Kar se Janezek nauči, to Janez zna
Slovenska matura je mladim namesto ideala odgovornosti, ustvarjalnosti in samozavesti vcepljala ideal, ki med zvezde povzdiguje intelektualno lenobo in družbeno pasivnost.
Odpri galerijo
Državna matura naj bi bila orodje za izbiro najprimernejših kandidatov za nadaljevanje študija na izbranih fakultetah. FOTO: Tomi Lombar/Delo
K pisanju tega komentarja me je spodbudila anonimna anketa Državne izpitne komisije za letošnje maturante, med katere sodim tudi sam. Vendar se moj komentar ne navezuje zgolj na letošnjo maturo, ampak na vse izvedbe državne mature v samostojni Sloveniji od šolskega leta 1994/1995, ko je bila eksterna matura ponovno uvedena in postala pogoj za nadaljevanje študija na univerzitetnih programih. Med učenjem za posamezne pisne preizkuse iz vseh petih predmetov sem namreč za vajo reševal maturitetne pole iz prejšnjih let in ugotovil, da se v svojem bistvu niso čisto nič spremenile. Za to kritično oceno sem se odločil, ker sem prepričan, da je način izobraževanja mladih zelo pomemben ne le za prihodnost nas samih, našega naroda in človeške družbe nasploh, ampak tudi za prihodnost celotnega Zemljinega ekosistema.
Državna matura naj bi bila orodje za izbiro najprimernejših kandidatov za nadaljevanje študija na izbranih fakultetah. Torej bi bilo smiselno, da bi bilo merilo za selekcijo kandidatova sposobnost reševanja problemov, ki jih izbrano področje študija proučuje oziroma s katerimi se posameznik na tem področju srečuje. Sposobnost reševanja problemov je sicer res odvisna od smeri študija, pa vendar nanjo v veliki meri vplivata tudi splošna razgledanost in ustvarjalnost, ki naj bi ju gimnazijski program in splošna matura utelešala.
Svojo ustvarjalnost in splošno razgledanost lahko maturanti najbolj nazorno pokažejo in dokažejo v eseju, zato je ta sestavni del mature pri maternem jeziku. Predstavlja kar 50 odstotkov celotne ocene iz predmeta in tako zelo vpliva ne le na oceno iz slovenščine, ampak na celoten uspeh na maturi. Njegova teža na maturi je torej več kot upravičena, vendar je problem v načinu, kako Državna izpitna komisija pisanje maturitetnega eseja zastavi in kako ga vrednoti. Pri tem o kakšni splošni razgledanosti oziroma, še bolje, ustvarjalnosti ni ne duha ne sluha.
Če naj bi torej o maturantovih sposobnostih za nadaljevanje študija želeli dobiti jasnejšo sliko, bi morali dijaki pisati eseje v pravem pomenu te besede. Eseji, ki jih že vsa omenjena leta pišejo na slovenski državni maturi in so imenovani maturitetni eseji, niso, na žalost, niti blizu literarni zvrsti eseja. V njih maturanti še zdaleč ne razmišljajo dovolj poglobljeno, problemsko in celostno, da bi izdelke, ki jih pišejo po navodilih Državne izpitne komisije, sploh lahko imenovali esej. Namesto da bi prebrani literarni deli maturantu predstavljali samo temelj, zasnovo in spodbudo za njegovo razmišljanje oziroma odskočno desko za oblikovanje lastnega pogleda na izbrano temo, esej na maturi od dijaka zahteva prilagoditev njegovega razmišljanja avtorjevemu miselnemu svetu in miselnemu svetu piscev navodil maturitetne komisije. Z drugimi besedami, dijakove misli se morajo skladati z v navodilih predpisanimi zahtevami in pričakovanji, v maturitetnem eseju ni možnosti za njegov lastni izraz in pogled na problematiko, in to celo do te mere, da se mu točke odbije, če v svojem »eseju« ni napisal točno tistega, kar je od njega pričakovala Državna izpitna komisija.
Podobno pa ne velja le za maturitetni esej pri slovenščini, ampak bolj ali manj za vse maturitetne predmete. Pri vseh pisnih in ustnih preizkusih je zelo pomembna reprodukcija. Celo pri nalogah, ki naj bi veljale za miselno napornejše, v resnici ne gre za nič drugega kot za maturantov mehanični prenos podatkov in reprodukcijo ponovljene učne snovi nekaj tednov pred maturo na izpitno polo. Tudi pri matematiki, na primer, Državni izpitni center od dijaka ne zahteva nikakršne inovativnosti pri reševanju matematičnih problemov, ampak le to, da se na pamet nauči vzorcev reševanja nekaj vrst nalog in na dan maturitetnega preizkusa malo pobrska po spominu ter jih prelije na papir.
