Tiskane izdaje
Zadnje desetletje si bomo zapomnili po globalni recesiji demokracije, ki ji za sedaj ni videti konca. Še več, v minulem letu se je še poglobila in (raz)širila. Najmanj 105 držav je po ugotovitvah neodvisnih ustanov, med njimi Freedom House s sedežem v Washingtonu, ki spremljajo stanje demokracije v svetu, v istem obdobju na tem področju nazadovalo. Številni so verjeli, da je s »tretjim valom demokratizacije« demokracija osvojila 20. stoletje in da gre za ireverzibilni proces. Vendar se je že leta 2006 proces globalnega širjenja demokratičnih držav ne le zaustavil, temveč so se številne med njimi obrnile nazaj v avtoritarni sistem.
Krhkost in ranljivost
Zaton demokracij ni nov pojav v zgodovini. Demokracije so mnogo bolj krhke in ranljive, kot si običajno predstavljamo. Sociologi in politologi njihov zlom praviloma prepoznavajo kot posledico vojaškega puča, državljanske vojne, množičnega upora in preobrata, ki so ga pred tem izpeljali demokratično izvoljeni politični voditelji – se pravi z razdiranjem demokracij(e) od znotraj. V minulih dvesto letih je bilo 90 odstotkov »umorov« demokracij povezanih s prvo ali zadnje omenjeno posledico. V zadnjem desetletju so pri rušenju demokracij demokratično izvoljeni voditelji prehiteli vojaške udare, in to s pomočjo volilnih skrinjic (!).
Eden od najbolj razvpitih primerov iz zgodovine je izvolitev Adolfa Hitlerja za kanclerja, kar mu je omogočilo, da je s surovo uporabo nasilja zamenjal demokratični sistem s krvavo avtoritarnim (totalitarnim). Prvič po tridesetih letih prejšnjega stoletja smo ta čas priča podobnim procesom v zahodnih demokracijah, pri čemer raziskovalci tega preobrata izpostavljajo primere, kot so Viktor Orbán, Jarosław Kaczyński, Recep Tayyip Erdoğan, Donald Trump in druge.
Vsak avtoritarec še ni Hitler
Pri teh primerjavah je treba biti previden. Vsak avtoritarni voditelj še ni Hitler ali »ameriški Pinochet«, kot je Trumpa v ameriški reviji National Interest označil politični komentator Jonathan Chait. Trump kljub politični retoriki, ki spominja na avtoritarne voditelje v prejšnjem stoletju, povrhu tega pa opogumlja, občuduje in šteje za svoje prijatelje tudi aktualne brezobzirne diktatorje, ni odpravil ustavnih »zavor in ravnotežij« v ameriškem političnem sistemu. Za sedaj je prisiljen spoštovati sodne odločitve, prav tako ne mobilizira varnostnih služb pri obračunavanju z opozicijo.
Trump, na primer, (še) ni odstavil posebnega raziskovalca Roberta Muellerja, ki preiskuje njegove povezave in morebitne dogovore z Rusi med predvolilno kampanjo. Spomnimo, da je Muellerja na to mesto postavil namestnik javnega tožilca, ki je vladni funkcionar in kot tak podrejen (Trumpovi) izvršni oblasti. Kaj podobnega ne bi mogli trditi za Kaczyńskega, Orbána ali Putina. Freedom House kljub temu ocenjuje, da nosi Trump glede na neprimerljivo večji geopolitični vpliv in moč njegove države velik del odgovornosti za nadaljevanje globalne erozije demokracije. V minulem letu, kot zatrjuje predsednik te ustanove Michael J. Abramowitz, je Trump skupaj z njegovimi predhodniki torej znatno prispeval k temu, da so se politične pravice in državljanske svoboščine v zadnjem desetletju znašle na najnižji točki.
Moč populizma
Vsem avtoritarnim voditeljem je skupno to, da so se pri svojem pohodu na oblast opirali na skrajni populizem (nacionalizem). Poznavalci te politične ideologije ugotavljajo, da se je zelo težko upirati izvoljenim populistom pri njihovem rušenju demokratičnih institucij. Za to navajajo dva razloga: prvič, da jih odpravljajo postopoma, kar odzove občasne odpore, ki jih avtoritarni voditelji brez večjih težav obvladajo. Drugi razlog za šibkost odpora pa je povezan s tem, da uživajo omenjeni voditelji znatno podporo pri ljudeh.
Prejšnji mesec sta harvardska politologa Steven Levitsky in Daniel Ziblatt, ki že dolga leta raziskujeta pojav slabljenja in kolapsa liberalnih demokracij v svetu, izdala knjigo z naslovom Kako umirajo demokracije. V njej sta Združene države Amerike izpostavila kot primer demokracije, ki se sooča s podobnimi problemi, na kakršne sta naletela pri drugih državah, ki so doživljale padec ali zaton demokracije.
Lakmusov papir
Nazadovanje demokracije v ZDA, ki se, resnici na ljubo, ni začelo z izvolitvijo Trumpa, predstavlja svojevrstni zgodovinski paradoks. Vse do leta 1850, ko so Evropo zajele demokratične revolucije, so bile ZDA praktično edina demokracija na svetu. Po izbruhu druge svetovne vojne je Evropa leta 1943 štela samo pet demokracij (Velika Britanija, Irska, Islandija, Švedska in Švica). Med letoma 1945 in 2000 se je število demokracij v svetu pod ameriškim »patronatom« povečalo na devetdeset. Po letu 2000 se je ta proces ustavil, še več, dve polnopravni članici Evropske unije, ki je zavezana demokraciji, sta se odločili za avtoritarno »iliberalno demokracijo« – Madžarska in Poljska.
O tem, kako razumeti in prepoznati avtoritarne odklone, je prepričljiv »lakmusov test« ponudil Juan Linz, eden najbolj pronicljivih politologov na svetu z Univerze Yale. S tem testom lahko državljani volivci pri politikih, ki kandidirajo za (visoke) politične funkcije, prepoznajo naslednje štiri indikatorje: zavračanje demokratičnih pravil igre; odrekanje legitimnosti njihovim nasprotnikom; toleriranje ali spodbujanje nasilja ter odrekanje političnih (državljanskih) pravic njihovim nasprotnikom in medijem. Pri vseh štirih indikatorjih je Trump opravil pozitivni test, nič bolje pa se pri njem ne bi obnesli preostali, v tem prispevku omenjeni avtoritarni voditelji.
***
ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije na Univerzi v Ljubljani in Bologni.
