Ko samoumevnost postane del problema

V Nikaragvi rojeni pisatelj Sergio Ramírez je v nekem nedavnem pogovoru pripomnil, da je bil nekoč prepričan o razsvetljevalni vlogi književnosti, danes pa meni, da pisatelj ne vpliva na množice, ampak kvečjemu na posameznika. Toda misel je mogoče tudi obrniti in se vprašati, kaj se zgodi s posameznikom, ki ga hkrati nagovarja več pisateljev, več knjig, več interpretacij, več jezikov sveta.

Morda se ne razsvetli tako, da med njimi poišče soglasje, temveč tako, da vzdrži v njihovi napetosti. Ne tako, da iz različnih glasov sestavi novo dogmo, ampak tako, da v njihovih trenjih prepozna razpoke v tistem, kar se mu je prej zdelo samoumevno. Prav iz takega vprašanja izhaja ta nenavadni izbor knjig: Hvalnica prevajanju: zapletanje občega Barbare Casin (Studia humanitatis, 2025), Od blizu ni nihče normalen Franca Basaglia (Založba *cf, 2026), Cesarstvo znakov Roland Barthesa (Založba *cf, 2025), Varnost, ozemlje, prebivalstvo Michela Foucaulta (Sophia, 2024), Kupovanje medenine/Mali organon Bertolta Brechta (Založba *cf, 2026), Stalin: zgodovina in kritika črne legende Domenica Losurda (Studia humanitatis, 2025). Na prvi pogled je to knjižna družba brez skupnega imenovalca. Jezik, institucije, znaki, oblast, gledališče, politična zgodovina. Skoraj kot seznam iz dobro založene, a na prvi pogled slabo pospravljene knjižnice.

In vendar prav v tem navideznem razhajanju tiči njihova skupna moč. Vsaka od teh knjig namreč osvetli en del iste težave: kako nastaja samoumevnost. Kako se nekaj, kar je bilo nekoč odločitev, interpretacija, zgodovinska formacija ali politični interes, začne kazati kot nekaj naravnega, nevtralnega, skoraj meteorološkega. Skratka: kako se svet preobleče v dejstvo.

Sodobni svet je v tem pogledu osupljivo učinkovit. Vsak dan nam ga nekdo razlaga. Novice pojasnjujejo dogodke, analitiki razlagajo ozadja, politiki proizvajajo moralne sheme, družbena omrežja pa vse skupaj zreducirajo na do uporabnika prijazne reflekse. Rezultat ni večja jasnost, temveč čuden paradoks: več ko je razlag, manj je razumevanja. Ne zato, ker bi bila realnost postala neulovljiva, ampak zato, ker se nekatere razlage ne predstavljajo več kot razlage, ampak kot sama struktura realnosti. Ko se to zgodi, razlaga preneha biti odgovor in postane del problema.

Ddr. Neven Borak, ekonomist in zgodovinar. FOTO: Matej Družnik/Delo

Barbara Cassin začne tam, kjer se radi delamo, da problema ni: pri jeziku. Njen osnovni uvid je preprost in zato neprijeten. Ni enega jezika, v katerem bi se svet dokončno razjasnil. Razlike, ki pri tem nastanejo, so razpoke v samoumevnosti. Vsak prevod je odločitev. Vsak pomen je premik. Vsaka beseda nosi s seboj več zgodovine, več poudarkov in več izgub, kot si navadno priznamo. To ne pomeni, da resnice ni. Pomeni pa, da do nje ni mogoče priti mimo jezikovnih poti, ki jo sooblikujejo. V času, ko se javni diskurz prodaja kot upravljanje z dejstvi, je to koristna streznitev. Kajti dejstva v javnem prostoru skoraj nikoli ne pridejo gola. Vedno pridejo oblečena. Včasih v jezik strokovnosti, včasih v jezik morale, včasih v jezik nujnosti. Vsakič, ko slišimo trditev, ki se predstavlja kot »preprosto dejstvo«, se je treba vprašati: iz katerega jezika prihaja? Kateri prevod je bil opravljen, preden je ta trditev dosegla to obliko? In kaj se je pri tem prevodu izgubilo?

