Ko staranje postane razredna razlika

Medtem ko javno zdravstvo tone v čakalne vrste in normalizira propad z mantro »to je normalno za vaša leta«, v Sloveniji tiho in vztrajno nastaja nov zdravstveni ekosistem. Klinike za dolgoživost, regeneracijo in optimizacijo zdravja. Ne kot modna muha, ampak kot logičen odgovor na praznino, ki jo je ustvaril sistem.

UKC Ljubljana: Odhodi zdravnikov ne vplivajo na izvajanje storitev

To ni zarota. To je ekonomija.

Ko javno zdravstvo človeku sporoči, naj pride nazaj, ko bo dovolj bolan, trg odgovori drugače. Pridi zdaj, dokler si še funkcionalen. Ko sistem meri diagnoze in šifre, zasebni sektor meri energijo, spanec, mišično maso, vnetja, hormone in biološko starost. Ne iz etike, ampak iz učinkovitosti. Ker to ljudje potrebujejo in ker so za to pripravljeni plačati.

Tu se začne razslojevanje, ki bo globlje od klasičnih socialnih razlik. Ne bo šlo več le za to, kdo ima več, ampak za to, kdo živi dlje zdravo. Kdo bo pri šestdesetih še delal, ustvarjal in imel izbiro ter kdo bo že sistemski strošek. Razlika ne bo eksplozivna, bo pa vztrajna in neizprosna.

Najbolj problematično pri tem je, da bodo prav tisti, ki bodo iz tega procesa najbolj izrinjeni, na koncu tudi najbolj jezni. Ker pa je pravi vzrok sistemski in političen, bo jeza našla lažje tarče. Zdravnike. Zasebnike. Elite. Kapitalizem. Farmacijo. Krivili bomo vse, razen odločitev, ki so javno zdravstvo zavestno zadržale v logiki prejšnjega stoletja.

Tomaž Erjavec. FOTO: Matej Družnik

Namesto da bi država in javni sistem prevzela najboljše iz sodobnega razumevanja staranja, preventive in funkcionalnosti ter to naredila dostopno širši populaciji, se bo verjetno zgodilo nasprotno. Dolgoživost bo razglašena za luksuz, skoraj za moralno sporno dejavnost. Kot da je problem to, da nekdo živi dlje in bolje, ne pa to, da sistem tega ne omogoča vsem.

Pri 24 letih je umrla najmlajša oseba z diagnozo demence

To je nevarna pot. Ker ustvarja družbo dveh hitrosti. Tistih, ki staranje upravljajo, in tistih, ki ga prenašajo. Ko bo ta razlika začela vplivati na produktivnost, pokojnine, stroške zdravljenja in leta zdravega življenja, bo prepozno za moralno zgražanje.

Resnična naloga javnega zdravstva v 21. stoletju ni zaviranje teh trendov, ampak njihova demokratizacija. Vzeti znanje, ki zdaj nastaja na robu sistema, in ga vključiti v jedro. Ne kot wellness ne kot biohacking za elito, temveč kot osnovno strategijo družbe, ki se hitro stara.

Omejitev dela zdravnikov bo treba zastaviti na novo

Če tega ne bomo storili, se bo zgodilo točno to, kar se že dogaja. Trg bo zapolnil praznino. Neenakosti se bodo poglobile. Zaupanje bo padalo. In krivda bo spet naslovljena napačno.

Ne na sistem, ki se je odpovedal prihodnosti, ampak na tiste, ki so si prihodnost preprosto lahko kupili.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.