
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Koliko bi nas stal ruski zaseg Krke, koliko nas stanejo sankcije med EU in Rusijo in koliko bi EU izgubila, če si Trump prilasti Grenlandijo? Pri tem se opiram na znanje poslovne inteligence, ki jo poučujem na mednarodni doktorski šoli in sem jo desetletja razvijal na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Najprej na preprostem primeru pokažimo, kako zapletene so analize vrednosti. Denimo, da ste zgradili hišo za 300.000 evrov. To je vaša investicija oziroma nabavna vrednost. Lahko bi jo prodali za 500.000 evrov, to je tržna vrednost. V knjigah pa se hiša vodi po knjigovodski vrednosti, ki je recimo 250.000 evrov. Če izbruhne požar in je hiša zavarovana, vam zavarovalnica izplača na primer 200.000 evrov – to je zavarovalna vrednost. Če zavarovanja ni, pa po škodi morda lahko prodate hišo za 100.000 evrov. Ena in ista hiša ima torej hkrati več različnih vrednosti – in ljudje (mediji, politika) pogosto izberejo tisto, ki jim najbolj ustreza.
Podobno velja za Krkino poslovanje v Rusiji (s tem da ocene pogosto temeljijo na informacijah s spleta, saj nesporno strokovno izdelanih ni in jih tudi ni mogoče narediti). V normalnih razmerah bi lahko ruski del Krkinega poslovanja (okoli 20–30 odstotkov po letnih poročilih Krke iz 2021) po grobi oceni dosegal reda velikosti ene do dveh milijard evrov (po deležu prihodkov in v stabilnem poslovnem okolju). Če pa bi jo Krka prodala zdaj, bi dobila zanjo (grobe ocene) od pol milijarde do nekaj sto milijonov.
Zaradi medsebojnih sankcij EU in Rusije, predvsem zamrznitve več kot 200 milijard ruskega premoženja in obvodnega financiranja Ukrajine iz tega vira, je Rusija že prevzela lastništvo (v različnih pravnih in poslovnih oblikah) več podjetij EU: Fortum (Finska), Uniper (Nemčija), Wintershall Dea (Nemčija), OMV (Avstrija), Carlsberg (Danska), Danone (Francija), Volkswagen, Siemens, Shell. Krka danes ni eksistenčno ogrožena, je pa finančno talec geopolitičnega eksperimenta, nad katerim nima nobenega nadzora. Pred neposrednim zasegom jo trenutno varuje predvsem interes po ohranitvi proizvodnje zdravil za rusko prebivalstvo, čeprav je Slovenija uvrščena na seznam sovražnih držav. Hkrati pa je Rusija (podobno kot mnogo podjetjem iz EU) prepovedala prenos dobičkov v Slovenijo.
Koliko stanejo EU in ruske sankcije? Tu je izračun še težji in ocene so zato še bolj grobe. EU je po začetku vojne zamrznila več kot 200 milijard evrov ruskih državnih sredstev, kar predstavlja enega največjih finančnih ukrepov v sodobni zgodovini. Del teh sredstev črpa (oziroma bo) na prefinjen način, da ne bi (preveč) kršila mednarodnih zakonov, kar bi pomenilo beg kapitala iz EU bank.
Ruski odziv je omejitev izplačil dobičkov, nastavljanje svojih vodij v podjetja iz EU in zasegi, kot pri Fortumu ali Uniperju (po podatkih evropske komisije). Učinke je nemogoče eksaktno izračunati, približno pa lahko ocenimo. Rusi trdijo, da gre za proporcionalnost 'ena proti ena' – kar po analizah mislišč, kot je Carnegie Endowment, verjetno precenjujejo. Dodaten, pogosto spregledan učinek sankcij je pritisk na evro in s tem povezana rast vrednosti zlata. Večji padec evra se na srečo ni zgodil, je pa omajal status naše valute. Vseeno je okvirni račun že izdan. Vprašanje ni več, kdo ga bo plačal, ampak kako dolgo bomo verjeli, da ga ne.

Slovenske posledice vojne v Rusiji je podobno težko točno preračunati. Če upoštevamo povečano inflacijo, na primer, nominalno denarja nismo izgubili, je pa toliko manj vreden. K inflaciji seveda ne smemo prišteti rasti stroškov, recimo hrane ali energije, ali dodatnim dolgovom, izgubi trga itd., ampak je treba narediti vsebinsko grobo analizo. Za tri do pet let to prinese fiskalne ukrepe (na podlagi ocen Evropske centralne banke in slovenskega fiskalnega sveta): 1,5–2,5, energente: 2–5, inflacijska/makro škoda: 1–3, izguba rasti: 1–3, trgovina: 0,5–1,5, obramba: 2–5, skupno od 5 do 15 milijard evrov. Del tega denarja bo treba oz. je bil že najet s posojili. Zadnja leta pa Slovenija tako ali tako že plačuje skoraj milijardo na leto samo za obresti od prejšnjih posojil, kar je primerljivo s proračunom za visoko šolstvo in znanost ali obrambo. To je denar, ki ne kupi nobene storitve, ne zgradi šole ali bolnišnice, temveč gre izključno za servisiranje preteklih dolgov.
Kot zanimivost – Rusija je Aljasko prodala ZDA za današnjo ceno 100 do 200 milijonov dolarjev, sedanja vrednost Aljaske pa je »na oko« 10.000-krat večja. Odlična investicija, pravzaprav najboljša investicija ZDA vseh časov, ni kaj! Ukrajina v mirnih časih je vredna deset- do stokrat več, v sedanjih razmerah pa približno enako (spomnite se primera hiše).
Trenutno je vrednost Grenlandije kljub 2,16 milijonom kvadratnih kilometrov (sto Slovenij) le nekaj deset milijard evrov (po oceni GDP Svetovne banke), saj jo večinoma pokriva led in celo prinaša izgube EU zaradi subvencij. Grenlandija je danes strošek, jutri pa lahko postane največja izgubljena priložnost Evrope. Če se zaradi podnebnih sprememb led stali, bi lahko njena vrednost skočila na raven med Ukrajino in Aljasko (po študijah USGS o mineralih in energetiki).
Vprašanje za Evropo: ali bomo Grenlandijo izgubili kot Deviške otoke ali jo obranili pred Trumpovo ambicijo? Za ameriškega predsednika je zanimiva zaradi izredne potencialne vrednosti in varnostno-strateškega vidika. V Ukrajini (za 30 Slovenij) je po mnenju nekaterih težko zmagati, saj je preblizu interesni ruski sferi s kitajsko in indijsko podporo ob vedenju, da imata ZDA in Rusija največ jedrskih bomb. Za Grenlandijo pa se je Danska oz. Evropa že pogajala ob prodaji Deviških otokov, ji je dala avtonomijo (Grenlandija ni več del EU) in ji daje možnost samoodločbe – če se prebivalci odločijo, bi lahko postali samostojni ali del ZDA. Ob tako »koreniti« obrambi Grenlandije se zdi ameriška skrb zaradi ruskega ali kitajskega vpliva nanjo realistična.
Smo del EU in Nata in moramo lojalno delovati in sodelovati. Skupno dorečeno je treba spoštovati. Pomembno pa je narediti vsaj približno oceno posamezne odločitve, pa naj gre za rusko Krko, učinke sankcij ali potencial Grenlandije – te nas hitro postavijo na realna tla. Hladna ekonomska presoja ni cinizem. Je edina obramba pred dragimi iluzijami.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Komentarji