Tiskane izdaje
V neposredni bližini naše prestolnice se je v času neolitika, eneolitika in bakrene dobe (4600–1500 pr. n. št.) razprostiralo jezero, na katerem so našli zaščito in življenjski prostor koliščarji. Naselbine koliščarjev so imele tesne stike s starodavnimi trgovskimi potmi, ki so povezovale srednjo in vzhodno Evropo z Jadranskim morjem.
Legenda, ki bi se kosala
V svojem literarnem delu, trilogiji Bobri, ga je imenoval kolišče »Brkatega soma«. Kdo je kolišče ustanovil, seveda ne vemo, legenda pa je dobrodošla za turistično promocijo, tako kot legenda o Argonavtih, ki jo uspešno promovirajo Vrhničani.
V spomin pisatelju Jalnu sva poimenovala, danes žal uničeno, 5000 let staro naselbino (iz istega časa, kot je Keopsova piramida) na območju ožje Ljubljane »kolišče Brkatega soma«.
Uničujoči projekt MOL
Kolišča pa niso predvidevali gospod župan pa tudi ne obe projektantski organizaciji Atelier Arhitekti pod vodstvom prof. Jurija Kobeta, ki je MOL predstavil že leta 2007 projekt ureditve parka na Špici, »ki bo pomenil rešitev tehnične in kulturne dediščine Ljubljane«, in podjetje Genius Loci, inštitut za arhitekturo in urbanizem, d. o. o., ki je junija 2009 predstavilo podrobni prostorski načrt za območje Špice z »ukrepi celostnega ohranjanja kulturne dediščine«.
Septembra 2009 so bile opravljene jedrne vrtine kot predhodne raziskave za določitev arheološkega potenciala. Potrdile so izredni arheološki potencial z najbogatejšo plastjo na sami Špici.
Konec leta 2009 je sledil sondažni arheološki izkop pod vodstvom MGML. Decembra 2009 sva obiskala arheološko najdišče. Našla sva razmetane odrezane kole in kamnite plošče. Predlagala sva, da se nad izkopano sondo postavi z uporabo zavrženih kolov in arheološke dokumentacije rekonstrukcija kolišča in situ kot manjši muzej koliščarjev, in predlog posredovala v januarju 2010 MOL in MGML (Muzej in galerije mesta Ljubljane).
Projekt je zavrnila gospa Irena Šinkovec (MGML) z navedbo, da je neizvedljiv, »ker ni mogoče ohraniti arheološkega mokrega lesa in situ«. Zaman sva dokazovala, da predlagani sistem zaščite brezhibno deluje v cerkvi sv. Jurija na Legnu, Šmartno pri Slovenj Gradcu, že skoraj 20 let, na Kitajskem pa sem s predlagano tehnologijo leta 2006 dokončal največji podzemni muzej na Kitajskem, mavzolej Han Yang Ling.
Cenovno: predlagana zaščita kolišča na območju sonde na Špici bi stala le 30.000 evrov.
Podzemni koliščarski muzej na Špici po ideji arhitektov Milana Kovača in Petra Kerševana. Skica: Arhiv arhitektov Kovača in Kerševana.
Šest alternativnih možnosti
V marcu 2010 je gospa Šinkovec sporočila, da bodo izkopali še 500 kvadratnih metrov kolišča, ker je to potrebno za realizacijo terasasto oblikovanega projekta prof. Kobeta. Zaman sva predlagala, da novo odkritje in nova dejstva zahtevajo preoblikovanje parka, in predlagala razpis natečaja, upoštevaje zaščito arheološkega najdišča.
Izkopavanja in odstranitev kolišča so se nadaljevali do junija 2010, kljub ugotovitvi MGML, da gre »za izjemno dobro ohranjene ostanke najstarejše stalne koliščarske naselbine na območju Ljubljane«.
Delo sva nadaljevala. V obdobju januar 2010–junij 2016 sva izdelala šest alternativ možnosti predstavitve koliščarjev in situ in ureditev arheološkega parka, vsakokrat upoštevaje dejansko aktualno stanje na lokaciji Špica.
