Tiskane izdaje
Primerjave med slovensko osamosvojitvijo in sedanjim poskusom katalonske osamosvojitve so seveda zanimive, a spregledujejo (ali namenoma zamolčujejo?) nekaj zelo pomembnega: da je imela slovenska osamosvojitev svojo ustavno podlago ne le v slovenski, ampak tudi v jugoslovanski ustavi, da pa v španski ustavi take ustavne podlage ni.
Seveda niti nam zgolj sklicevanje na ustavo ne bi nič pomagalo, če ne bi bili sposobni z orožjem zavarovati svojih razglašenih novih meja, ko jih je zvezna oblast z vojsko poskušala zavzeti in s tem razglašeno neodvisnost že v kali zatreti. Šele takrat so v dogajanje bili tako rekoč prisiljeni vstopiti tuji posredniki – takrat pa je bila tudi prej omenjena ustavna podlaga za nadaljnji razplet konflikta zelo pomembna. Pa še ena velika razlika je med položajem takratne Slovenije in današnje Katalonije: Slovenija se je osamosvajala iz takrat že razpadajoče zvezne države (v kateri je omejeno državnost federalne enote že imela), tako da je kasneje mednarodna skupnost to priznala (in mi sprejeli) ne kot odcepitev iz zvezne države, ampak kot nastajanje novih držav iz razpadajoče zvezne države. In še, najbrž najpomembnejša: pri nas je glasovalo za osamosvojitev skoraj 90 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije, pri njih pa precej manj od polovice (a vse kaže, da bi se tudi na neoviranem, regularnem referendumu izid vrtel verjetno tam nekje okrog polovice). In med nasprotniki osamosvojitve niso samo tam živeči Španci, ampak tudi etnični Katalonci.
Razglasitev neodvisnosti
Ali bo to novo zdaj ali kdaj kasneje res vzklilo in se obdržalo, ne ve nihče. V sedanjem svetu je sicer malo verjetno, toda tudi kaj drugega, npr. tako hiter razpad vzhodnega bloka, se je zdelo neverjetno, pa se je vendarle zgodilo.
Kako v dokaj trdno in stabilno organiziranem svetu sodobnih demokracij, še zlasti znotraj EU, kjer vsi prisegajo na spoštovanje prava in človekovih pravic, doseči, da bi suverena država (zdaj Španija, kasneje morda še kakšna druga) dovolila svojemu delu, ki se hoče od nje odcepiti, da to res naredi, ne da bi zoper to »uporabila vsa zakonita in ustavna sredstva« vključno z vojsko, kar ji njena ustava ne le dovoljuje, ampak jo k temu pravzaprav celo zavezuje? Je kaj takega sploh možno pričakovati – ali so to le sanje naivnih sanjačev?
Doslej najbrž v zgodovini ni bilo primera, ko bi bilo z osamosvajanjem držav kaj drugače kot z revolucijami. Eno in drugo je znotraj veljavnega pravnega reda protipravno in protiustavno ravnanje; če revolucionarji ali osamosvojitelji zmagajo, vzpostavijo nov pravni red, ki pravno utemelji njihovo oblast – če so poraženi, jih obesijo, zaprejo, izženejo ali drugače sankcionirajo. Za obstoj države (in njeno priznanje od drugih) je pač odločilna samo dejansko vzpostavljena oblast nad določenim ozemljem in na njem živečimi ljudmi. Doslej se je taka oblast vsaj praviloma vedno vzpostavljala s silo, tudi z oboroženo silo – razen v kakšnih izjemnih primerih. Pri mirnem razhodu Švedske in Norveške ali Češke in Slovaške je šlo, recimo, za sporazumen razhod dveh vsaj približno enako močnih partnerjev – da bi velika država dovolila, kadar svoje politične in ekonomske interese razume drugače, sporazumno odcepljanje svojih manjših delov, pa se najbrž še ni zgodilo.
Tveganje, ki se ga
Nacionalne samozavesti takega naroda tako in tako sploh ni mogoče zadušiti – morebitna policijska, vojaška in ustavno-administrativna zadušitev katalonske že dosežene avtonomije pa bi lahko pomenila hkrati hud udarec tudi ekonomskim interesom in perspektivam tako Katalonije kot celotne Španije. Je za Španijo bolje imeti soseda, s katerim mirno sodeluješ in trguješ – ali pod svojo oblastjo s silo obdržati zatrt in ponižan narod, torej gnojno rano, ki lahko postane kal razkroja celotne države?
Tega tveganja se očitno zavedajo oboji: Katalonci, ki niso grozili z uporabo sile, ampak so pozivali k pogovorom, španska vlada pa vsaj s tem, ko doslej ni grozila z ustavno možno ukinitvijo katalonske avtonomije. Špansko ravnanje v nasprotni smeri, namreč uporaba brutalnega policijskega nasilja proti glasovalcem na referendumu, je okrepilo katalonsko stran v tem sporu. Toda to orožje bi Katalonci (in njihovi podporniki zunaj Katalonije, tudi mi) morali uporabljati zelo precizno: španska vlada je po španski ustavi gotovo imela pravico, da poskuša preprečiti neustavni (od ustavnega sodišča prepovedani) referendum, tudi z uporabo pravne in policijske represije, a le nasproti organizatorjem referenduma (katalonskim oblastem) – nikakor pa ne nasproti državljanom, ki so prišli na volišča. Z brutalnostjo, ki jo je policija pri tem pokazala, in z vladnim odobravanjem te brutalnosti je španska stran v tem sporu hudo kršila demokracijo, človekove pravice in s tem tudi načela EU – toda pazimo dobro: s tem, ne pa z vsemi svojimi ukrepi za preprečitev referenduma!
Škodljivo posploševanje
Seveda je zelo žalostno in zaskrbljujoče, da so tudi za to voditelji EU in skoraj vsi drugi politiki v Evropi gluhi – toda bolj ko bo katalonski, naš ali katerikoli odpor temu pretirano posplošen in premalo precizen, lažje se bodo nasprotniki katalonske osamosvojitve skrili za splošne fraze o spoštovanju pravnega reda in načel mednarodnega prava.
Ideja o osamosvojitvi majhnega naroda iz velike večnacionalne države po mirni poti je v surovem sodobnem svetu krhka bilka, ki jo močni zlahka uničijo – razen če bodo uvideli, da bodo od tega tudi sami imeli več škode kot koristi. To, kar so za to idejo Katalonci že doslej naredili, pravzaprav niso več samo od zunaj nevidne klice pod zemljo, ki bi šele lahko pokukale na dan – ta krhka bilka je s katalonskim referendumom že pognala in vzbrstela. Glede na nesoglasja med Katalonci samimi je sicer najbrž ne bo mogoče ohraniti pri življenju. Sledile bodo analize in prepiri, kdo vse je za to kriv in koliko – toda vsaj ideja sama je zdaj jasneje prisotna v evropski zavesti, z zagovori in z nasprotovanji, in morda bo kje drugje ali kdaj kasneje še v Kataloniji tudi uresničena.
Matevž Krivic,
pravnik, nekdanji ustavni sodnik–––
Prispevek je mnenje avtorja
