Kar je dobro za Evropo, je tudi za članice

Manfred Weber, vodja najmočnejše skupine v evropskem parlamentu, desnosredinske Evropske ljudske stranke, je prepričan, da je EU na točki preobrata. Obdobje kriz se končuje, v dramatičnih razmerah po svetu je Unija postala trdnejša, je bavarski konservativec povedal v pogovoru s pol ducata dopisnikov evropskih časnikov.

Kako vidite položaj v EU leto dni po referendumu v Združenem kraljestvu?

Položaj je stabilen. V Franciji so zmagale proevropske sile in enako pričakujemo v Nemčiji. Imamo gospodarsko rast po vsej Evropi, tudi na Irskem, Portugalskem, v Španiji. Lani je bila višja kot v ZDA. Obvladujemo migracijsko vprašanje, nadzor meje je boljši kot prej. Napredujemo, smo stabilni in delamo z dosjeji. To je Evropa.

Na drugi strani imamo kaotičen položaj v Londonu, ko ne vemo, kdo vlada v državi in kaj hočejo doseči v pogajanjih o brexitu. Slišimo le, česa nočejo. V takšnem položaju je sporočilo ljudem, da je Evropo bolje reformirati, kot da bi jo zapuščali ali celo uničili. Imamo proevropski zagon. Ljudje spet – tako kot v prejšnjih desetletjih – spoznavajo pomen sodelovanja. Glede brexita je jasno, da ne bo več izbiranja v EU (cherry pickinga). To so prej naredili s popustom na vplačila v proračun EU ali na področju notranjih zadev. Tega ne bo več, igra je končana. Želijo oditi, kar pomeni, da izgubljajo prednosti članstva. Evropskega parlamenta ne bi smeli podcenjevati. Dosje moramo zapreti pred evropskimi volitvami spomladi 2019. Nepredstavljivo je, da bi Združeno kraljestvo spet sodelovalo na njih.

Kakšno stališče boste zagovarjali glede proračuna EU? Po brexitu bo v njem nastala velika luknja in bremena bodo morala biti drugače porazdeljena. Bodo bogati, z Nemčijo na čelu, plačevali več ali se bo rezalo pri pomoči manj razvitim?

Najprej: kot evropski parlament ne bomo sprejeli tega, da bi račun za brexit morala plačati preostala EU. Plačati ga morajo Britanci. Vprašanje sedemletnega proračuna EU po letu 2020 bi morali urediti v prihodnjih letih, najbrž pred evropskimi volitvami 2019. Tako bi poslali sporočilo o stabilnosti, moči in verodostojnosti EU.

Upoštevajoč brexit, pričakujemo od evropske komisije ambiciozen predlog proračuna. Preveriti moramo vse popuste v sistemu in posamezna poglavja. Potrebovali bi novo poglavje o obrambi. Ko bomo naredili splošen pregled in če dokažemo evropsko dodano vrednost – Frontex, denimo, deluje bolje, če sodelujejo vsi –, lahko prosimo članice, naj bodo verodostojne in plačajo, kar je treba in kar je koristno za EU. Moramo ven iz starega sistema, v katerem so bili v proračunu narejeni le manjši premiki.

Kako bo deloval francosko-nemški motor EU? Veliko je retorike, ni veliko konkretnega. Videnja prihodnjega razvoja območja z evrom so različna.

Ko gre za temeljna vprašanja na stari celini, je dvojec odločilen. A morali bi se zavedati, da nemško-francoski dvojec ni Evropa. Potrebujemo skupno razumevanje in upoštevanje vseh vidikov EU. V Uniji moramo najprej opravljati svoje delo in dosegati rezultate. Všeč mi je, ko poslušam Emmanuela Macrona, kadar pravi, da mora najprej narediti domače naloge v Parizu. V EU pa imamo še veliko dela na področju migracij, pri razvoju digitalnega gospodarstva, končanju projekta bančne unije. Drugo je prihodnost.

Moramo poskrbeti za spremembe pogodbe, ko jih potrebujemo. Z Macronovimi predlogi za območje z evrom se razprava ni začela, saj traja že nekaj časa. Moramo ugotoviti, kaj bomo naredili najprej.

Ena od točk je, da potrebujemo en obraz evra, jasno komunikacijo valute. Bolje moramo absorbirati gospodarske šoke, kakršni so se zgodili med krizo. Če za tak cilj potrebujemo proračun območja z evrom, je v redu. Na trg državnih obveznic moramo vrniti tržne mehanizme. Nočemo sicer kritizirati Maria Draghija, a ECB s svojim ravnanjem ustvarja nenormalno gospodarsko okolje. Moramo se vrniti k normalnemu, ko trg odloča o obrestni meri, o verodostojnosti države.

Kočljiva je migracijska politika, o kateri še zdaleč ni enotnosti, niti zbliževanja stališč članic.