Kljub temu da z najinimi pobudami soglašajo vrhunski slovenski strokovnjaki (prof. Franc Pohleven – mikrobiologija, prof. Katarina Čufar – dendrologija, doc. dr. Anton Velušček – arheologija ter Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), je gospa Šinkovec ponavljala mantro, da ni mogoče ohraniti mokrega arheološkega lesa in situ.
Zanimivo je, da je gospa Šinkovec po uničenju kolišča »Brkatega soma« popolnoma spremenila svoje mnenje. V članku Kako ohraniti mokro arheološko dediščino (Delo, 3. aprila 2014 ) gospa Šinkovec poudarja ohranitev mokre dediščine in situ, »kateri je naklonjena svetovna konservatorska stroka in konvencija Unesca«. Navaja številne alternativne možnosti ohranitve mokrega lesa in situ, ki sva jih v sodelovanju s slovensko stroko posredovala gospe Šinkovec že leta 2010, ko je bil še čas za predstavitev in zaščito in predstavitev kolišča »Brkatega soma« in situ.
Naselbine koliščarjev so imele tesne stike s starodavnimi trgovskimi potmi. Na fotografiji maketa z razstave o koliščarjih. Foto: Roman Šipić/Delo
Papir o zaščiti
Irena Šinkovec je dejala, da so uničili le 10 odstotkov površine kolišča, ministrica Majda Širca pa je državnemu zboru navedla, da je uničeno le 20 odstotkov kolišča. Za obe izjavi ni nobene osnove. V poročilu o vrtinah MGML je zapisano, »da obseg naselbine lahko v grobem zamejimo na sam izkopan areal«. Le zakaj laži in prevara javnosti in državnega zbora?
Kolišče »Brkatega soma« je uničeno kljub kodeksu poklicne etike arhitektov ZAPSA, ki od svojih članov zahteva varstvo naravne in kulturne dediščine, ter kljub poklicni etiki arheologinje, ki bi se morala zavedati svojega poslanstva.
Kaj pravi o vsem tem slovenska zakonodaja, vse konvencije Icomosa in Aarhusa, ki jih je ratificirala Slovenija? Kako to, da MOL in vsi vpleteni, vključno z nekdanjo ministrico Majdo Širca, lahko ignorirajo slovensko zakonodajo ?
Je Genius Loci res varuh?
Sarkastično je dejstvo, da je urbanistični načrt, na podlagi katerega je bilo uničeno kolišče »Brkatega soma«, izdelalo podjetje Genius Loci, Inštitut za arhitekturo in urbanizem, d. o. o. Genius Loci je ime varuha kulturne in naravne dediščine, včasih prijazno in včasih nevarno božanstvo, v katerega so verovali Rimljani. Z območja, ki ga čuva, ga ni mogoče pregnati, kar je ključna naloga Icomosa za zaščito kulturne dediščine in situ.
Predlagala sva ureditev arheološkega parka na Špici pod skrbništvom Botaničnega vrta, ki se je s predlogom strinjal. V šestih letih ni bilo nobene debate o najinem predlogu, kljub v Delu izraženi splošni izjavi nekdanje direktorice ZVKDS gospe Pirkovič, »da pogreša nadgradnjo arheoloških raziskav v obliki arheoloških parkov, v katerih bi javnost imela priložnost v živo spoznati našo daljno in tudi manj daljno preteklost«. Za uresničitev svojega prepričanja ni storila nič.
Še vedno je mogoče
Kolišče »Brkatega soma« je na podlagi konvencije Icomosa z rekonstrukcijo še vedno mogoče predstaviti in situ, prav tako urediti arheološki park z vegetacijo iz časa koliščarjev.
Silhueta koliščarskega naselja ne bi motila nikogar. Lesen tlak, ki bi zaznamoval pozicijo izkopanega kolišča, bi bil veliko primernejši kot beton in pesek, ki danes pokriva površino na predvidenem kopališču.
Junija 2016 sva vložila pobudo za spremembo občinskega prostorskega načrta na Špici in tokrat upava, da se bo najin predlog obravnaval in javno razgrnil, kar nama je doslej onemogočala popolna blokada z MGML in Mestne občine Ljubljana.
