Gostujoče pero: Avtorica poudarja, da so si iranske ženske kljub represiji izborile večjo avtonomijo in pravico do lastne opredelitve.
Galerija
V tej navzočnosti je čutiti živost in zanos, ki sta morda med najpomembnejšimi zapuščinami gibanja Ženska, življenje, svoboda: ženske niso le odložile obveznega hidžaba, ampak so si na nov način prisvojile tudi javni prostor. FOTO: Majid Asgaripour/Reuters
Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.
Od smrti Žine Mahse Amini so minila štiri leta. Septembra leta 2022 je med pridržanjem iranske moralne policije izgubila zavest in pozneje umrla, njena smrt pa je sprožila proteste, ki so zelo hitro presegli vprašanje nošenja obveznega hidžaba.
»Ženska, življenje, svoboda« za številne ženske ni bilo zgolj politično geslo. Izražalo je zahtevo, katere korenine so segale precej dlje v preteklost: pravico odločati o lastnem telesu, življenju in prihodnosti.
Štiri leta pozneje morda lahko najopaznejši dosežek tega gibanja, še preden pogledamo statistike ali zakone, vidimo na iranskih ulicah: ženska v javnem prostoru ni več enaka kot pred štirimi leti.
Ulice Teherana ...
