Ko mit postane ovira: ameriška ustava na preizkušnji časa

Ameriška ustava, 236 let star dokument, je osrednji simbol politične identitete Združenih držav. Za številne Američane ni zgolj pravni dokument, ampak predmet skoraj religioznega občudovanja in kot taka dokaz, da je ameriški politični eksperiment nekaj izjemnega, trajnega in svetovno navdihujočega. Toda v zadnjih letih se v akademskih, političnih in celo dnevnih političnih razpravah postavlja vprašanje, ki je bilo še pred desetletjem nepredstavljivo: ali ameriška ustava še vedno služi demokraciji – ali pa jo morda celo ovira?

Vzpon avtoritarnega populizma, polarizacija ameriškega političnega prostora in z njo povezane ostre kulturne delitve ter vse pogostejši dvomi o legitimnosti volilnega sistema so odprli prostor za kritiko, ki prihaja iz različnih smeri. Avtorji, kot so Steven Levitsky in Daniel Ziblatt, avtorja vplivne knjige Kako umrejo demokracije, ali pa ustavni pravnik Erwin Chemerinsky, opozarjajo, da ameriška ustava ni več zgolj star dokument, ampak morda tudi zastarel dokument, ker zaradi svoje rigidnosti in posledično oteženega spreminjanja otežuje prilagajanje sodobnim izzivom. Zgodovinarka in profesorica prava Jill Lepore v novi knjigi Mi, ljudje: Zgodovina ameriške ustave trdi, da so očetje ameriške ustave pričakovali, da bo ustava spremenjena in prilagojena ter da ni bila mišljena kot statičen dokument. Po drugi strani so avtorji kot Bruce Ackerman, Jack Balkin in Stephen Skowronek, ki ponujajo bolj zgodovinsko in razvojno razlago: ustava preživi skozi cikle preobrazb in vsakokrat zahteva nov interpretativni okvir ali celo novo ustavno obdobje. A vprašanje je še vedno: kako je lahko tekst, ki je dve stoletji veljal za temelj demokracije, zdaj razumljen kot njena možna ovira?

Mit, ki je postal nevidna past

Prvi odgovor se skriva prav v mitu o ustavi. Američani imajo zelo močan, skoraj svetopisemski odnos do svojega ustavnega dokumenta. Zibelka narodne identitete je bila povezana z idejo, da so ustanovni očetje ustvarili nekaj tako dovršenega, da zahteva predvsem spoštovanje, ne pa spreminjanja. To kulturno prepričanje je privedlo do paradoksa: medtem ko večina držav redno posodablja svoje ustave, ZDA tega skoraj ne zmorejo več. Vplivni harvardski profesor prava Roberto Unger takšno čaščenje ustave označi kot kult ustave. V večini drugih držav so spremembe ustave nekaj povsem običajnega. Na primer, v sosednji Avstriji so svojo več kot sto let staro ustavo spremenili več kot 130-krat.

Sprememba ustave je v ZDA skoraj nemogoča. Za ustavni amandma je nujna dvetretjinska večina v obeh domovih kongresa in ratifikacija v treh četrtinah zveznih držav. V političnem sistemu, ki je zdaj zelo polariziran, takšnih supervečin skoraj ni mogoče doseči. Ta rigidnost je, kot trdijo Ziblatt, Levitsky in Chemerinsky, postala problem sama po sebi. Če institucije niso prilagodljive, postanejo ranljive – in sistem, ki ne more odpraviti lastnih pomanjkljivosti, lahko začne spodkopavati demokratično delovanje.

Institucionalne slabosti, ki jih 18. stoletje ni predvidevalo

Najpogosteje kritizirani elementi ustave so tisti, ki so bili ustvarjeni kot kompromisi med državami ali kot zaščitni mehanizmi pred »večinsko tiranijo«. A zdaj ti isti elementi pogosto omogočajo manjšini, da blokira ali nadvlada večino.

Prva takšna institucija je volilni kolegij, ki predstavlja ameriško posebnost v sodobnem svetu demokracij. Predsednik ZDA ni izbran z ljudskim glasovanjem, ampak s sistemom elektorskih glasov, ki daje nesorazmerno moč majhnim, redko poseljenim državam. Tako smo dvakrat v zadnjih dveh desetletjih videli izid, pri katerem kandidat, ki je dobil manj glasov, postane predsednik (George W. Bush in Donald Trump v prvem mandatu). To je za demokracijo, ki temelji na ideji ljudske volje, unikatna anomalija.

