Keynesova splošna teorija po 80 letih

Ali je Keynesova teorija po osemdesetih letih še vedno uporabna?
Objavljeno
26. februar 2016 21.50
Robert Skidelsky
Robert Skidelsky

Leta 1935 je John Maynard Keynes pisal Georgeu Bernardu Shawu: »Mislim, da pišem knjigo o ekonomski teoriji, ki bo močno revolucionirala – verjetno ne takoj, ampak v prihodnjih desetih letih – način razmišljanja o svetovnih ekonomskih vprašanjih.« Keynesovo mojstrsko delo Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja, objavljeno februarja 1936, je spremenilo ekonomijo in razmišljanje o ekonomskih ukrepih. Ali je Keynesova teorija po osemdesetih letih še vedno uporabna?

Izum makroekonomije

Dva elementa Keynesove zapuščine se zdita nesporna. Prvič, Keynes je izumil makroekonomijo – teorijo gospodarstva kot celote. Svojo teorijo je označil za »splošno«, da bi jo ločil od predkeynesijanske teorije, ki je predpostavljala nedosegljivo raven gospodarstva – polno zaposlenost.

Ko je Keynes pokazal, kako ekonomija lahko obstane v ravnotežju »podzaposlenosti«, je izzval osrednjo idejo takratne pravoverne ekonomije: da cene samodejno uravnavajo trge vseh dobrin, med drugim tudi trge dela. In njegov izziv je omogočil novo razsežnost pri sprejemanju ukrepov: vlade se morajo včasih odločiti za primanjkljaje, da bi ohranile polno zaposlenost.

Skupne izenačitve, ki podpirajo Keynesovo »splošno teorijo«, se še vedno pojavljajo v ekonomskih učbenikih in vplivajo na makroekonomsko politiko. Celo tisti, ki vztrajajo pri tem, da tržna gospodarstva gravitirajo k polni zaposlenosti, morajo svoje trditve zagovarjati znotraj okvira, ki ga je ustvaril Keynes. Predstavniki centralnih bank prilagajajo obrestne mere, da bi vzpostavili ravnotežje med skupnim povpraševanjem in ponudbo, ker zaradi Keynesa vemo, da se ravnotežja morda ne bodo vzpostavila sama od sebe.

Keynesova druga pomembna zapuščina je ugotovitev, da vlade zmorejo in bi morale preprečiti gospodarski zastoj. Takšen pogled se je močno uveljavil, o čemer se je mogoče prepričati, če opazujemo očitno razliko med odločnim ukrepanjem, ko se je bilo treba odzvati na zlo v letih 2008 in 2009, ter pasivnim odzivom na veliko gospodarsko krizo med letoma 1929 in 1932. Nobelov nagrajenec Robert Lucas, nasprotnik Keynesa, je leta 2008 zato priznal: »Verjetno smo vsi keynesijanci, ko se znajdemo v težavah.«

Po teh besedah je treba dodati, da večina ekonomistov in tistih, ki sprejemajo ekonomske ukrepe, Keynesove teorije o ravnotežju »podzaposlenosti« nič več ne sprejema. Globalna finančna kriza leta 2008 je to potrdila. Zlom je sicer diskreditiral ekstremnejšo različico optimalnega samouravnalnega gospodarstva, vendar ni obnovil veljavnosti keynesijanskega pristopa.

Treba je poudariti, da so keynesijanski ukrepi zaustavili padanje globalnega gospodarstva. Vendar so hkrati obremenili vlade z visokimi primanjkljaji, ki so kmalu začeli veljati za oviro na poti okrevanja – prav nasprotno od tega, kar je učil Keynes. Medtem ko je bila brezposelnost še vedno visoka, so se vlade vrnile k predkeynesijanski pravovernosti, omejile porabo, da bi zmanjšale primanjkljaje – in tako škodile gospodarskemu okrevanju.

