Kdaj je Slovenija postala nevarna država

V teh poletnih dneh smo medijsko oblegani z razsodbo haaškega arbitražnega tribunala, pri čemer si vsak sam ustvarja mnenje, ali gre za veliko pridobitev za državljane in državljanke Republike Slovenije in za tretji najpomembnejši mejnik v naši samostojnosti, kot je zapisal predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, ali pa le za ureditev razmer, ki nimajo neposrednega vpliva na kvaliteto življenja večine prebivalcev Slovenije. Toda mnoga vprašanja in nerešene situacije ostajajo še naprej odprti in glavno vprašanje, ki bo postalo še kako aktualno v predvolilnem času, je, kaj lahko Vlada Republike Slovenije še stori v tej situaciji po arbitraži, da nam bo bolje.

Med drugim ostajajo nerešena vprašanja drugega tira Divača–Koper in s tem povezanega referenduma, pridobitve potrebnih (ne)povratnih sredstev, obratovanja in financiranja Teša 6 ter problematika niza dvomljivih lokalnih programov, ki bodo vplivali na naše življenje. Vse te odprte zgodbe kažejo tudi na impotentnost politike, ki vse prevečkrat prepušča iniciativo civilni družbi, svetovalnim agencijam, zasebnim inštitutom in podobno, premalo pa se opira na stroko in strokovnjake. To je veljalo tudi v primeru gradnje novega zapora v Kopru pred dvajsetimi leti, ki smo ga vehementno zgradili kljub opozorilom stroke, da v resnici ne potrebujemo razkošnega in nadstandardnega zapora, in enako velja v aktualnem primeru gradnje novega zapora v Ljubljani, ki ga javnost v odsotnosti strokovne razprave jemlje celo z neko brezbrižno naklonjenostjo. In to čeprav je zaradi boljših socialnih kazalnikov pričakovati vse manj kriminalnih dejanj in se tudi v Sloveniji za lažja kazniva dejanja uveljavljajo alternativni načini prestajanja zaporne kazni.

Zakaj stroka ne pogreša javne razprave

Zato se na tem mestu sprašujem, komu bo služil nov velik zapor pri Ljubljani razen gradbenim lobijem (80 milijonov evrov vredna investicija, 85-odstotno pokrita z nepovratnimi sredstvi EU) in predvsem kakšno sporočilo nosi takšna poteza države, ki prikazuje Slovenijo kot nevarno državo.

Ker o tako pomembnem vprašanju, kot je gradnja novega velikega zapora v Ljubljani ali v njeni bližini, ni zaslediti nobene odprte javne razprave na ravni pravnikov, penologov, Inštituta za kriminologijo in drugih deležnikov, se prav tako sprašujem, ali je vzrok za odsotnost javne razprave to, da je pravosodna stroka odstopila od nameravane izgradnje sodobnega pravosodnega kompleksa v Ljubljani po vzoru nekaterih držav Sveta Evrope, ki bi bil vsekakor boljša rešitev od še enega ločenega zaporniškega kompleksa, ali pa so druge strokovne skupine do te mere odvisne od naklonjenosti ministrstva za pravosodje in (gradbenih) lobijev, da se raje ne vpletajo v njegove načrte. Po drugi strani pa se ob pomanjkanju strokovne razprave v javnosti zadnje mesece ustvarja vtis prezasedenosti, neurejenosti, zastarelosti, da ne rečem srednjeveških razmer v naših zaporih. Kar je namerno pretiravanje in ne upošteva velikih vlaganj v zapore zadnjih let oziroma po osamosvojitvi. Takšni piarovski manevri so vselej značilni za obdobja pred gradnjami novih zaporov povečevanjem kapacitet zaporov.

Spomnimo se časa, ko je država gradila nov zapor v Kopru in s tem povečala zaporniške kapacitete na območju Višjega sodišča Koper za dvakrat, ali pa nekaj let nazaj, ko so bili mediji prav tako polni strašnih zgodb iz zaporov v času, ko je država na Dobu z novogradnjo povečala zaporniške kapacitete za skoraj tretjino.

Število najhujših kaznivih dejanj se zmanjšuje

Spomnimo se podobnih zastrašujočih medijskih zgodb o neprimernosti slovenskih zaporov, ko je pravosodno ministrstvo pod vodstvom Aleša Zalarja leta 2011 prav tako v odsotnosti vsakršne strokovne in javne razprave v UKC Maribor ustanovilo oziroma namestilo poseben forenzični oddelek zaporov za nameščanje storilcev najhujših kaznivih dejanj v Sloveniji. Namestitev zapornikov (tako preiskovancev kot obsojenih) v novozgrajeni trakt psihiatričnega oddelka UKC Maribor je minister Zalarja takrat utemeljil s pridobitvijo sredstev za izgradnjo nadomestnih kapacitet UKC Maribor in zaposlitvijo dodatnih strokovnjakov (psihiatrov in drugega osebja), pri čemer je nato prišlo samo do tega, da so zaposlili več paznikov.

Naj omenim samo, da se danes UKC Maribor tudi zaradi takšnih potez bori z veliko prostorsko stisko, vendar je to že druga zgodba, ki je bila pred kratkim opisana v intervjuju z direktorjem UKC Maribor dr. Vojkom Flisom.

