Komunizem slovenskih medijev

Imamo v Sloveniji komunistične medije?
Objavljeno
12. avgust 2011 21.52
Posodobljeno
13. avgust 2011 09.00
Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist
Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist
Vprašanje se ne zdi le nenavadno, ampak je tudi deplasirano in abotno. Komunizma pri nas že dolgo ni več, nanj se skorajda nihče več ne sklicuje ali želi biti njegov zagovornik. Mediji so šli svojo pot, kapital je opravil z ideologijami preteklosti in političnimi preferencami, demokratizacija medijev in privatno lastništvo sta naredila svoje. Že res, da si jih je ves čas, sploh pa v mandatu 2004–2008, intenzivno podrejala politika. Toda da bi zdaj bili v rokah komunistov? Premoremo pri nas kakšno sorodno stranko, v katero so vključeni novinarji ali z njo simpatizirajo? Malo verjetno, tako kot je malo verjetno, da bi kateri izmed osrednjih medijev zagovarjal komunistične ideje. O čem se torej sploh pogovarjamo?

Natanko o tem: o realni in nadvse razširjeni obtožbi, da so naši mediji komunistični. Ne o konstataciji kar tako, temveč o zmerljivki. Ni treba pogledati daleč za ugotovitev, da so pri nas na hudem udaru in pod točo očitkov, zaradi česar si v prihodnje ne morejo obetati nič dobrega. To bi moralo skrbeti njih in nas, bralce. Trditev, da so slovenski mediji komunistični, je pogosta in nikakor ne omejena na spletne anonimne pametnjakoviče. Nasprotno, zagovarjajo jo tisti, ki hočejo jutri v državi prevzeti oblast.

V dokaz si poglejmo nekaj trditev, ki so jih v različnih zapisih javno objavili o časniku Delo isti ljudje v zadnjih nekaj tednih. Zanje je Delo »profesionalen in kvaliteten partijski časopis«, ki ima »veliko skupnega z nekdanjo beograjsko Politiko Express«, v njem so »obsedenci s SDS dobili nova partijska navodila«, Delo objavlja manipulacije in ponareja (»ponarejevalci iz Dela ponovno na delu«), njegovi pisci so »agitatorji«, sploh pa je to, kakor pravi še en ločen zapis, »glasilo centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije«.

Nič bolje se ne godi drugim medijem (z izjemo, na primer, Reporterja, Demokracije in dela RTV Slovenija); novinarji so ozmerjani za mafijce, lažnivce, propagandiste in manipulante. Diskvalifikacij teh medijev, poleg Dela predvsem še Mladine, Dnevnika, Večera in Žurnala, je preveč, da bi jih našteval. Temu sledijo javne podelitve nagrad, imenovane »novinarski flop tedna«, ki jih ne podeljujejo novinarske, temveč (znova iste) politične organizacije. Smemo torej govoriti zgolj o nezadovoljstvu neke politične stranke z našo medijsko krajino? Seveda ne. Poglejmo, zakaj je takšno stališče nezadostno.

Vzbujanje sovraštva

Politiki seveda nikoli niso zadovoljni s svojim medijskim obrazom. Stvar kulture in politične samodiscipline je, da kritične zapise o sebi jemljejo na znanje in se poskušajo iz njih kaj naučiti. Težava nastane, če tega ne počnejo.

Od tod naprej obstaja več možnosti. Naštejmo tiste, ki jih iz bližnje prakse dobro poznamo. Prva je, da proti medijem in novinarjem protestirajo, pišejo popravke ali jih preganjajo na sodiščih. Druga je, da jih poskušajo žaliti, diskreditirati in poniževati. Tretja je, da si jih poskušajo prek lastnikov in drugih vzvodov politično podrediti. Obstajajo bogate in tudi grozljive izkušnje z vsemi tremi pristopnimi taktikami.

Daleč od tega, da bi to izkušnjo imeli zgolj z eno politično stranko in zgolj v nekem obdobju. Toda koliko takšnih je, ki bi medije neposredno zmerjali z lažnivci, komunisti in agitatorji? Tako daleč gredo zelo redki.

Se jim takšno ravnanje izplača? Kakšna sta tu sploh učinek in splošna namera?

Najprej je tu verjetno neko notranje zadoščenje, kratkotrajna navidezna psihološka pomiritev ali zadovoljstvo. Druga možnost je, da s tem hote ali nehote vzbujajo sovraštvo med državljani – z njegovim netenjem bo lahko politik dosegal uspehe proti oponentom, ker vsaj delu ljudi godi, če vidijo zasmehovane in zaničevane tudi novinarje. Če ga podpira veliko državljanov, bo v tem še pogumnejši.

Ko torej politiki zasmehujejo in zaničujejo, si s tem dajejo duška, hkrati pa računajo na propagandne učinke med državljani. S tem »kapitalom« bodo lahko politični in interesni krogi s svojimi instrumenti laže uveljavili voljo ljudstva in si potencialno medije podredili.

Tretja možnost so neposredni psihološki učinki: nenehni napadi na medije in novinarje sprožajo pomisleke pri njih samih, različne stopnje samocenzure in dvomov v smislu: »Ali mi je res tega treba?«

Ta razlaga je vendarle nekoliko pomanjkljiva. Razloži nam, zakaj politika grdo diskreditira medije. Ne pove pa natančneje, zakaj prav z žaljivko o »komunizmu« medijev. Mar ne zadošča, da novinarje okličemo za nesposobneže, agitatorje in lažnivce, kot se sicer dogaja? Zakaj torej ravno komunizem? So državljani res pripravljeni v njem ugledati strašno zlo, kar bi jih nagnalo k negativnim čustvenim odzivom?