Tega ne razumem, saj živimo v svetu, v katerem bi morala naša država zaradi vse večjih ekoloških in drugih problemov inovativnost mladih ljudi pri reševanju teh problemov in razvijanje njihovega ustvarjalnega mišljenja spodbujati, ne pa kaznovati. S tem, da Državna izpitna komisija polaga dijakom v usta naučene besede in jih kaznuje za vsak poskus vzpostavitve lastnega odnosa do obravnavane teme, siromaši in ovira nadaljnji intelektualni razvoj dijaka v široko razgledanega izobraženca, usposobljenega za reševanje problemov, s katerimi se spopadamo danes in se bomo v prihodnosti pri vzpostavljanju uravnovešene družbe in občega blagostanja.
Naj zaključim z mislijo, ki se bo večini bralcev najbrž zdela odveč. Pa vendar, veliko je med nami nergačev, ki se radi obregnejo ob vsako podrobnost in kritizirajo vsepovprek brez utemeljenega razloga in pravega vzroka. Na splošni maturi sem zbral 27 točk, kar še zdaleč ni slab rezultat. Vpisal sem se na Fakulteto za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, na kateri zaradi majhnega števila vpisanih ni omejitve. Nekateri se boste tako vprašali, čemu potem sploh kritiziram maturo, saj se zame tako ne bo nič spremenilo. Ampak ne gre le zame, ta problem me daleč presega! Gre za maturo z napačnimi kriteriji ocenjevanja, postavljena je na napačnih temeljih, gre za maturo, ki se vse bolj oddaljuje od svojega prvotnega smisla in namena, gre za maturo, ki je nanju očitno pozabila. Mene zaradi opisanega spleta okoliščin na srečo ni pretirano oškodovala, celotne generacije maturantov zadnjih 24 let pač. Namesto ideala odgovornosti, ustvarjalnosti in samozavesti jim je vcepljala ideal reprodukcije tujih misli in besed, ideal, ki med zvezde povzdiguje intelektualno lenobo in družbeno pasivnost. Skratka, spreminja jih v moralno šibke posameznike, ki niso zmožni predvideti dolgoročnih posledic svojih dejanj, v državljane brez moralne odgovornosti, v lahko tarčo vsakršnih manipulacij. Tako niso oškodovani le oni, tragično je, da to vpliva na celotno družbeno strukturo našega naroda. Ko namreč ti mladi ljudje, žrtve sedanjega šolskega sistema, pridejo do bodisi gospodarske bodisi politične moči, pogosto ravnajo tako, kot so se naučili oziroma kot pravi znani pregovor: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Torej moralno neodgovorno. Vsi drugi pa le začudeno gledajo.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Državna matura naj bi bila orodje za izbiro najprimernejših kandidatov za nadaljevanje študija na izbranih fakultetah. Torej bi bilo smiselno, da bi bilo merilo za selekcijo kandidatova sposobnost reševanja problemov, ki jih izbrano področje študija proučuje oziroma s katerimi se posameznik na tem področju srečuje. Sposobnost reševanja problemov je sicer res odvisna od smeri študija, pa vendar nanjo v veliki meri vplivata tudi splošna razgledanost in ustvarjalnost, ki naj bi ju gimnazijski program in splošna matura utelešala.
Svojo ustvarjalnost in splošno razgledanost lahko maturanti najbolj nazorno pokažejo in dokažejo v eseju, zato je ta sestavni del mature pri maternem jeziku. Predstavlja kar 50 odstotkov celotne ocene iz predmeta in tako zelo vpliva ne le na oceno iz slovenščine, ampak na celoten uspeh na maturi. Njegova teža na maturi je torej več kot upravičena, vendar je problem v načinu, kako Državna izpitna komisija pisanje maturitetnega eseja zastavi in kako ga vrednoti. Pri tem o kakšni splošni razgledanosti oziroma, še bolje, ustvarjalnosti ni ne duha ne sluha.
