Ko sta zemlja in denar napisala ustavo

Že dolgo je sprejeto, da ameriške revolucije ni mogoče razumeti zgolj skozi razsvetljenske ideale. V njenem ozadju je potekal ostri spor med različnimi gospodarskimi interesi znotraj kolonialne elite. Eden najvplivnejših načinov razlage govori o dveh interesnih blokih: zemljiškem in finančno-trgovskem interesu. Njun medsebojni spopad ni odločil le o ustavni ureditvi Združenih držav Amerike, ampak je trajno zaznamoval razvoj ameriške politične ekonomije. Da bi ta konflikt razumeli, ga moramo umestiti v širši okvir atlantskih revolucij.

Prehod iz fevdalizma v kapitalizem ni bil enoten ali linearen proces, temveč dolgotrajno obdobje političnih in gospodarskih pretresov, ki so med 16. in 19. stoletjem preoblikovali evropski in severnoameriški prostor. V vseh teh procesih se je pojavljalo isto temeljno vprašanje: kako prerazporediti politično moč v svetu, v katerem tradicionalno bogastvo, vezano na zemljo in dedne privilegije, vse bolj izpodrivajo trgovina, finančni trgi, javni dolg in bančni kapital. V ta okvir se prepričljivo umeščajo raziskave ameriškega zgodovinarja Marca Egnala, ki poudarja, da je bila gonilna sila revolucije predvsem ekspanzionistična frakcija kolonialne elite. Ta je v britanskih omejitvah naseljevanja zahodnih ozemelj, trgovinske menjave in finančne avtonomije videla neposredno oviro za lastni razvoj.

Ko ustava molči

Njegova razlaga nikakor ni osamljena. To seveda ne pomeni, da je bila ameriška revolucija zgolj pragmatičen boj za ekonomske koristi. Političnih idealov in gospodarskih interesov ni mogoče obravnavati ločeno. Prav v njunem prepletanju se skriva ključ do razumevanje nastanka ZDA. Ameriško revolucijo je mogoče razumeti kot spopad med dvema različnima vrstama kapitalizma – agrarnim oziroma zemljiškim kapitalizmom ter nastajajočim finančno-trgovskim kapitalizmom, pri čemer je bila ameriška ustava rezultat njunega dolgoročnega institucionalnega kompromisa.

Atlantski predhodniki: od Nizozemske do Anglije

Ameriška revolucija ni nastala v zgodovinskem vakuumu. Njeni ustvarjalci so dobro poznali evropske politične izkušnje in iz njih črpali tako navdih kot opozorila. Nizozemska revolucija oziroma osemdesetletna vojna je prvič pokazala, kako trgovski in finančni kapital lahko postane nosilec politične oblasti. Razvoj Amsterdamske banke, delniških družb, javnega dolga in svetovne trgovine je ustvaril državo, v kateri so odločilno vlogo prevzeli trgovci, bankirji in mestne oligarhije. Toda ohlapna konfederalna ureditev provinc je pogosto oteževala učinkovito odločanje. Prav to institucionalno šibkost so pozneje pozorno proučevali ameriški federalisti.

Iskanje prihodnosti

Angleška revolucija sedemnajstega stoletja je izbrala drugačno pot. Po državljanskih vojnah in slavni revoluciji leta 1688 se je oblikoval dolgoročni kompromis med zemljiško aristokracijo ter nastajajočim finančno-trgovskim slojem. Ustanovitev Banke Anglije leta 1694 ter razvoj sistema javnega dolga nista pomenila zmage ene strani nad drugo, ampak njuno politično in gospodarsko zavezništvo. Zemljiški posestniki so ohranili prevladujoč vpliv v parlamentu, hkrati pa sprejeli finančno infrastrukturo, ki je omogočila financiranje države, vojske in britanskega imperija.

