Ko »prvi vaterpolist v državi« z vrsto manevrov priplava do funkcije

Vaterpolo velja za enega od fizično najzahtevnejših vodnih športov, ki od igralcev zahteva izjemno telesno pripravljenost. A ta šport je zanimiv tudi zaradi nekega drugega dejstva. Vaterpolo je namreč eden redkih športov, pri katerem je gledalcem – in pa tudi sodnikom – pomemben del (resda sicer nešportnega) dogajanja pravzaprav skrit in neviden.

Trpka resnica slovenske demokracije

Pri vaterpolu gledalci vidimo predvsem igro z žogo, plavanje in tudi same zadetke na gol: pomemben oziroma nezanemarljiv del tekme (tisto manj športno vedenje) pa se dejansko dogaja pod vodno gladino, daleč od oči publike, predvsem pa sodnikov.

Zato tudi ni presenetljivo, da je prispodoba vaterpolista – bolj zaradi dogajanja pod vodo kakor pa zaradi svoje fizične vzdržljivosti in zahtevnosti – našla svoje mesto tudi v popularni kulturi. To športno figuro je v istoimenski pesmi Lačnega Franza ovekovečil Zoran Predin in slovenski rock predstavil tudi širši jugoslovanski javnosti. Kot satirični prikaz nekakšnega »idealnega« državljana takratne skupne države je (sicer ob podrobnem branju med vrsticami) opozoril na zadušljivost socialistične družbe in njenih idealov.

Poleg tega je zadevo politično zapletla še vaterpolska kapica. Nekateri so v njej namreč videli aluzijo na albanske prebivalce nekdanje avtonomne pokrajine Kosovo. Tega Predinu nekateri verjetno še vedno niso oprostili. Kakorkoli že: po njegovi zaslugi je ostala prispodoba vaterpolista vse do danes eden od najbolj prepoznavnih prispevkov slovenskih glasbenikov v antologijo jugoslovanskega rocka.

V politiki ima vaterpolo še veliko bolj pomembno simbolno vlogo. Leta 1956 se je na olimpijskih igrah v Melbournu v Avstraliji odigral eden od simbolno najbolj pomembnih športnih dogodkov takratnega obdobja hladne vojne: polfinalna tekma v vaterpolu med Madžarsko in takratno Sovjetsko zvezo. Vsega mesec dni po krvavi zadušitvi madžarske revolucije so madžarski vaterpolisti premagali svoje sovjetske tekmece. Če so na ulicah Budimpešte jeseni tega leta prišli do zmage sovjetski tanki, so v plavalnem bazenu kljub brutalno nešportni igri sovjetskih vaterpolistov s štiri proti nič slavili madžarski vaterpolisti.

Ob tokratnih rezultatih državnozborskih volitev v Sloveniji pa ima figura vaterpolista precej manj posrečeno vlogo. Žal ne kot primer enega od fizično najzahtevnejših vodnih športov, temveč kot prispodoba tega, kar ostaja tako gledalcem kot tudi sodnikom oziroma volivcem ter javnosti nasploh nevidno.

Na obzorju poleg nove koalicije se kaže fenomen, in sicer nova oblika parlamentarizma: nekakšna vaterpolska demokracija. FOTO: Blaž Samec/Delo

Z izvolitvijo Zorana Stevanovića, predsednika stranke Resnica, ene najmanjših političnih strank v novi sklic slovenskega parlamenta, smo v hram demokracije poleg »klasične zasedbe« političnih strank (vključno s »satelitsko« stranko) dobili še svojevrsten politični unikum. Kakor potrjuje njegova izvolitev za predsednika državnega zbora, se na obzorju poleg nove koalicije kaže še veliko bolj zanimiv fenomen, in sicer nova oblika parlamentarizma: nekakšna vaterpolska demokracija. Da bi bila ironija Predinovih Vaterpolistov še toliko bolj povedna: Zoran Stevanović je namreč tudi predsednik Zveze vaterpolskih društev Slovenije.

Ko »prvi vaterpolist v državi« z vrsto manevrov pod vodo – zamolčanje večkratne pravnomočne obsojenosti pred javnostjo in mediji, notarsko overjenega podpisa pod izjavo, ki se kaže prej kot slepilni manever kakor pa izraz osebne integritete – priplava do funkcije predstavnika zakonodajne veje oblasti, se seveda postavlja legitimno vprašanje transparentnosti javnega delovanja, predvsem pa politične verodostojnosti. Prav slednji sta v parlamentarni demokraciji lakmusov test politične integritete.

Sicer pa ima aktualni predsednik Zveze vaterpolskih društev Slovenije in predsednik državnega zbora Zoran Stevanović v rokavu še enega aduta. Če bi namreč zaradi potencialnega konflikta interesov ali potencialnih pomislekov o nezdružljivosti funkcij odstopil s položaja predsednika Zveze vaterpolskih društev Slovenije, ima pravzaprav zgodovinsko priložnost, ki pa je kot podjetnik verjetno ne bo zapravil. Če bazen, v katerega je z drugo najvišjo politično funkcijo v državi skočil »prvi vaterpolist med enakimi«, ni prazen, bo v verigo »svojih« adrenalinskih parkov lahko dodal še enega. Slovenski parlament.

***

Dr. Mitja Sardoč je raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, vodja centra za filozofijo vzgoje.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.