Za takšno nazadovanje obstajajo trije glavni razlogi. Prvič, prepričanja, da cene lahko uravnavajo trg delovne sile v kapitalističnem gospodarstvu, nismo nikoli popolnoma odpravili. Večina ekonomistov je zato razlagala vztrajno brezposelnost kot izjemno okoliščino, ki se pojavi samo takrat, kadar je nekaj hudo narobe, gotovo pa to ni normalno stanje v tržnih gospodarstvih. Takšna vrnitev k predkeynesijanskemu razmišljanju se je zgodila predvsem zaradi zavrnitve Keynesove ugotovitve o radikalni negotovosti. Drugič, povojni keynesijanski ukrepi o »upravljanju povpraševanja«, ki so jim pripisovali, da so omogočili dolgo obdobje razcveta po letu 1945, so zašli v inflacijske težave konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Keynesijanski oblikovalci ekonomskih ukrepov, ki so se zavedali vse manj koristnega kompromisa med inflacijo in brezposelnostjo, so poskušali podaljševati gospodarski razcvet s politiko prihodkov – nadzorom nad plačami s sklepanjem državnih sporazumov s sindikati.

V navzkrižnem ognju

Politiko prihodkov so preizkušali v številnih državah od šestdesetih do konca sedemdesetih let. V najboljšem primeru je bil uspeh začasen, vendar je bila politika nazadnje vedno neuspešna. Milton Friedman je ponudil več pojasnil, na podlagi katerih se je povečalo nezadovoljstvo zaradi nadzora nad plačami in cenami, njegove razlage pa so tako spet potrdile predkeynesijanski pogled na način delovanja tržnih gospodarstev. Inflacijo, je trdil Friedman, je povzročila keynesijanska vlada, ki je poskušala znižati brezposelnost pod njeno »naravno« stopnjo. Če bi radi ohranili stabilne cene, se moramo odpovedati zavezi o polni zaposlenosti, oslabiti sindikate in deregulirati finančni sistem.

Tako se je spet rodila stara pravovernost. Ciljno polno zaposlenost je nadomestila ciljna inflacija, brezposelnost smo pustili pri miru, da bi sama poiskala svojo »naravno« stopnjo, kar koli že to pomeni. Prav s takšno napačno delujočo navigacijsko opremo so politiki pluli s polno paro naprej proti ledenim goram leta 2008.

Dokončni razlog za padec priljubljenosti keynesijanstva je bil ideološki obrat v desno, ki se je začel z britansko premierko Margaret Thatcher in ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom. Obrat ni bil toliko povezan z zavrnitvijo keynesijanske politike, ampak bolj z nenaklonjenostjo do okrepljene vloge države, ki se je uveljavila po drugi svetovni vojni. Keynesijanska fiskalna politika se je znašla v navzkrižnem ognju in mnogi na desnici so jo obtoževali, da je omogočila »pretirano« vmešavanje vlade v gospodarstvo.

Dve končni misli omogočata obnovljeno, vendar skromnejšo vlogo keynesijanske ekonomije. Pravovernost, značilno za obdobje pred letom 2008, je bolj kot sam zlom šokiralo razkritje o koruptivni moči finančnega sistema in to, kako zelo dovzetne so bile vlade v obdobju po zlomu za to, da so njihove ukrepe pisali bankirji. Ideja o nadzoru nad finančnimi trgi v interesu polne zaposlenosti in družbene pravičnosti izvira predvsem iz keynesijanske tradicije.

Drugič, za nove generacije študentov Keynes morda ni tako pomemben zaradi svojih konkretnih ukrepov proti brezposelnosti, ampak bolj zaradi svojih kritik svojega poklica, ki ustvarja modele na podlagi namišljenih domnev. Študentom ekonomije, ki si želijo pobegniti iz okostenelega sveta čim natančneje definiranih dejavnikov v svet polnokrvnih ljudi, vključenih v svojo zgodovino, kulturo in ustanove, se bo Keynesova ekonomija hitro priljubila. Zato pričakujem, da bo Keynes živo navzoč med nami tudi čez dvajset let, ko bo njegova splošna teorija praznovala stoletnico, in še dolgo potem.

© Project Syndicate, 2016

Gostujoče pero
Robert Skidelsky
član zgornjega doma britanskega parlamenta in zaslužni profesor politične ekonomije na univerzi v Warwicku