Prav davčni in fiskalni mehanizmi tega sistema so pozneje sprožili vse večje nezadovoljstvo v severnoameriških kolonijah. Spor med Londonom in kolonisti zato ni bil zgolj spor zaradi davkov. V ozadju je bilo pomembnejše vprašanje: kdo bo v prihodnje nadzoroval javne finance, kredit in gospodarski razvoj nove države? Toda ko so kolonije razglasile neodvisnost, je to vprašanje ostalo nerešeno. Šele takrat je postalo osrednje politično ameriška republika.

Ameriški prelom: dve viziji republike

Po razglasitvi neodvisnosti se spor z Veliko Britanijo ni končal z enotnim pogledom na prihodnost nove države. Po zmagi so se hitro na površje prikazale globoke razlike med voditelji revolucije. V jedru razprave je bilo vprašanje, kakšna republika naj postanejo Združene države Amerike.

Na eni strani je bil zemljiški interes, katerega najopaznejši politični predstavnik je bil Thomas Jefferson. Njegovo družbeno oporišče so bili veliki plantažniki juga ter številni neodvisni kmetje, ki so zagovarjali razpršeno politično oblast in močno avtonomijo posameznih zveznih držav. Jefferson je ideal nove republike videl v družbi svobodnih lastnikov zemlje, pri čemer bi zvezna oblast opravljala le najnujnejše naloge, glavnina politične moči pa bi ostala v rokah lokalnih skupnosti. Za to politično filozofijo je stala tudi konkretna gospodarska resničnost. Premoženje južnih elit ni temeljilo zgolj na zemlji, ampak tudi na suženjskem delu. Sodobne raziskave kažejo, da sužnji niso bili le delovna sila, temveč pomembna oblika likvidnega kapitala za zavarovanje hipotek in najemanje posojil. Plantažno gospodarstvo zato ni bilo predkapitalistični ostanek preteklosti, temveč sestavni del takratnega kapitalizma.

Ko samoumevnost postane del problema

Na drugi strani je stal finančno-trgovski interes, ki ga je najbolj dosledno poosebljal Alexander Hamilton. Njegovo politično oporišče so predstavljali trgovci, ladjarji, bankirji, izvozniki in hitro rastoči manufakturni sektor severovzhoda. V nasprotju z Jeffersonom Hamilton ni verjel, da razpršena konfederacija lahko zagotovi gospodarsko moč in politično stabilnost. Prepričan je bil, da nova država potrebuje trdno zvezno oblast, enoten finančni sistem, stabilno valuto, nacionalno banko in javni kredit, ki bo sposoben financirati razvoj gospodarstva.

Pogosto se zdi, kot da sta Jefferson in Hamilton zastopala dve različni predstavi o ZDA. V resnici pa sta predstavljala dve različni razvojni poti kapitalizma. Jefferson je prihodnost videl v prevladi zemljiške lastnine in decentralizirane agrarne republike, Hamilton pa v trgovini, industriji, bančništvu in organiziranem javnem kreditu. Nobeden ni nasprotoval kapitalističnemu razvoju kot takemu; spor je potekal predvsem o tem, katera vrsta kapitala bo določala smer razvoja države in kakšna bo pri tem vloga zvezne oblasti.

Shaysov upor in rojstvo ustavnega kompromisa

Po koncu vojne za neodvisnost so se Združene države znašle v globoki finančni krizi. Konfederacijska ureditev se je izkazala za presenetljivo neučinkovito. Zvezna oblast ni imela zadostnih prihodkov, posamezne države so vodile različne davčne politike, javni dolgovi pa so se hitro zviševali. Gospodarske težave so najbolj prizadele male kmete v notranjosti Nove Anglije. Vrhunec nezadovoljstva je zaznamoval Shaysov upor v letih 1786 in 1787, ko so zadolženi kmetje in vojni veterani v Massachusettsu z orožjem preprečevali delo sodišč ter zahtevali odlog izvršb. Upor je bil vojaško hitro zatrt, politične posledice pa so bile veliko pomembnejše. Za kolonialno elito je pomenil opozorilo, da šibka konfederacija lahko zdrsne v politični razkroj. Prav zato številni zgodovinarji vidijo v Shaysovem uporu neposreden povod za sklic ustavne konvencije v Filadelfiji leta 1787.