Roland Barthes bi dodal, da je ta obleka pogosto tako dobro krojena, da je sploh ne opazimo. Njegova tema niso velike doktrine, temveč majhne samoumevnosti. Tiste vsakdanje podobe, besede in zgodbe, ki delujejo, kot da niso bile nikoli izbrane, sestavljene ali postavljene. Njihova moč ni v tem, da bi bile očitno lažne. Ravno nasprotno. Učinkovite so zato, ker se predstavijo kot naravne. Ker izbrišejo sled lastne proizvodnje. Ker si nadenejo masko spontanosti. Sodobna manipulacija ni le zgolj grobo laganje. Veliko pogosteje je umetnost proizvajanja videza, da interpretacije sploh ni več.

Cesarstvo čutil in znakov

Na tej točki bi bilo mogoče zadovoljno skleniti, da je vse konstrukt, vse diskurz, vse interpretacija. Toda takšna formula je običajno znak miselne lenobe, ne pa analitične ostrine. Svet ni poljuben. Njegove konstrukcije imajo institucije, posledice, hierarhije in disciplino. Tu nastopi Franco Basaglia. Njegova poanta je brutalno enostavna: od blizu se kategorije začnejo lomiti. Tisto, kar se od daleč zdi jasno – normalen, nenormalen, moten, nevaren, sprejemljiv – od blizu razpade. Človek ne ustreza oznaki. Življenje noče ostati znotraj administrativnega predalčnika. In vendar ravno ti predalčniki odločajo o svetu, v katerem ljudje živijo.

Basagliev prispevek je tu večji, kot se zdi na prvi pogled. Ker pokaže, da samoumevnost ni le v jeziku, temveč v institucijah, da razvrščanje ni sekundarna operacija, nekakšen tehnični dodatek k realnosti, ampak ena od njenih glavnih gibal. Ko nekoga kategoriziramo, ga ne samo opišemo, ampak tudi umestimo, omejimo, usmerimo, včasih utišamo. Kategorije niso le spoznavna orodja. So tudi socialni mehanizmi. Uporabne so za administracijo, ne pa za razumevanje ljudi. In ko se enkrat utrdijo, začnejo delovati kot zdrava pamet. Kar je bil včeraj akt poimenovanja, je zdaj že očitnost. Njegovo delo s psihiatričnimi bolniki v Gorici in Trstu je pokazalo, da kategorije »norosti« niso medicinska dejstva, ampak upravne odločitve, ki so jih zdravniki sprejemali v nekaj minutah, nato pa so določale leta zaprtja. Basaglia ni rekel, da bolezni ni. Rekel je, da diagnoza kot družbeno dejanje prinaša s seboj oblast, ki je ločena od morebitnega telesnega trpljenja. Ko beremo Basaglio, se ne moremo več izgovarjati na »objektivna« merila za razvrščanje ljudi – od blizu vsak odpove.

Če bi kdo želel videti, kako ta proces deluje na ravni zgodovinskega spomina, bi lahko segel po Losurdu. Njegova knjiga o Stalinu je zanimiva ne zato, ker bi ponudila zadnjo resnico o eni zgodovinski figuri, ampak ker razpre mehaniko politične interpretacije. Losurdo pokaže, kako je zahodno zgodovinopisje Stalinovo vladavino desetletja opisovalo skozi izključno moralno obsodbo (gulagi, čistke, kult osebnosti), podobno nasilje v kolonialnih imperijih (Britanija v Indiji, Belgija v Kongu) pa se je sistematično relativiziralo kot civilizacijsko poslanstvo. Ne da bi zagovarjal Stalinove zločine, Losurdo razstavi mehanizem dvojnih meril: ena merila za nas, druga zanje.

Zgodovina ni zgolj seštevek dokumentov in datumov. Je tudi boj za okvir. Za to, kaj bo poudarjeno, kaj potisnjeno na rob, kaj bo dobilo moralni sijaj in kaj moralno senco. Nekatera imena se utrdijo kot zgoščeni simboli zla, druga kot poosebljenje napredka, tretja kot nekaj, o čemer se zaradi bontona spomina skoraj ne spodobi več misliti brez vnaprejšnjih navodil. Losurdo je zato uporaben predvsem kot motnja v samozadovoljstvu zgodovinske samoumevnosti. Ne kot rešitev, ampak kot preizkus. Koliko naše zgodovinsko mišljenje prenese, preden se spremeni v obred?

