Kje ste bili, ko je padel berlinski zid

Ta svet potrebuje pogum Evrope za svobodo, pogum iz leta 1989. Upajmo si končno biti Evropejci, delovati kot Evropejci – brez če in ampak!

Objavljeno
02. november 2019 06.00
Posodobljeno
02. november 2019 06.00
Heiko Maas, nemški zunanji minister. FOTO: Leonhard Foeger Reuters
Heiko Maas
Heiko Maas
Vsak od nas v Evropi, ki je doživel 9. november 1989, lahko odgovori na to vprašanje. Ko so si Vzhodni in Zahodni Nemci pred 30 leti jokajoč od sreče padli v objem, to ni bil le konec nemške delitve, temveč je z zidom padla tudi železna zavesa, ki je našo celino delila 40 let.

Nemci zato 9. novembra ne praznujemo le padca zidu. Slavimo pogum, s katerim so si ljudje v vsej vzhodni in srednji Evropi pridobili svobodo in demokracijo. Slavimo Evropo, ki je danes – z nekaj izjemami – na svojo srečo združena.

Nemci vemo, komu dolgujemo to srečo: dolgujemo jo več sto tisoč nekdanjim Vzhodnim Nemcem, ki so za svobodo odšli na ulice. Pa tudi ladjedelniškim delavcem v Gdansku, pojočim revolucionarjem v baltskih državah, Madžarom, ki so prvi odstrli železno zaveso, začetnikom gibanja Charta 77 v Pragi, demonstrantom s svečami v Bratislavi, upornikom v Temišvaru – vsem ženam in možem, katerih želja po svobodi je odstranila zidove in bodečo žico. In dolgujemo jo našim prijateljem in zaveznikom na zahodu, pa tudi politiki glasnosti in perestrojke Gorbačova, ki so utrli pot ponovni združitvi.

Združitev Nemčije je bila tudi darilo Evrope Nemčiji – in to ob koncu stoletja, v katerem so Nemci tej celini prizadejali nepredstavljivo trpljenje.

image
Berlinski zid pred Brandenburškimi vrati. Slika je bila posneta 6. junija 1989. FOTO: Fabrizio Bensch/Reuters


Za nas je iz tega nastala obveza: dokončno združiti Evropo. Zgraditi Evropo, ki bo upravičila vrednote in sanje tistih, ki so šli leta 1989 na ulice za svobodo in demokracijo. Za to se želimo zavzemati, tudi ko bomo prihodnje leto, 30 let po ponovni združitvi, prevzeli predsedovanje svetu EU, kot del močnega tria s Slovenijo in Portugalsko.

Reševanje evra in nenehni spori glede sprejemanja in porazdelitve beguncev – vse to je v Evropi povzročilo nastanek novih prepadov. Z brexitom doživljamo, kako prvič neka država zapušča EU. In v mnogih evropskih državah doživijo odobravanje tisti, ki nas želijo prepričati, da je manj Evrope bolje za nas.

Vendar je jasno, da bomo v tem svetu obstali le, če bomo Evropejci držali skupaj. Nobeden od nas se ne bo mogel sam spopasti s štirimi velikimi svetovnimi izzivi: globalizacijo, podnebnimi spremembami, digitalizacijo in migracijami. Posamezni pozivi iz Ljubljane, Berlina ali Pariza izzvenijo v prazno v Moskvi, Pekingu in žal vedno pogosteje tudi v Washingtonu. Le glas Evrope ima odločilno težo. Zato mora posamično ukrepanje držav v Evropi končno postati tabu.

• Skupaj moramo oblikovati in izvajati evropsko politiko v odnosu do držav, kot sta Rusija in Kitajska. Za to potrebujemo učinkovitejšo evropsko diplomacijo in predvsem večjo prilagodljivost nas vseh. S 27 različnimi nacionalnimi pristopi nam to ne bo uspelo.

• Skupaj moramo narediti več za to, da zmanjšamo konflikte v naši soseščini – v Donbasu, Siriji in Libiji. V ta namen moramo krepiti evropske instrumente za miroljubno reševanje sporov. Poleg tega potrebujemo pravo evropsko obrambno unijo, ki bo lahko delovala ob boku z Natom in, kjer bo treba, tudi samostojno.

• Skupaj se moramo boriti za ohranjanje mednarodnega reda in postati srce zavezništva za multilateralizem. Ne nazadnje je naš mir, tudi v Evropi, odvisen od ohranjanja tega reda.

• Skupaj moramo prevzeti vodilno vlogo pri varovanju podnebja. Potrebni so pogumne politične odločitve in prava prizadevanja družbe, da bo naša celina do sredine stoletja postala podnebno nevtralna. Če nam to ne uspe, bomo tvegali, da bo prihodnost za naše otroke izgubljena.

• Skupaj moramo krepiti evropsko gospodarstvo, da nas ne bodo zmleli v trgovinskem sporu in v tehnološki tekmi med Kitajsko in ZDA. Zato mora biti naslednji proračun EU proračun za prihodnost, iz katerega bomo usmerjeno vlagali v raziskovanje, visoko tehnologijo in digitalizacijo. Le tako bomo zagotovili blaginjo Evrope.

• Skupaj moramo skrbeti za to, da bo naša unija tudi znotraj svojih meja držala skupaj. Evropa je močna takrat, ko lahko svojim državljankam in državljanom ponudi socialno varnost, ko se zbližujejo ne samo gospodarski, temveč tudi naši socialni standardi. In Evropa je močna, ko spoštujemo in uveljavljamo vrednote, kot je pravna država.

image
Združitev Nemčije je bila tudi darilo Evrope Nemčiji – in to ob koncu stoletja, v katerem so Nemci tej celini prizadejali nepredstavljivo trpljenje. FOTO: Fabrizio Bensch/Reuters


Jesen leta 1989 je pokazala, česa smo sposobni Evropejci, kadar razmišljamo in delujemo prek meja naših držav; kakšna moč je v nas, ko se zavzemamo za svobodo in demokracijo, za pravo in pravičnost. Moč, s katero premagamo zidove in meje. Moč, s katero uveljavimo naše vrednote in interese v svetu, ki postaja vedno bolj avtoritativen.

Ta svet potrebuje pogum Evrope za svobodo, pogum iz leta 1989. Upajmo si končno biti Evropejci, delovati kot Evropejci – brez če in ampak!

***

Heiko Maas je nemški zunanji minister.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.