Kdo bo plačal račun za covid-19

Sedanji odziv na gospodarsko krizo je drugačen kot v finančni krizi, ki je izbruhnila leta 2008.

Objavljeno
17. maj 2020 06.00
Posodobljeno
17. maj 2020 06.00
Smo na prelomnici, ko se odločamo, kdo bo plačal račun za covid-19. FOTO: Reuters
Dr. Saša Prešern
Dr. Saša Prešern
Dva bilijona dolarjev bi lahko bil račun za covid-19 po napovedih UNICAD, Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju. Družba Bloomberg meni, da bo cena 2,7 bilijona dolarjev. Bill Gates je že leta 2015 napovedal, da bi svetovna epidemija virusa, kot smo ji priča zdaj, stala okoli tri bilijone dolarjev. Mednarodni denarni sklad (IMF) je škodo ocenil na 3,3 bilijona dolarjev.

Samo v EU naj bi po mnenju evropske komisije potrebovali za odpravo posledic pandemije 2 bilijona evrov. Nekateri poznavalci napovedujejo še precej višji račun. Kdo ga bo plačal? Finančni ministri nekaterih držav članic, posebno Nemčije in Nizozemske, so jasno povedali, da denar, ki ga za premagovanje krize namenjajo države, ni poklonjen, niti ga ne bo družba plačala solidarnostno z evrskimi obveznicami, ampak gre za posojila državam. Posojila dajejo bogati s pogojem, da ga bodo tisti, ki so kredit prejeli, poplačali z obrestmi. Zato da bodo bogati lahko še bogatejši.

Sedanji odziv na gospodarsko krizo je drugačen kot v finančni krizi, ki je izbruhnila leta 2008. Takrat so države reševale banke, danes se zadolžujejo zato, da rešujejo srednje velika in mala podjetja, samostojne podjetnike, samozaposlene in celo dajejo gotovino na bančne račune upokojencev. Brez dvoma gre za drugačen koncept, kar je pohvalno. Zavedati pa se moramo, da ne gre za humanost ali dobrodelnost, temveč za strategijo, kako zmanjšati škodo za svetovni kapital in čim bolj ohraniti dosedanji sistem. Toda to je šele prvi korak, ki določa komu denar.

image
Saša Prešern. FOTO: Uroš Hočevar
Drugi korak pa je vprašanje, kako odplačati posojilo, ki je posledica pandemije. Ali je treba pobrati več davka od podjetij? Ali s svežim denarjem zagnati državne infrastrukturne projekte, ki bodo poganjali gospodarstvo in polnili davčno blagajno države? Ali pa je morda bolje temeljito varčevati in tako poplačati posojilo? Precej verjetna možnost je tudi najemanje novih posojil za odplačevanje že najetih. Ali bi bil odpis večine dolga, na primer glavnice, odplačajo pa se le obresti, res škodljiv za finančno stabilnost planeta in blagostanje Zemljanov?

Neodvisna organizacija Tax Justice Network (TJN), ki proučuje davčne sisteme po svetu, poroča, da so davčne utaje še vedno velik problem, ki ga niso rešila niti razkritja novinarjev v Panamskih dokumentih niti črne liste davčnih oaz, ki so jih »sfrizirali« finančni ministri držav članic EU. Sedemindvajset milijard dolarjev vsako leto še vedno samo EU izgublja zaradi tega, ker ameriške multinacionalke optimizirajo davke v štirih državah v Evropi, to je v Združenem kraljestvu, Švici, na Nizozemskem in v Luksemburgu. Oxfam dodaja med evropske davčne oaze še Irsko in Malto. Dejstvo, da nobene od teh držav ni na evropskem seznamu davčnih oaz, kaže na nepripravljenost v EU, da bi uvedli pravično obdavčitev. Finančni ministri držav članic so odločili, da v EU ni davčnih oaz. Ali delujejo v interesu velikega kapitala? Težko je verjeti, da je to v interesu davkoplačevalcev.

Čeprav politiki govorijo, kako je treba doseči pravično obdavčitev podjetij, pa ni videti pripravljenosti za uvedbo preproste rešitve, to je enotne stopnje davka na dobiček podjetij v državah članicah. Morala bi biti določena minimalna stopnja tega davka, na primer 37-odstotna, pravi Thomas Piketty v svojem Manifestu za demokratizacijo Evrope. Piketty v svoji znani knjigi Kapital v 21. stoletju ugotavlja, da je donosnost kapitala višja kot gospodarska rast, kar pomeni, da z delom postaja človek vse revnejši, nasprotno pa tisti, ki imajo kapital, postajajo vse bogatejši. Zato bi morali biti davki za bogate višji, predlaga nobelovec Joseph Stiglitz ter številni drugi ekonomisti.

V 80. letih prejšnjega stoletja je bil davek na dobiček v zahodni Evropi povprečno 45-odstoten. Danes se v davčnih oazah Evrope lahko približa ničli. Čeprav je zdaj v Luksemburgu 26-odstoten, je minimalno lahko celo 0,3-odstoten, na Nizozemskem je 25-odstoten, minimalno pa 2,4-odstoten, v Švici 21-odstoten, minimalno pa 2,6-odstoten in tako naprej. Te države so po oceni TJN tudi na samem svetovnem vrhu netransparentnosti. Lestvica netransparentnosti, ki jo je TJN začel objavljati šele februarja leta 2020, se zelo razlikuje od uradne evropske ocene netransparentnosti. Moramo se zavedati, da je omenjenih 27 milijard dolarjev le delež vseh »optimizacij« davkov, ki jih podjetja dosežejo s preusmerjanjem dobička v davčne oaze po svetu, saj je ponekod zunaj EU ta davek enak nič. Če bi nam uspelo še neobdavčeno imetje zasebnikov, ki ga TJN ocenjuje globalno na 20 do 30 bilijonov dolarjev, pravično obdavčiti, bi verjetno imeli takoj poplačane stroške za covid-19.

Pričakujemo lahko, da bo svet iskal plačnika računa za koronavirus tako, da bo poskušal kar najbolj povečati dobičke posojilodajalcev.


Smo na prelomnici, ko se odločamo, kdo bo plačal račun za covid-19. Ali je naš model neoliberalizma, ki ščiti kapital, res najboljša družbena ureditev? Kolikšen del bo plačal tistih en odstotek najbogatejših? Na svetu se ni zgodilo nič takega, da bi se ljudje masovno navdušili za družbeno ureditev, ki bi bila drugačna od sedanjega neoliberalizma. Prepričanja, da so gospodarska rast, potrošnja in učinkovitost nujne ter da so zaposleni le eden od pogojev za ustvarjanje dobička, so enaka kot pred izbruhom pandemije. Zato lahko pričakujemo, da bo svet iskal plačnika računa za koronavirus tako, da bo poskušal kar najbolj povečati profite posojilodajalcev.

A treba je imeti sanje o odpravi krivic v družbi, kot bi lahko potrdil Martin Luther King mlajši. Saj so sanje zakladnica idej, ki v pravem trenutku lahko združijo ljudi v silo, ki sproži spremembe in doseže pravičnejšo družbo. Ali je zdaj nastopil pravi trenutek za pravičnejšo družbo?

***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.