Ko se raztrga nit skupnosti

Ob vsaki tragediji se družba za hip ustavi, potem pa življenje steče naprej, kot da se ni nič zgodilo. A nekatere smrti nosijo tiho sporočilo, ki ne bi smelo v pozabo. Pozaba lastne zgodovine, njeno potvarjanje, smrt očeta, ki stopi v bran sinu, razkriva globoke razpoke v tkivu naše skupnosti in nas opominja, da se vez med ljudmi ne trga sama od sebe, temveč zaradi tišine, v kateri dopuščamo, da se trga.

O teh razpokah in trganju pišem v svojem prispevku ob primeru tragičnega dogodka v Novem mestu in minulih državnih proslavah ter o odnosu do državnih praznikov.

Pred in med prazničnimi dnevi v minulem mesecu so se zgodile stvari, ki se ne bi smele, čeprav se ves čas dogajajo. Zgodila se je tragična smrt občana Novega mesta, katere vzrok je bilo fizično nasilje. Sledile so obsodbe številnih posameznikov, državnih ustanov, različnih organizacij, političnih strank in drugih.

Najbolj so odmevale izjave predsednika vlade in njegov obisk v Novem mestu pred številnimi domačini, ki so na organiziranem, vendar mirnem protestu izražali solidarnost z družino žrtve in z vsemi tistimi, ki so tudi v preteklosti doživeli kakršnokoli nasilje ali druga nezakonita dejanja, katerih povzročitelji so posamezniki romske skupnosti.

Skupni imenovalec vseh izjav je bila obsodba vsakršnega nasilja, ki ogroža temeljne človekove pravice ter spodkopava zaupanje ljudi v institucije države. Protest je minil mirno, vendar z izražanjem odločnih zahtev odgovornim po sprejetju ukrepov, ki bodo zagotovili varnost državljank in državljanov. Sledili so dejanja in tudi določeni ukrepi državnih organov.

O dogodku je bilo povedanega in zapisanega veliko. Opozorila o nesprejetih in neuresničenih predlogih, vlogi države in lokalnih skupnosti ter še posebej županov, izražanje solidarnosti. Javnost je bila še posebej kritična do učinkovitosti policije, sodstva in tožilstva, čemur sta sledila odstop ministra za notranje zadeve in ministrice za pravosodje. Še vedno smo priče razpravi o tako imenovanem Šutarjevem zakonu. Pričakovano se je vnela razprava zagovornikov ter nasprotnikov predloga tega zakona tako na politični kot strokovni ravni.

Naj ta uvodni del zaključim z mislijo romologa dr. Vaneka Šiftarja (Cigani, 1970): »Ne bomo se premaknili dosti naprej, če se ne ustavimo pri osnovnem izhodišču: kolikšne so obojestranska pripravljenost, možnost in sposobnost, da se ob spoštovanju še mnogih različnosti med narodom in narodnostjo, ki se oblikuje, ustvari popolnoma enakopravno sožitje.«

Ne glede na opisovano različnost romske skupnosti v različnih delih naše domovine je pripravljenost vseh nas – Romov in »civilistov« – tista, ki nam omogoča dolgoročno rešitev težav. In ne getoizacija!

»Šutarjev zakon«
in vloga Slovenske vojske

Zakon, sprejet v državnem zboru, vsebuje številne ukrepe, o katerih je bilo in gotovo bo povedanega in zapisanega še veliko. Na seji vlade je bil sprejet tudi sklep o aktivaciji 37. člena zakona o obrambi, ki dovoljuje, da policija za zelo omejen nabor nalog na meji lahko vpokliče na pomoč pripadnike Slovenske vojske (SV). Moje zapisano mnenje izhaja iz namere vlade, da omogoči premestitev policistov, ki varujejo državno mejo, na naloge zagotavljanja javnega reda in pregona kriminala v jugovzhodni Sloveniji. Policiste bi na meji nadomestili pripadniki SV.

Torej smo ponovno pri vprašanju varnosti v vsej njeni razsežnosti. Spomnimo: pojmovanje varnosti kot enega klasičnih in osrednjih družboslovnih terminov se je po koncu hladne vojne bistveno spremenilo. V času hladne vojne se je varnost pojmovala pretežno kot trda, vojaška varnost. V devetdesetih letih minulega stoletja se je to pojmovanje bistveno razširilo.

Danes postaja varnost vse bolj aktualizirana in proučevana tudi kot vprašanje ekonomske varnosti, socialnih odnosov, okolja, človeka kot posameznika in iz njega izhajajočih vidikov. Prav zaradi sprememb v našem ožjem in širšem okolju se je spremenilo tudi razumevanje vloge oboroženih sil (vojske kot take).

Postali smo enakopravna članica skupnosti demokratičnih držav, pojavili so se novi načini ogrožanja osebne in kolektivne varnosti, zaradi podnebnih sprememb in novih vojn so se povečale migracije, več milijonov ljudi išče nov prostor in pogoje za boljše življenje. Še pred kratkim smo živeli v »Evropi brez meja«, zdaj se ti pogoji bliskovito spreminjajo.

Oborožene sile, vojska je praviloma namenjena zoperstavljanju zunanjim nevarnostim, z notranjo varnostjo v notranjih razmerah se ukvarja policija. To je tudi tradicionalna razdelitev odgovornosti med obrambnimi in varnostnimi silami, ki pa je v njeni čisti obliki ni vedno mogoče najti. V številnih državah imajo oborožene sile – vojska tudi nadzor nad notranjimi zadevami, policija pa v izrednih razmerah posreduje tudi proti zunanjim nevarnostim (spomnimo se osamosvojitvene vojne 1991).

