Kje so predsedničini konservativni sodniki?

Predsednica republike je ne dolgo tega presenetila z napovedjo, da bo pri predlaganju kandidatov za nove ustavne sodnike poleg njihovih strokovnih in etičnih kvalitet upoštevala tudi njihovo svetovnonazorsko usmerjenost. Čeprav tega ni izrecno povedala, je samo po sebi razumljivo: ne zato, da bi iskala sebi ali parlamentarni večini podobno usmerjene sodnike, ampak zato, da bi bilo ustavno sodišče svetovnonazorsko (in, ne sprenevedajmo se – tudi politično) čim bolj uravnoteženo. To svojo pogumno napoved je sicer – kot da bi se je ustrašila – še isti trenutek zameglila s povsem nerazumljivim »pojasnilom«, da si želi ne nazorsko-politično, ampak pravno konservativnih sodnikov. Ker si je težko misliti, da je s tem merila samo na ravnotežje med zagovorniki in nasprotniki »sodniškega aktivizma«, ki je seveda tudi zaželeno, lahko to njeno dodatno pojasnilo mirno zanemarimo in ostanemo pri vsekakor pomembnejšem in vsem razumljivem pojmu svetovnonazorske usmerjenosti.

Za dosedanji sestav ustavnega sodišča je prevladovalo prepričanje, da je v tem pogledu izrazito neuravnoteženo – da so v njem le trije konservativno ali desno usmerjeni sodniki (Klemen Jaklič, Marko Šorli in Rok Svetlič) in kar šest liberalno ali levo usmerjenih. Sam sem se ves čas bolj nagibal k nekoliko drugačni oceni, da so med temi šestimi le tri izrazito levoliberalno usmerjene sodnice (pa še tu Špelce Mežnar danes ne bi več štel mednje) in trije precej bolj »sredinsko« usmerjeni sodniki. To mojo oceno je glede sebe sam potrdil sedanji predsednik sodišča Rok Čeferin, ko je ob svoji izvolitvi za predsednika rekel, da ne ve, zakaj ga štejejo za levičarja, če je pa iz njegovih ločenih mnenj vendar jasno, da je zmeren konservativec. Še drugačna slika se je pokazala februarja lani, ko je ustavno sodišče s kar 6: 3 izglasovalo, da je neka povsem absurdna in za človeško dostojanstvo celo žaljiva zakonska določba, ki preprečuje popravo krivic izbrisanim, v skladu z ustavo (in to izglasovalo na tako problematičen način, da je celotna zadeva zdaj pred evropskim sodiščem za človekove pravice).

Nekakšna »srednja« ocena dosedanjega stanja bi torej lahko bila, da razmerje liberalno – konservativno ali levo – desno v našem ustavnem sodišču sicer ni bilo ravno 6: 3, kakršen je bil sicer res izid mnogih glasovanj v politično odmevnih zadevah, ampak morda bolj 5: 4 – a vsekakor v korist levosredinskih stališč. Če bi hoteli vsaj tole zgolj približno nazorsko uravnoteženost ohraniti (večja bi bila možna le v sodišču s parnim številom sodnikov, za kar se že dolgo zaman zavzemam), potem bi zdaj vsakega odhajajočega sodnika moral nadomestiti sodnik približno enake nazorske usmeritve. V prid temu gre tudi ustavna določba, da do izvolitve novega odhajajoči sodnik še vedno obdrži svoj mandat.

Če bi predsednica republike to upoštevala, potem seveda na mesto odhajajočega Šorlija ne bi predlagala Primoža Gorkiča, ampak kakšnega vrhunskega strokovnjaka za kazensko pravo z desne strani, na primer Barbaro Zobec. In ker parlamentarna večina (ki o kazenskem in ustavnem pravu prav malo ve, le sebi naklonjene ustavne sodnike hoče) ne nje ne kakšnega drugega »desničarja« gotovo ne bi hotela izvoliti, bi predsednica potem lahko mirno rekla: no, prav, bo pa sodnik Šorli ostal na tem mestu, dokler si ne premislite – jaz si ne bom, ker je za zaupanje širše javnosti v odločitve ustavnega sodišča zelo pomembna tudi nazorska uravnoteženost njegove sestave. Ampak zdaj, ko je na mesti odhajajočih Mežnarjeve in Šorlija predlagala kar oba nova sodnika povsem po okusu in željah parlamentarne večine, te možnosti žal nima več.