Klasično ekonomsko interpretacijo tega procesa je ponudil Charles Beard, ki je v ustavi videl instrument zaščite lastninskih razmerij premožnejših slojev pred nevarnostjo družbenih pretresov. Čeprav je poznejše zgodovinopisje njegovo razlago revidiralo, temeljno vprašanje o ekonomskem ozadju ustave ostaja zelo vplivno: koliko je bila ustava instrument varovanja ekonomskih struktur?

Odgovor ustavne konvencije je bil kompromis. Južne države so dosegle določila, ki so posredno varovala suženjski sistem. Med njimi je bil razvpit kompromis o treh petinah, po katerem so se zasužnjeni prebivalci pri določanju števila predstavnikov šteli za tri petine osebe, čeprav niso imeli političnih pravic. To je začasno povečalo politični vpliv juga, ne da bi sužnjem priznalo državljanski status. Kompromis tako nazorno priča, kako je ustava nastajala kot politična kupčija med različnimi gospodarskimi interesi. Hkrati je ustava prepovedala obdavčitev izvoza, kar je dodatno ščitilo agrarni jug.

Severne države pa so dosegle, da je nova zvezna oblast dobila izključno pristojnost za pobiranje carin, urejanje meddržavne trgovine, izdajanje denarja in upravljanje javnega dolga. Tudi sistem zavor in ravnovesij je imel pomembno funkcijo: oteževal je hitre politične preobrate in s tem zmanjševal možnost, da bi parlamentarne večine posegle v temeljna lastninska razmerja. V tem smislu ameriška ustava ni bila le ustava svobode, ampak tudi ustava stabilnosti. Nobena od elit ni dosegla popolne prevlade, obe pa sta dobili dovolj jamstev, da sta sprejeli novo zvezno ureditev. V tem ravnotežju se skriva ključni razlog za dolgo življenjsko dobo ameriške ustave.

Hamiltonovo poročilo o javnem kreditu: rojstvo finančne države

S sprejetjem ustave leta 1787 spor med obema interesnima blokoma še zdaleč ni bil končan. Šele takrat se je začela razprava, kako ustavno ureditev napolniti z dejansko gospodarsko in finančno vsebino. Osrednjo vlogo pri tem je prevzel prvi finančni minister Alexander Hamilton. Leta 1790 je kongresu predložil znamenito Poročilo o javnem kreditu (Report on Public Credit), s katerim je postavil temelje finančne arhitekture Združenih držav.

Prvi steber njegovega programa je bil prevzem dolgov posameznih zveznih držav. Hamilton je predlagal, da vse te medvojne obveznosti prevzame zvezna vlada. Ukrep je okrepil kreditno sposobnost federacije, posamezne države pa tesneje povezal z novim zveznim političnim sistemom. Drugi steber je bilo poplačilo državnih obveznic po njihovi polni nominalni vrednosti, ne glede na to, da so jih med vojno obubožani prvotni imetniki pod ceno prodali špekulantom. Jeffersonovi privrženci so zahtevali razlikovanje med njimi, a je Hamilton vztrajal pri polnem poplačilu zakonitih lastnikov, saj je le tako mogoče zgraditi dolgoročno zaupanje v državni dolg.

Znižanje davkov ni razvoj: interventni zakon namesto strategije prinaša iluzijo

Njegovo stališče je pomenilo, da bo ameriška država svojo verodostojnost gradila na doslednem spoštovanju finančnih pogodb. Javni dolg ni smel postati predmet političnih kompromisov, ampak zanesljiva institucija, ki vlagateljem zagotavlja pravno varnost. Tretji steber Hamiltonovega programa je bila ustanovitev Prve banke Združenih držav leta 1791. Banka je opravljala več ključnih funkcij: skrbela je za državni depozitni sistem, olajšala pobiranje davkov ter pripomogla k oblikovanju enotnega denarnega prostora. Hamilton je pri tem razvil ustavno doktrino implicitnih pooblastil. Če ustava zvezni oblasti nalaga določene naloge, ji nujno priznava tudi sredstva, nujna za njihovo izvajanje. Njegova znamenita trditev, da je javni dolg lahko nacionalni blagoslov, če ni pretiran, je pomenila, da dobro organiziran dolg lahko postane temelj zaupanja med državo in zasebnim kapitalom.