To ne pomeni, da ene ali druge sile presegajo svoje pristojnosti, kajti notranja vloga oboroženih sil je lahko predvidena z ustavo ali zakoni neke države, torej je povsem legalna (Jelušič, 1997). Razširjena vloga oboroženih sil v notranjih razmerah se poskuša legitimizirati prek novih notranjih nevarnosti, ki pretijo z destabilizacijo državne ureditve (teroristične akcije, nezakonite migracije, upori in spori obsežnih etničnih skupin in podobno).

Verjamem, da je vzrok za aktivacijo 37. člena zakona o obrambi reševanje kadrovskih težav v policiji in da bo pomoč Slovenske vojske omejena na varovanje državne meje. Zaradi ohranjanja demokratičnih standardov na področju nacionalne varnosti pa pri tem ukrepu vidim nujno povečanje nadzora. To je vzrok, da velikokrat izpostavljam pomembnost civilnega parlamentarnega nadzora tako na vojaško-obrambnem kot obveščevalno-varnostnem področju.

Vodenje takšnih parlamentarnih teles je v večini držav zaupana resnim in izkušenim ljudem, ki razumejo pomen obrambne sposobnosti države ter ločijo splošni interes od osebnega in še posebej strankarskega interesa. V naši »mladi demokratični državi«, v kateri imamo po 35 letih samostojnosti še vedno težave z razumevanjem vloge tako sekretariata kot sveta za nacionalno varnost, pa je treba biti še toliko bolj previden.

Torej, aktivizacija 37. člena ne bi smela biti težava, zaradi katere bi se počutili ogroženi, še manj pa bi bili ogroženi demokratični standardi. Prav pa je, da smo oziroma bo javnost pozorna na izvajanje pristojnosti obrambnih sil, da ne bodo čez noč in brez vednosti parlamenta uporabljene proti državljankam in državljanom lastne države.

Kaj je vezivo skupnosti?

Kako pa so minuli prazniki povezani z opisanim dogodkom v Novem mestu in zakaj jih omenjam? Kot v svojem vsem razumljivem in odličnem članku, objavljenem v Sobotni prilogi z naslovom Kdaj je čas za palico piše upokojeni kriminalist Jakob Demšar, »danes ni več pomembna skupnost, vse se vrti le okoli besedice jaz, jaz, jaz …

Kaj je pomembno vezivo skupnosti, se bomo morali ponovno naučiti«. Živimo v času in okolju, kakršnega si je večina prebivalk in prebivalcev pred osamosvojitvijo predstavljala in želela. V času, ki lahko ponudi samo materialno obilje brez zavedanja o pomenu vrednot, ki omogočajo ne samo sobivanje, ampak tudi sožitje vseh, ne glede na barvo kože, raso, vero, jezik, politično prepričanje …

Zame je prav to vezivo skupnosti in ne nekakšno »socialistično tržno gospodarstvo«, ki se drži pri življenju z obsežno državno podporo in jokom predstavnikov kapitala – beri gospodarske zbornice – ob najmanjših znakih krize pred vrati države, to je Vlade RS.

Po praznovanju navedenih praznikov sem si postavil vprašanje, ali in kako vpliva spoštovanje državnih praznikov na stanje duha naroda, na njeno motivacijo in medsebojno spoštljivost. Smo res pozabili, da državni prazniki niso le dela prosti dnevi, ampak simbolni trenutki, ko se narod spominja svojih korenin, vrednot in skupnih dosežkov?

Ko ljudje spoštujejo praznike, utrjujejo občutek pripadnosti, kar deluje kot družbeno lepilo ali vezivo skupnosti, saj krepi narodno samozavest in to daje tudi motivacijo za prihodnost. Ob skupnih praznikih se med nami krepita empatija in razumevanje, tako gradimo kulturo spoštovanja, poslušanja in skupne identitete. Spoštovanje državnih praznikov je ogledalo narodove zrelosti. Ne gre samo za obeleževanje preteklosti, temveč za gojenje vrednot, ki omogočajo zdravo prihodnost.

Opis tragičnega dogodka v Novem mestu je nekakšen, zaradi prostora tudi površen opis vzrokov in posledic vpliva na družbo, v kateri živimo. Želel sem povezati in ponazoriti sedanje stanje, ko pomembni politični funkcionarji, poslanci in svetniki ter visoki državni uslužbenci, ki vedno želijo biti videni in slišani, pozabijo ali pa ne želijo biti med ljudmi, ki jih predstavnik elite imenuje »amorfna gmota«, če jim to ne dviga ratinga priljubljenosti.

Tako je bilo tudi ob državnem prazniku, dnevu suverenosti, ko smo tisti, ki smo z orožjem branili odločitev slovenskega naroda, da želi živeti v samostojni državi, v nabito polni dvorani OŠ v Medvodah govorili samim sebi. In takšen desetletja trajajoč odnos do pomembnih zgodovinskih dogodkov je eden od dejavnikov za erozijo veziva skupnosti.

Upam, da bo tragični dogodek v Novem mestu to erozijo upočasnil, če že ne preprečil.

***

Ladislav Lipič, upokojeni generalmajor, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništv​a.