Katera enotnost?

Z osredotočanjem na preživeli ideal spregledamo to, kar spodjeda naše sobivanje.

Objavljeno
29. december 2017 16.51
Luka Lisjak Gabrijelčič
Luka Lisjak Gabrijelčič

Ni treba biti proniciljiv opazovalec za ugotovitev, da so javna praznovanja ob dnevu samostojnosti in enotnosti v zadnjih letih izvodenela. Stisnjen med božič in potrošniško mrzlico prednovoletnega tedna državni praznik 26. decembra spominja na častnega gosta, ki so ga povabili na zabavo zaradi njegovega ugleda, a so kmalu pozabili nanj in ga pustili samevati za praznično mizo. V splošni brezbrižnosti do te pomembne obletnice mnogi vidijo simptom letargije, ki je legla na javno življenje v Sloveniji. Kot da bi bili utrujeni lastne državnosti, podobno kot domača žival, ki smo jo kupili v zanosu in nam zdaj dela napoto v stanovanju: nič več ljubek mladiček, temveč požrešna, trmasta in napol ukročena zver. To, da ne vemo, kako naj bi praznovali državni praznik, se vse bolj zdi kot odraz naše zbeganosti spričo tega, kaj naj bi pravzaprav počeli z državo.

Trenutek enotnosti

Mislim, da ima vsaj delno krivdo za razvrednotenje praznika pojem, ki smo ga prilepili nanj – enotnost. Spomnimo: sprva se je imenoval zgolj »dan samostojnosti«, »enotnost« je bila dodana leta 2005 na pobudo Socialnih demokratov. Šlo je za specifični zgodovinski trenutek. Levica se je prvič po letu 1992 znašla v opoziciji in predlog preimenovanja je kazal na bojazen, da bi se vladajoče pomladne sile poskušale polastiti simbolne dediščine osamosvojitve. Dodatek k imenu naj bi poudarjal, da je bila osamosvojitev plod skupnega napora vseh. Predlog je bil sprejet soglasno, saj se je ujemal s spominsko politiko prve Janševe vlade, ki je, vsaj na začetku, poskušala okrepiti pomen »združevalnih« simbolov; zlorabe proslav v strankarske namene so prišle kasneje, v ozračju totalnega kulturnega boja, ki je zajel državo med letoma 2007 in 2014.

Plebiscit je bil najbrž res »trenutek največje enotnosti v slovenski zgodovini« in težavni konsenz, ki so ga takrat dosegle radikalno različne politične sile, je gotovo vreden spoštovanja in obeleževanja. Ampak dovolj je poslušati izjave, ki jih politiki in mnenjski voditelji recitirajo 26. decembra, in jasno nam je, da gre pri tem pojmu »enotnosti« za nekaj drugega.

Zgodovinska zgodba

Obstaja razširjena pripoved o slovenski zgodovini, ki gre nekako takole. Obstajal je čas, ko je v narodu vladala sloga. Nato je z Antonom Mahničem v 19. stoletju prišlo do »ločitve duhov« in odtlej smo usodno razklani na liberalce in klerikalce, partizane in domobrance, komunajzarje in desnjakarje. Različice te zgodbe neprestano slišimo na javnih zborovanjih in v govorih, da smo povsem ponotranjili njene nauke. »Enotnost« razumemo kot nesporni ideal in politiko prepogosto razumemo kot iskanje krivcev za njeno rušenje. Glede same pripovedi ni velike razlike med levico in desnico: različna so le imena junakov in protijunakov.

Težava ni toliko v tem, da je zgodba o izgubljeni enotnosti mit. Težava je, da je nekoristni mit. Vzdržuje nemogoč ideal sloge, ki nikoli ni zares obstajala in ki v modernih družbah ni mogoča. Dejstvo, da takšna enotnost nikoli ni zares obstajala – da se je slovensko nacionalno gibanje že rodilo z globokimi razlikami, ki so se kmalu kristalizirale v sporu med staroslovenci in mladoslovenci –, je znamenje družbenega zdravja in evropske primerljivosti slovenske zgodovinske trajektorije.

Vloga države

Vsako moderno družbo zaznamuje razgibana notranja pluralnost, ki se odraža v raznolikih političnih projektih in trku pogosto neskladnih interesov. Naša stvarnost ni nič drugačna, vendar nam je večji del zgodovine manjkal temeljni okvir za razreševanje teh konfliktov – država. Oziroma natančneje: vedno smo bili del širše državne tvorbe, zato so bile politične silnice, ki so se oblikovale na Slovenskem, praviloma del širših interesnih mrež, ki sta jim bila dobrobit in napredek slovenskih dežel pogosto druga, če že ne deveta briga. »Enotnost«, »sloga« in kar je še visokoletečih pojmov, ki označujejo uspešno koordinacijo interesov, so bili trenutki, ko so se lokalni akterji povezali za dosego skupnih interesov dežele proti pritiskom iz oblastnih središč države, katere del so bili. Zadnji in gotovo najuspešnejši takšen trenutek – their finest hour, če hočete – je pomenil tudi dokončni izstop iz tega podrejenega razmerja in ustanovitev lastne države kot pogoja za enakopravno sodelovanje z ostalimi evropskimi nacijami.

Težava je, da so vrednote in ideali, ki se oblikujejo v političnih kulturah narodov brez države, pogosto nekoristni za življenje v emancipirani naciji. Enotnost, ki jo je slovensko ljudstvo izkazalo ob osamosvojitvi in še prej ob majniški deklaraciji ali taborskem gibanju, lahko vzbuja občudovanje ali krepi občutek pripadnosti skupni zgodovinski dediščini, ne more pa služiti kot vodilo za prihodnost. Ko predsednik republike Borut Pahor izjavi, da se moramo vrniti k tisti enotnosti, ki smo jo pokazali decembra 1990, pove nekaj, kar nam v ušesih zazveni kot prijetni refren znane melodije, vendar so takšni pozivi v najboljšem primeru votli, v najslabšem pa zavajujoči.

Država je tu ravno zato, da nam omogoča brezskrbno zasledovanje delnih interesov, ne da bi se morali na vsakem koraku bati, da s tem rušimo splošne interese dežele. Z drugimi besedami: država nas osvobaja za neenotnost. Toda za to je nujno, da si postavimo splošno sprejeta pravila igre, ki postanejo to, kar je bila »enotnost« v časih delne, nepopolne svobode – tista vrhovna politična vrednota, ki naj vodi dejanja vseh političnih akterjev.

Kršenje pravil

Z osredotočanjem na preživeli ideal enotnosti spregledamo to, kar dejansko spodjeda naše državljansko sobivanje: sistematično, brezsramno kršenje pravil igre, ki določajo okvire političnega spopada in nam omogočajo, da mirno živimo v neenotnosti.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar in urednik revije Razpotja ter spletnega portala Kritika konservativna.