Antifederalisti in strah pred finančno aristokracijo

Hamiltonov program je naletel na silovit odpor antifederalistov, ki so v spisih pod psevdonimoma Brutus in Centinel oblikovali eno prvih sistematičnih kritik nastajajočega finančnega kapitalizma. Njihov najpomembnejši očitek je bil usmerjen proti povezovanju močne centralne države, javnega dolga, sodne oblasti in velikih finančnih interesov.

Po njihovem mnenju bi takšna ureditev postopno oslabila politični vpliv malih kmetov, obrtnikov in lokalnih skupnosti. Brutus je opozarjal, da neomejena davčna pristojnost zvezne oblasti in nenehno povečevanje javnega dolga lahko povzročita koncentracijo bogastva v rokah ozke finančne elite. Strah ga je bilo nastanka nove aristokracije, ki ne bi več temeljila na dednih plemiških naslovih, ampak na nadzoru nad kreditom, javnim dolgom in državnimi financami. Razprava med federalisti in antifederalisti je bila ena prvih velikih razprav o razmerju med demokracijo, kapitalom in finančno močjo države. Vprašanja, ki so jih odprli, se v različnih oblikah neizogibno vračajo vse do sedanjih razprav o vlogi globalnih finančnih trgov in centralnih bank.

Rojstvo prvega strankarskega sistema

Spor med Jeffersonom in Hamiltonom se je v prvem desetletju obstoja republike preoblikoval v organizirano politično tekmovanje, iz katerega je nastal prvi ameriški strankarski sistem. Federalisti, ki sta jih vodila Alexander Hamilton in John Adams, so zagovarjali močno zvezno oblast, razvoj javnega kredita, nacionalno banko, zaščito domače industrije in tesnejše gospodarske vezi z Veliko Britanijo. Njihova politična opora je bila predvsem v trgovskih in finančnih središčih severovzhoda.

Test evropske iskrenosti

Nasproti so jim stali Jeffersonovi republikanci, ki sta jih vodila Thomas Jefferson in James Madison. Zavzemali so se za večjo avtonomijo posameznih zveznih držav, previdnejšo uporabo zveznih pristojnosti ter politični ideal republike neodvisnih lastnikov zemlje. Poznejše generacije so pogosto poskušale ta spor razlagati skozi sedanje delitve med levico in desnico. Takšna primerjava je zavajajoča. Temeljni razkol ob koncu 18. stoletja ni potekal po današnjih ideoloških koordinatah, ampak med dvema različnima predstavama o tem, kako naj bo organiziran ameriški kapitalizem in kakšno vlogo naj ima pri tem zvezna država. Nastanek strankarskega sistema je bil neposredni politični izraz globljega gospodarskega konflikta, ki je spremljal rojstvo Združenih držav.

Francoski kontrast: zakaj je ameriška pot drugačna

Posebnost ameriške revolucije še jasneje izstopi, če jo primerjamo s francosko revolucijo leta 1789. Obe sta izhajali iz razsvetljenskih idej in poudarjali svobodo, vendar sta se razvijali v povsem različnih družbenih okoliščinah. V Franciji je bil glavna ovira stari fevdalni red. Zemljiški interes tam ni bil kapitalistični agrarni sloj, temveč dedna aristokracija in Cerkev, ki sta krčevito branili svoje privilegije. Meščanstvo je zato za zmago potrebovalo podporo radikalnih mestnih množic in kmečkega prebivalstva, revolucija pa je v jakobinskem obdobju postala izrazito strukturno radikalna in nasilna.