Kako bo pa zdaj uresničila svojo obljubo o upoštevanju svetovnonazorske usmerjenosti sodnikov? Da se sedanje razmerje ne bi še poslabšalo, bi za naslednja tri prosta mesta morala predlagati (parlament pa izvoliti) dva izrazito desnici nazorsko naklonjena sodnika – ali, recimo, vsaj enega prav takega in enega bolj »zmernega« konservativca. Pa bo to zdaj res naredila? In pri tem vztrajala? Če hoče ohraniti verodostojnost (kot predsednica vseh državljanov – ne le tistih, ki so jo izvolili), bi morala.

Najti za ta mesta primerne, v vseh pogledih vrhunske kandidate, ne bi smelo biti pretežko. Če je politična desnica tu že obupala in možnih kandidatov niti predlagala ne bo (ker že 30 let tudi ona sodeluje v neodgovorni politikantski igri »vi volite vaše, potem bomo pa mi naše«), bi se lahko angažirali drugi predlagatelji. Tako je že na razpis za prejšnji dve odprti mesti Fakulteta za pravo in ekonomijo Katoliškega inštituta predlagala svojega profesorja dr. Jožeta Ruparčiča, civilnega in gospodarskega sodnika ter zdaj namestnika Varuha človekovih pravic. Ta predlog je nato podprlo pet bivših ustavnih sodnikov, med njimi tudi jaz. Ker gre za pravnega strokovnjaka z bogatimi izkušnjami in izjemnim posluhom za ustavne pravice manjšin in deprivilegiranih, močno upam, da bo ta predlog zdaj ponovljen. A z veseljem bom podprl tudi predloge za »ostreje« desno usmerjene kandidate visokih strokovnih in moralnih kvalitet.

Ker se čas izteka (predsednica predloge sprejema do 10. novembra), naj navedem tri take možne kandidate, ki so strokovni in širši javnosti že dobro znani: dr. Matej Avbelj, dr. Jernej Letnar Černič, dr. Jurij Toplak. Sam se kot levičar seveda ne strinjam z vsemi njihovimi pogledi, toda njihova sposobnost ustavnopravne argumentacije je na tako visoki ravni, da šele prav to v soočenju z drugačnimi pogledi lahko pripelje do kvalitetnih in tudi širše sprejemljivih ustavnosodnih odločitev.

Če jih ne bodo predlagale njihove fakultete ali kdo drug, naj vsaj enega ali dva od njih prepriča h kandidaturi predsednica republike sama. Se bojim, da bodo sicer vsi trije še naprej dajali prednost svoji akademski in znanstveni karieri – in morda bi jih le predsednica republike, če bi se za to dovolj odločno zavzela, lahko prepričala, vsaj enega od njih, da bi bil njihov prispevek k utrditvi in povečanju ugleda ustavnega sodišča prav v tem trenutku nekaj, čemur bi bilo vredno posvetiti nekaj let.

A sama tega seveda ne bo mogla, tudi če bo hotela – če se sedanja parlamentarna večina ne bo vnaprej trdno zavezala, da bo take predsedničine predloge pri glasovanju podprla. Kako pa to doseči? Najbrž bi bilo to možno samo tako, da bi vse sedanje in potencialne bodoče politične stranke sklenile in podpisale dogovor, da bodo – ne glede na takratna razmerja v parlamentu – tudi pri vseh kasnejših volitvah novih ustavnih sodnikov vedno podprle kandidate vsakokratnega predsednika republike, s katerimi naj bi se ohranjala čim večja nazorsko-politična uravnoteženost v sestavi ustavnega sodišča. Predsednici republike predlagam, da jih skliče na posvet in jim to predlaga.

Ko bi enkrat dosegli tak »gentlemanski« medstrankarski dogovor – in prav zdaj, tik pred spomladanskimi volitvami, ko nobena stran ne more biti povsem gotova o svoji zmagi, je primeren trenutek za tak dogovor –, bi ga potem lahko prelili še v ustavno zapisano načelo ali vodilo in s tem še dodatno utrdili. Imajo naše stranke toliko poguma, zrelosti in državniške odgovornosti, da bi bile zdaj sposobne narediti tu predlagani prvi korak – in nato, po volitvah, še naslednjega? Če tega ne bodo zmogle, se nam v teh časih, ki bodo vedno hujši, slabo piše. Naj jim, predlagam, mediji in drugi tudi pred volitvami vedno znova postavljajo tudi to vprašanje.

***

Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.