Če naj bi torej o maturantovih sposobnostih za nadaljevanje študija želeli dobiti jasnejšo sliko, bi morali dijaki pisati eseje v pravem pomenu te besede. Eseji, ki jih že vsa omenjena leta pišejo na slovenski državni maturi in so imenovani maturitetni eseji, niso, na žalost, niti blizu literarni zvrsti eseja. V njih maturanti še zdaleč ne razmišljajo dovolj poglobljeno, problemsko in celostno, da bi izdelke, ki jih pišejo po navodilih Državne izpitne komisije, sploh lahko imenovali esej. Namesto da bi prebrani literarni deli maturantu predstavljali samo temelj, zasnovo in spodbudo za njegovo razmišljanje oziroma odskočno desko za oblikovanje lastnega pogleda na izbrano temo, esej na maturi od dijaka zahteva prilagoditev njegovega razmišljanja avtorjevemu miselnemu svetu in miselnemu svetu piscev navodil maturitetne komisije. Z drugimi besedami, dijakove misli se morajo skladati z v navodilih predpisanimi zahtevami in pričakovanji, v maturitetnem eseju ni možnosti za njegov lastni izraz in pogled na problematiko, in to celo do te mere, da se mu točke odbije, če v svojem »eseju« ni napisal točno tistega, kar je od njega pričakovala Državna izpitna komisija.
Podobno pa ne velja le za maturitetni esej pri slovenščini, ampak bolj ali manj za vse maturitetne predmete. Pri vseh pisnih in ustnih preizkusih je zelo pomembna reprodukcija. Celo pri nalogah, ki naj bi veljale za miselno napornejše, v resnici ne gre za nič drugega kot za maturantov mehanični prenos podatkov in reprodukcijo ponovljene učne snovi nekaj tednov pred maturo na izpitno polo. Tudi pri matematiki, na primer, Državni izpitni center od dijaka ne zahteva nikakršne inovativnosti pri reševanju matematičnih problemov, ampak le to, da se na pamet nauči vzorcev reševanja nekaj vrst nalog in na dan maturitetnega preizkusa malo pobrska po spominu ter jih prelije na papir.
Tega ne razumem, saj živimo v svetu, v katerem bi morala naša država zaradi vse večjih ekoloških in drugih problemov inovativnost mladih ljudi pri reševanju teh problemov in razvijanje njihovega ustvarjalnega mišljenja spodbujati, ne pa kaznovati. S tem, da Državna izpitna komisija polaga dijakom v usta naučene besede in jih kaznuje za vsak poskus vzpostavitve lastnega odnosa do obravnavane teme, siromaši in ovira nadaljnji intelektualni razvoj dijaka v široko razgledanega izobraženca, usposobljenega za reševanje problemov, s katerimi se spopadamo danes in se bomo v prihodnosti pri vzpostavljanju uravnovešene družbe in občega blagostanja.
Naj zaključim z mislijo, ki se bo večini bralcev najbrž zdela odveč. Pa vendar, veliko je med nami nergačev, ki se radi obregnejo ob vsako podrobnost in kritizirajo vsepovprek brez utemeljenega razloga in pravega vzroka. Na splošni maturi sem zbral 27 točk, kar še zdaleč ni slab rezultat. Vpisal sem se na Fakulteto za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, na kateri zaradi majhnega števila vpisanih ni omejitve. Nekateri se boste tako vprašali, čemu potem sploh kritiziram maturo, saj se zame tako ne bo nič spremenilo. Ampak ne gre le zame, ta problem me daleč presega! Gre za maturo z napačnimi kriteriji ocenjevanja, postavljena je na napačnih temeljih, gre za maturo, ki se vse bolj oddaljuje od svojega prvotnega smisla in namena, gre za maturo, ki je nanju očitno pozabila. Mene zaradi opisanega spleta okoliščin na srečo ni pretirano oškodovala, celotne generacije maturantov zadnjih 24 let pač. Namesto ideala odgovornosti, ustvarjalnosti in samozavesti jim je vcepljala ideal reprodukcije tujih misli in besed, ideal, ki med zvezde povzdiguje intelektualno lenobo in družbeno pasivnost. Skratka, spreminja jih v moralno šibke posameznike, ki niso zmožni predvideti dolgoročnih posledic svojih dejanj, v državljane brez moralne odgovornosti, v lahko tarčo vsakršnih manipulacij. Tako niso oškodovani le oni, tragično je, da to vpliva na celotno družbeno strukturo našega naroda. Ko namreč ti mladi ljudje, žrtve sedanjega šolskega sistema, pridejo do bodisi gospodarske bodisi politične moči, pogosto ravnajo tako, kot so se naučili oziroma kot pravi znani pregovor: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Torej moralno neodgovorno. Vsi drugi pa le začudeno gledajo.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