V Združenih državah je bil razvoj drugačen. Obe vodilni skupini – tako plantažna aristokracija juga kot trgovsko-finančne elite severa – sta že delovali znotraj nastajajočega kapitalističnega svetovnega gospodarstva. Njun spor zato ni bil spor med odmirajočim fevdalizmom in kapitalizmom, ampak med dvema različnima vrstama kapitalističnega razvoja. Prav zato ameriška revolucija ni doživela radikalnega družbenega preloma, kakršnega je pretrpela Francija. Njeno najpomembnejše vprašanje ni bilo odprava zasebne lastnine, temveč vzpostavitev političnega ravnotežja med gospodarskimi interesi. V tem smislu je bila ameriška ustava predvsem ustavni in institucionalni kompromis. Takšno razumevanje se sklada tudi z Egnalovo ugotovitvijo, da so ustanovni očetje pogosteje razmišljali o pragmatičnem razmerju med oblastjo, razvojem in širjenjem republike, kot pa o ustvarjanju abstraktnega modela univerzalne demokracije.

Dediščina ameriškega kompromisa

A spor med zemljiškim in finančno-trgovskim interesom se s sprejetjem ustave ni končal. Zaznamoval je skoraj celotno ameriško zgodovino devetnajstega stoletja. Razprave o nacionalni banki, zaščitnih carinah, širitvi proti zahodu, suženjstvu in pravicah posameznih zveznih držav so bile le različni izrazi istega temeljnega vprašanja: katera vrsta kapitala bo usmerjala razvoj republike in kakšna bo pri tem vloga zvezne oblasti?

Evropa je za ZDA geopolitični problem, ki zahteva rešitev

Državljansko vojno lahko s te perspektive razumemo kot zadnje dejanje dolgotrajnega konflikta, ki se je začel že med ameriško revolucijo. V njej ni šlo zgolj za moralno vprašanje odprave suženjstva, temveč tudi za dokončno prevlado industrijsko-finančnega modela razvoja nad plantažnim gospodarstvom ameriškega juga. Takšna razlaga opozarja na neizogibno gospodarsko razsežnost konflikta, ki jo sodobno zgodovinopisje upravičeno postavlja ob bok političnim in moralnim vprašanjem.

Odmevi preteklosti v sodobnosti

Če sedanje Združene države Amerike opazujemo skozi to zgodovinsko optiko, lahko še vedno prepoznamo odmeve nekdanjega razkola. Seveda sedanjih skupin ni mogoče preprosto enačiti z Jeffersonovimi plantažniki ali Hamiltonovimi trgovci. Vprašanje razmerja med finančnim sektorjem, industrijo, tehnološkimi korporacijami, naravnimi viri in zvezno oblastjo je še vedno eno izmed osrednjih vprašanj ameriške politike.

Prav zato ameriške revolucije ni mogoče razumeti zgolj kot zgodbe o zmagi svobode nad kolonialno oblastjo. Živa je razprava o gospodarskem ustroju nove države in o tem, kako naj ustava uskladi različne, pogosto nasprotujoče si gospodarske interese. Morda je prav to najpomembnejša dediščina ameriškega eksperimenta. Ustava iz leta 1787 ni nastala zato, da se odpravijo družbeni konflikti. Nastala je, ker so poskušali ustvariti institucionalni okvir, v katerem bi bilo mogoče te konflikte obvladovati, ne da bi ogrozili obstoj republike.

To spoznanje je aktualno tudi zdaj. Nobena ustava ne nastane v političnem vakuumu. Vsaka je hkrati izraz vrednot, zgodovinskih izkušenj in razmerja družbenih sil svojega časa. Ameriška ustava pri tem ni izjema, temveč eden najzanimivejših primerov, kako se politični ideali in gospodarski interesi lahko združijo v institucionalni kompromis, ki preživi stoletja. Ameriška revolucija zato ni zapustila le ene najtrajnejših ustav na svetu. Zapustila je tudi vprašanje, ki je nerešeno že več kot dve stoletji: ali demokratična ustava lahko trajno usklajuje različne gospodarske interese ali pa je tudi sama vedno dosežek zgodovinskega ravnotežja med njimi?

***

Ddr. Neven Borak, ekonomist in zgodovinar.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.