega genoma zdela tako pomembna, da bo tiste redke preživele naše naslednike zaščitil, kot smo že davno zaščitili gorske gorile v Kongu ali človeške ribice v našem podzemlju. In naši zanamci, ki bodo le še genska in značajska mešanica vseh vetrov, bodo v rezervatu lahko opazovali ostanke avtohtonih prebivalcev, ki so bili pridni, vztrajni, pohlevni, neodločni in samouničujoči. Ker nas v tisočletju niso požrli drugi, nam kaže, da se bomo v dveh stoletjih sami.

Mogoče bi bilo smiselno, da bi že danes kapital, ki prihaja v naše kraje z drugimi nameni, porabili za podporo slovenske matere in očeta, ki sta edina, ki to genetsko unikatnost lahko preneseta naprej. In če bo tako, se bo tudi še čez sto ali dvesto let našel kdo, ki bo tej naši materi za osmi marec prinesel rdeč nagelj. Tudi zato, ker bo govorila in pela slovensko in bo še vedno pekla potico.

Poglejmo usodo Kočevarjev, ki živijo na slovenskem prostoru več kot šeststo let. Manj kot stoletje bo dovolj, da bomo izgubili še njihove zadnje gene in navade. Pa vendar imamo mi, ki smo tako majhni in bomo lahko propadli med prvimi, neizmerno srečo. Naša majhnost ne ogroža nikogar, zato nam je dovoljeno biti nacionalno ponosen brez vsakršne nevarnosti za druge. Nas ogroža predvsem naša zanikrnost, zaradi katere raje častimo Greto Thunberg kot starša Pogačar s štirimi otroki.

Bravo, naši

In še par milijard megle iz mojega področja. Ukinitev dodatnega zavarovanja je podražila naše zdravje. Storitev ni boljša, cenejša pa tudi ne. Bravo, naši. Do specialista v tridesetih dneh. Fantastično. Pa ne za denar, ki vam ga pobere ZZZS, ampak za onega, ki vam je ob vse večjih davščinah še obležal v kakšnem kotu žepa. Večina teh kotov nima. Bravo, naši. Klinični center Ljubljana razmišlja o uvedbi samoplačniških ambulant, kar je skladno z duhom ločitve med javnim in tržnim zdravstvom. Če pa še vedno upate na preglede z zeleno napotnico, pa je dobro, da si ob prelomu leta priskrbite Mohorjevo pratiko vsaj do leta 2030.

Bodimo zeleni in ne kupujmo robe s prekratkim rokom trajanja. Bravo, naši. Nova davščina za dolgotrajno oskrbo po novem plača tudi dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga je do včeraj plačeval zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. In kaj več nam zaradi tega prihranka plača Zpiz? Predlog številka dve. Naj pobiralec davščine za dolgotrajno oskrbo, ki delavcu s povprečno plačo odnese približno šeststo evrov na leto, takoj razkrije, kam gre ta denar, sicer se mu zna zgoditi, da bo na ulici poleg zelenih protestnikov lahko opazoval še tiste, ki dolgotrajne oskrbe še ne potrebujejo, jo pa intenzivno plačujejo.

Za primer dobrega nadzora povem, da me je ZZZS pravkar preveril, ali sem sredstva za laboratorijske storitve v preteklem letu tako tudi porabil. Res so bili pridni. Pregledali so več kot osemsto strani dokumentov in ni bilo velikih odstopanj. Bili so tako korektni, da so mi priznali celo nekoliko več, kot sem jim zaračunal. Tak nadzor bi priporočal povsod in bi tako še tista dva procenta, ki mi ga po novem jemlje država, lažje pogrešal.

Sicer pa si lahko mislim, da dolgotrajna oskrba ne plačuje le plenic, ampak tudi vinjete, božičnice in druge lizike in mandarine, ki jih vladni Miklavž deli pred naslednjim izborom. Z otroškega vidika si želim, da bi bil Miklavž vsak mesec in volitve na pol leta. Kot oče, delavec, delodajalec, davkoplačevalec, bodoči upokojenec pa bi vse to trajno prepovedal. Brez možnosti referenduma.

Pa smo jo dočakali. Burjo. Tako so napovedali tudi meteorologi. Redko se zmotijo, ker so mojstri. Dočakali smo tudi referendum o evtanaziji. Preroki, ki napovedujejo prihodnost, niso zgrešili le jakosti vetra, ampak tudi njegovo smer. Ne prvič. Si predstavljate, da vam predpišem zdravilo, ki naj bi zmanjšalo tveganje za srčno smrt za četrtino, pa se izkaže, da vam tveganje poveča za sedem odstotkov? Očitno imajo te službe tudi oddelke za levo matematiko. Zato se mi zdi nedopustno, da tovrstne agencije še niso premaknili v reklamni blok med Vreme in Šport, tja med jajčka iz do kokoši prijazne reje. Za oglas v tem bloku se plača, za propagando pred tem blokom, plačujemo mi. Hvala za tako meglo. Da pa vse le ne bo tako megleno, si zavrtite tisto od Josipe Lisac s prav nič drugačnim naslovom kot Magla. Če ne veste, zakaj, pa zato, ker so tudi Hrvati stiskali pesti za naš referendum. Očitno je komu še vedno mar tudi za nas. Hvala jim.

 

***

Janez Koprivec, zdravnik v Poljanski dolini

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.