Nadalje, v zgornjem domu kongresa, senatu, ima vsaka zvezna država, ne glede na velikost, dva senatorja. To pomeni, da ima milijon prebivalcev Wyominga isto politično težo kot skoraj 40 milijonov prebivalcev Kalifornije. V praksi to vodi do reprezentativnega nesorazmerja, ki bi ga v večini drugih demokracij razumeli kot nelegitimno.

Ameriško vrhovno sodišče predstavlja tudi posebnost ameriške ustavne ureditve. Potrjevanje sodnikov s preprostimi večinami v senatu, doživljenjski mandati in izjemna moč sodne presoje so ustvarili institucijo, ki odločilno vpliva na ameriško družbo, a skoraj nobene odgovornosti pred volivci. Poleg tega je ideološka usmerjenost sodišča in s tem neizogibna politizacija njegovega dela postala del širšega političnega boja. V sedanji sestavi ima konservativna večina (šest sodnikov) občutno premoč nad liberalnimi sodniki.

Tako Ziblatt in Levitsky kot tudi Chemerinsky poudarjajo, da ameriška ustava daje zelo veliko veliko moč manjšini in hkrati otežuje reforme. To je morda še delovalo v času, ko so bile politične stranke fleksibilnejše in manj polarizirane, zdaj pa povzročanje zastojev ni več vrlina, ampak ovira.

Konec ustavne idile: zakaj se dvomi krepijo prav zdaj?

Vzpon avtoritarnega populizma v ZDA in po svetu ni izzval le ideoloških, ampak tudi veliko institucionalnih vprašanj. Ameriški politični sistem naj bi imel dovolj varovalk proti ambicioznemu posamezniku ali stranki, ki bi poskušali spodkopati demokracijo. A zadnje desetletje je razkrilo, da so te varovalke manj trdne, kot se je zdelo. Izvršna veja oblasti je postala zelo močna, predvsem zaradi predsedniških pooblastil, ki jih ustava ni natančno opredelila. Kongres pa, paraliziran zaradi strankarske polarizacije, pogosto ne opravlja svoje nadzorne funkcije. Ustavni sistem, ki je nekoč veljal za zgled ravnovesja, je zdaj pogosto neučinkovit in zelo ranljiv.

Možnost novega ustavnega cikla?

Če Ziblatt in Levitsky opozarjata na rigidnost dokumenta, Jack Balkin in Stephen Skowronek opozarjata na nekaj drugega: ameriški politični sistem se skozi zgodovino ni reševal predvsem s formalnimi spremembami ustave, temveč s tako imenovanimi ustavnimi režimi – dolgimi obdobji, v katerih se ustava razlaga na nov način, politiki pa ustvarijo novo institucionalno logiko.

V preteklosti so se po krizi vedno vzpostavila nova obdobja: jeffersonovska revolucija, doba rekonstrukcije po državljanski vojni, nova politika Franklina D. Roosevelta. Vsakokrat se je ustava prilagodila, in to ne s spremembami besedila, ampak s spremembami političnega duha in razlago ustave.

Balkin trdi, da so ZDA na pragu novega cikla, v katerem je ključno vprašanje: ali politični sistem lahko ponovno razvije novo ustavno identiteto, ki bo sposobna obvladovati izzive 21. stoletja? Skowronek temu dodaja, da predsedniki v prelomnih obdobjih lahko preoblikujejo ustavno ureditev ne prek amandmajev, ampak prek nove interpretacije svojih pooblastil.

A to ne zagotavlja uspeha. Cikli se lahko zaključijo tudi s propadom ali regresijo – kar zgodovina številnih držav jasno kaže.

Kako je predmet čaščenja lahko postal ovira?

Odgovor je presenetljivo preprost: ker je postal predmet čaščenja.

Mit o popolnosti ustave je dolgo preprečeval resno razpravo o njenih pomanjkljivostih. Ko pa je realnost politične krize postala premočna, je mit začel pokati po sivih. Ko dokument, star več kot 230 let, ne omogoča dovolj fleksibilnosti, da bi se sistem spopadel z izzivi, ki jih ustanovni očetje niso mogli predvideti, začne občudovanje prehajati v kritično distanco.

Ustava ZDA je gotovo izjemen dokument svoje dobe. A vprašanje, ki si ga Američani šele začenjajo postavljati, je, ali je še vedno izjemen tudi za današnji čas – in ali čaščenje preteklosti ne preprečuje ustvarjanja prihodnosti.

***

Bojan Bugarič, profesor prava na Univerzi v Sheffieldu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.