Sam sem prepričan, da bi bila gradnja večnamenskega sodobnega pravosodnega centra v Ljubljani mnogo bolj smotrna, kot bo gradnja novega zapora, saj bi izboljšala sodno mrežo v Ljubljani in odpravila problem prevozov obsojencev.

Statistike so jasne: v Sloveniji zadnja leta število najhujših kaznivih dejanj upada. Po podatkih Generalne policijske uprave (GPU) velja za leto 2001, da je bilo v Sloveniji storjenih 74.795 kaznivih dejanj, naše ceste pa so zahtevale 278 mrtvih; leta 2016 je bilo storjenih 61.574 kaznivih dejanj ali 26,6 odstotka manj od desetletnega povprečja, na slovenskih cestah pa je bilo 130 mrtvih.

Prav tako upada število zaprtih oseb. Po podatkih Uprave RS za zapore je bilo leta 2016 dnevno zaprtih 1377 oseb ali 6,2 odstotka manj kot leto prej ob kapaciteti slovenskih zaporov 1378 oseb. Leta 2000 je bila kapaciteta slovenskih zaporov 1072, povprečno število dnevno zaprtih oseb pa je bilo 1130.

Zato ni zaupati raznim »varnostnim strokovnjakom«, ki pitajo medije s prenapihnjenimi številkami in strašijo prebivalstvo z zgodbami o vse večji kriminalizaciji Slovenije. Zanimivo, da se njihove ocene prilagajajo povpraševanju – ko gre za vprašanje gradnje novih zaporov, smo izjemno nevarna država, ko gre za vprašanja turističnega obiska Slovenije, pa ne morejo prehvaliti ene najbolj varnih destinacij na svetu.

Alternativne kazni so družbeno koristne

V Sloveniji je bilo v zadnjih dveh letih izrečenih več alternativnih kazni kot kadarkoli prej, pa naj gre za kurje tatove, tajkune ali politike. Število alternativnih izvršitev kazni (to velja za kazni do dveh let v obliki družbeno koristnega dela in do treh let v načinu izvršitve kazni zapora ob vikendih, pri čemer ostajajo zaporniki v rednem delovnem razmerju, a dobivajo le simbolične denarne nagrade) narašča iz leta v leto, sodniki pa dobivajo pozitivne odzive izvajalcev in se tako pogosteje odločajo za uporabo tega instituta.

Dokaz, da se kaznovalna politika vse bolj obrača tudi k alternativnim možnostim, je tudi novonastali oddelek za probacijo (nadzor obsojenih oseb na prostosti) pri ministrstvu za pravosodje, kar pomeni, da bo korektna izvršitev instituta alternativnih izvršitev kazni ter pogojnega odpusta v prihodnje postala pravilo, in ne izjema. V letu 2016 je bilo povprečno dnevno na »vikend kazni« (to je bivanje v zaporu le ob koncu tedna) 55 oseb, med tednom pa so osebe doma in v rednem delovnem razmerju, za razliko od drugih zaposlenih obsojencev, ki prejemajo za delo okoli 80 evrov na mesec.

Ne le številke, povzete po letnih poročilih Vrhovnega sodišča, Vrhovnega državnega tožilstva in Generalne policijske uprave, ki dokazujejo upad števila kriminalnih dejanj in vse več izrečenih alternativnih oblik prestajanja kazni, proti gradnji novega zapora govori tudi poteza ministra za pravosodje mag. Gorana Klemenčiča, ki je ukinil izvajanje uklonilnega zapora, torej zapora za prekrškarje, ter tako še bistveno zmanjšal število letno zaprtih oseb (za krajši čas).

Spremembe miselnosti

Sam vidim razloge za večje število izrečenih alternativnih ukrepov v postopkih pred sodišči tudi v imenovanju mag. Damijana Florjančiča na položaj predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, saj je bil v letih 2006–2009 mag. Florjančič vodja Centra za izobraževanje v pravosodju. Prav on mi je omogočil predstavitev smisla in pomena izvajanja alternativnih izvršitev zapornih kazni v zaporski praksi sodnikom in sodnicam, saj smo na Odprtem oddelku zapora v Rogozi pri tem orali ledino.

Veseli me, da se zadnja leta tudi tožilci hitreje odločijo za ponudbo dogovorjenih kazni obtoženim osebam (v primerih, ko ne gre za najhujša in spolna kazniva dejanja). Te kazni so praviloma bistveno nižje od kasneje določenih v postopku pred sodiščem, poleg tega pa je ob upoštevanju zakonskih omejitev velikokrat možna izvršitev na alternativni način, kar se kaže v naraščanju tovrstnih izidov postopkov in seveda v zmanjševanju števila zaprtih oseb. Tudi generalni državni tožilec mag. Drago Šketa je atribut »za« dogovore, kar je dokazal kot vodja Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru.

Zaradi vsega naštetega ne potrebujemo novih zaporov; kar ta trenutek nujno potrebujemo, pa je ustrezna javna strokovna razprava.

Marjan Čander,

upokojen penolog

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.