Migracije so ena od odprtih ran v EU. Pozivam članice, da se bolj angažirajo. Ni dovolj ponavljanje in ponavljanje stališč. Čas je za zaprtje dosjeja. V evropskem parlamentu smo pripravljeni. Bruselj ni kriv: evropska komisija je pripravila jasne predloge. V parlamentu smo pripravljeni. Edina institucija, ki manjka, je svet EU (ki predstavlja članice), kjer imamo nacionalne egoizme. Višegrajskim državam bi povedal, da je v EU sicer povsem običajno imeti svoje stališče, a prišel je čas za kompromis. Kar zadeva vsebino: prvi pogoj je varovanje meje. Ljudje pričakujejo od nas, da EU nadzira svoje meje in da preverjamo, kdo prihaja k nam. To ne pomeni zapiranja meja. Najti moramo ravnotežje med strogim nadzorom in ponujanjem pomoči, saj se Evropa definira kot krščanska celina.

Bi se morala Unija odzvati s sankcijami proti državam, ki ne sprejemajo prosilcev za azil?

V EPP podpiramo postopek evropske komisije proti trem članicam, ki da z zavračanjem premeščanja prosilcev za azil kršijo zakonodajo EU. To ni kazen ali prisila, ampak izvajanje veljavnega pravnega reda Unije. Ključno pri migracijskem vprašanju je, da s kompromisom poiščemo rešitev. Z migracijami se bo EU ukvarjala še desetletje. Delitev bremen ni le premeščanje prosilcev, ampak tudi pomoč pri nadzoru meje, s financiranjem in osebjem. Če ne bo delitve bremen, lahko povsem razumem občutek Italije, da je prepuščena sama sebi. Če bo rana ostala odprta, nihče ne bo imel koristi.

Kako sicer vidite položaj v EU, Macron govori o zavezništvu zaupanja.

Medsebojno zaupanje je temelj Evrope. V primerjavi s prejšnjimi leti, ko smo imeli dve veliki krizi, migracije in gospodarstvo, imamo veliko priložnost, da v EU ustvarimo skupno razumevanje. Če omenim Helmuta Kohla – vedno je govoril, da najprej poskuša narediti, kar je najboljše za Evropo, saj da je to najboljše tudi za Nemčijo. To je bilo razmišljanje močne generacije, ki se poslavlja. Ponazarja tudi današnji položaj. Razmisliti moramo, kaj je najboljše za Evropo. To bo na koncu najboljše tudi za države članice. Stvari ne bi smeli začenjati z nacionalno perspektivo.

Ali bo v EU bolj liberalna, trgovinsko usmerjena nemška logika trčila ob zadržani protekcionizem, kakršnega je v zadnjih letih zagovarjala Francija? Tudi Macron bi ščitil strateška podjetja.

Nikakor ne pričakujem težav. Oboje moramo povezati. Moramo ostati odprti za trgovino. Če upoštevamo stališča Washingtona, imamo še vedno velikih drugih odprtih vrat, skozi katera lahko vstopimo, denimo Japonsko. To ustvarja delovna mesta in partnerstva. Drugače kot Trump, ki želi graditi zidove, želimo mi postavljati mostove. A ne smemo biti naivni. Sporočilo Jean-Clauda Junckerja na vrhu s Kitajsko je bilo trdo in dobro. V EU potrebujejo mehanizme, da lahko preverjamo ravnanje zunanjih investitorjev. Če ne vlagajo na tržni podlagi ali vlagajo v tehnološka strateška podjetja, imamo sicer zakonodajo v članicah, a ne na ravni EU. To bi morali spremeniti.

Ali sodite, da je konec vzpona populizma, tudi z zmago Macrona?

Vzrok za vzpon populizma v zadnjih desetih letih so bile nerešene težave, na gospodarskem in migracijskem področju. Premagaš ga lahko, če odpravljaš težave. Gospodarsko gre Evropi bolje in temelj za populizem je postal šibkejši. Tudi na migracijskem področju se premika. Kar se kot politiki lahko naučimo iz zadnjih volitev, je, da ljudje želijo videti vodenje in jasno usmeritev. Povedati je treba, da so populisti lažnivci, denimo Aleksis Cipras v Grčiji. Nimajo odgovorov, le spodbujajo strahove. Z reševanjem težav lahko stranke sredine zmagamo v bitki in prepričamo ljudi.

V Grčiji so po dolgih letih kljub reformam in varčevanju še vedno hude težave. Kakšen voditelj je Cipras?

Cipras je politično začel kot lažnivec. Obljubljal je stvari, ki jih ni uresničil. Ljudje vidijo, da se ne morejo zanesti nanj. Spoštujem grško izvajanje ukrepov po prvem, kaotičnem letu Sirize, ko so povzročili veliko škode grškemu gospodarstvu. V Grčiji opažam, da z ravnanjem na področju birokracije in privatizacije ne morejo ustvariti vzdušja, prijaznega do privabljanja naložb. Glede tega ni veliko napredka. To ni vprašanje severa in juga, ampak dobrega vladanja. Na Portugalskem je veliko naložb, odprtosti, rasti. Ciprasov pristop dolgoročno ni vzdržen. Uničil je zaupanje s partnerji. Decembra lani je glede pokojnin enostransko sprejel odločitve brez posvetovanja z njimi. Tudi Španci in Italijani so bili kritični do tega.