Naša normalnost nikoli ni bila normalna

In ko smo že pri obredu: Brecht bi bil do sodobnega javnega govora verjetno precej neusmiljen. Njegova gledališka misel je dragocena prav zato, ker nas uči osnovne higiene zaznavanja. Gledalec ne sme pozabiti, da gleda. Prizor ne sme biti tako gladek, da skrije način, kako je narejen. Svet je treba kdaj narediti rahlo tuj, da bi ga bilo sploh mogoče misliti. V tem je vsa poanta njegovega potujitvenega učinka, ki se ga pogosto navaja skoraj ritualno, redkeje pa uporablja. Brecht ne uči nezaupanja do vsega. Uči nezaupanje do tistega, kar prehitro deluje kot naravno. Brecht bi rekel: učinek začudenja je začetek mišljenja. Kar se vam je zdelo samoumevno, postane tuje. In tuje lahko začnete preučevati.

In prav tu se začne Michel Foucault. Pokaže, kako se je od 18. stoletja naprej oblast začela ukvarjati z upravljanjem življenja na ravni populacije: rodnost, umrljivost, bolezni, migracije. Njegova poanta ni, da za vsem stoji en sam center. Ravno nasprotno: moč sodobnih ureditev je v tem, da pogosto delujejo tiho, skoraj neopazno. Ne potrebujejo kričeče ideologije, ker imajo na voljo postopke, mehanizme in tehnike, ki organizirajo vsakdanje življenje. Kar se kaže kot tehnična nujnost (moramo se cepiti, otroci morajo v šolo, prebivalstvo je treba popisati ...), je pogosto rezultat načinov delovanja, ki so izgubili videz odločanja. Prav zato so tako učinkovite. Nihče ne mara prisile, marsikdo pa brez večjega odpora sprejme tisto, kar deluje kot običajen način urejanja stvari.

Taka je Foucaultova kraljevska pot

Če te knjige beremo skupaj, se izriše neprijetno natančna slika. Svet ni brez reda. Daleč od tega. Prepreden je z jeziki, ki hočejo veljati za univerzalne; z znaki, ki hočejo veljati za naravne; s kategorijami, ki hočejo veljati za objektivne; z zgodovinskimi pripovedmi, ki hočejo veljati za nesporne; z upravljavskimi praksami, ki hočejo veljati za nujne. Najmočnejše niso nujno tiste sile, ki kričijo, da imajo prav. Najmočnejše so pogosto tiste, ki govorijo tako mirno, da se zdi, kot da ne govorijo več iz neke pozicije, ampak v imenu same stvarnosti.

Tu pridemo do bistva. Največja moč sodobnega sveta ni v tem, da skriva svoje mehanizme, ampak v tem, da jih kaže kot ozračje. Ne kot izbiro, ampak kot pogoj. Ne kot interpretacijo, ampak kot stanje stvari. In prav zato se zdi današnji človek hkrati prezasičen z razlagami in prikrajšan za razumevanje. Ne manjka mu informacij. Manjka mu razdalja do tistega, kar je postalo preveč očitno.

Zato razumevanje sveta danes verjetno ne pomeni, da najdemo končno formulo, ki bo vse uredila. Pomeni nekaj skromnejšega, a tudi zahtevnejšega: da razvijemo disciplino zadržka. Da se za trenutek ne uklonimo temu, kar se predstavlja kot samoumevno. Da vprašamo, kako je nekaj postalo očitno, komu koristi njegova očitnost in kaj je moralo izginiti, da je lahko nastopilo kot naravno.

To ni malo. V času, ko skoraj vse prihaja k nam že vnaprej interpretirano, je sposobnost, da za hip suspendiramo samoumevnost, morda ena zadnjih oblik intelektualne svobode. In te knjige – vsaka na svoj način – niso tu zato, da bi nam dale odgovore. Tu so zato, da bi nam vrnile sposobnost postavljanja vprašanj.

***

Ddr. Neven Borak, ekonomist in zgodovinar.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.