Komunizem in politika

Marsikdo bi pomislil, da so dejanski očitki, na primer proti Delu, povezani s trditvijo, da medije obvladujeta aktualna politika in trenutna vladajoča stranka socialnih demokratov. Mar ne drži, da so ti največkrat obtoževani kot nasledniki komunističnega režima? Takšna trditev je dvakrat zmotna. Avtorji teze o komunizmu slovenskih medijev zelo redko ali sploh ne delajo takšnega enačaja. Do socialnih demokratov so pri etiketiranju s »komunisti« nenavadno prizanesljivi. Tudi strukturno se zdi, da zmerljivka o komunizmu slovenskih medijev ne meri na to, da so ti mediji v rokah vladajoče stranke – takšne trditve še nismo zaznali.

Zato je za natančno razumevanje teze o komunizmu medijev pomembnejši neki drug vidik. Govorimo o učinkih paranoidizacije, v skladu s katero Sloveniji vladajo »udbomafija«, »tranzicijska levica« in »kriptokomunisti«. Ta posebna entiteta enega Sovražnika, proti kateremu se izvaja psihopolitika paranoje, ima svoj podaljšek tudi med novinarji.

Komunizma medijev zato ne smemo razumeti dobesedno kot kategorijo, ki pripisuje medijski krajini neko nasebno lastnost, temveč izvira iz splošno navzočega sloga paranoidnega mišljenja, s katerim se ustvarja politika in zaznava svet okoli sebe.

Pravzaprav je presenetljivo, kako zelo paradigmatsko se v slovenski realnosti oživlja makartizem, paranoidni lov na čarovnice v podobi komunistične nevarnosti. Razlika med stališči Johna McCarthyja, ameriškega borca proti komunizmu pred petdesetimi leti, in našo žalostno sedanjostjo je kvečjemu ta, da je prvi nevarnost projiciral navzven, na tisto, ki preti ZDA od zunaj, medtem ko je komunizem v slovenskih razmerah slikan kot imanentno »naš«, notranji in zato slabše zaznaven.

Kategorija sumničavosti in strahu je po svoje izražena še močneje, če ljudstvo prepričujemo ne le, da so komunisti okoli nas, temveč da so s to zločinsko ideologijo pregneteni tudi prenašalci novic. Novinarji so kot pridrževalci zrcala lahka tarča paranoidnih občutkov ogroženosti. Ker je lastnost takšnega mišljenja, da iz sebe projicira svoje najgloblje strahove in tesnobo, ker je zanj projekcija oblika terapije (reči, da so drugi komunisti, pravzaprav pomeni projicirati v druge težave lastnega komunizma in jih na ta način reševati), mediji kot pridrževalci zrcala po nujnosti vzbudijo nelagodje, saj onemogočijo proces takšnega zrcaljenja oziroma podvomijo o njem.

Paranoja in medijske laži

Tudi nepozoren opazovalec domačih razmer bo ugotavljal, da napadi na medije rastejo premosorazmerno z napovedanimi predčasnimi volitvami. Kot da bi bila samozaverovanost prihodnjih zmagovalcev alibi za njihovo večjo neposrednost. Pred kratkim smo lahko prebrali misel, ki se obrača proti večini slovenskih medijev: »Če bi v Sloveniji laž prepovedali za en dan, bi večina medijev propadla ali šla na dražbo kot Delo Revije.«

Trditev, da vsi lažejo, je zelo tipična za nekoga, ki verjame, da so se vsi zarotili proti njemu. Da je realnost v resnici drugačna, kakor jo slika prav vsa okolica. Da je resnica le tvoja.

Teza o nenehni medijski laži lepo nakazuje, na kakšen način se teorija zarot in paranoja pretežno ujameta: paranoja vas blodnjavo prepričuje natanko o tem, da so se mediji zarotili proti vam, da vam nagajajo, vas nočejo sprejeti, nenehno manipulirajo in so sploh vredni temeljite rekonstrukcije.

A to ni edina težava. Težko si je predstavljati, da trditev o lažnivosti vseh medijev ne bo imela posledic, če bo to stališče političnega vladarja. Bolj se zdi, da bo večina njih morala v remont. Zmagovalci volitev s takšnim pogledom se ne bodo kar sprijaznili s produkcijo laži.

Škoda, da je spomin zlate ribice že zbledel, zato bodo mnogi novinarji in seveda širša javnost remont odkrivali in doživljali na novo. Zdel se jim bo samoumeven in ne bodo protestirali, spet bodo inventivno ugotavljali potrebo po uravnoteževanju, večine medijskih zakonov pa niti ne bo treba spreminjati, ker bodo ostali stari dovolj dobri.

Laži in komunizem imajo v tej perspektivi še nekaj skupnega. Če vsi slovenski mediji lažejo in če imamo pretežno partijske medije, potem je jasno, da laž omogoča sam komunizem. Enako spoznanje nam ponuja večkrat servirana krilatica istih politikov, ki se glasi: »Laž je nesmrtna duša komunizma.« Po tej razlagi je komunizmu imanentna. In če večina naših medijev ves čas laže, je laž tudi nesmrtna duša slovenskih medijev.

Žal so ob vseh teh etiketah slovenski novinarji izbrali najslabšo možno taktiko: žalitve na svoj račun nemo prenašajo. Nobenih posebnih obsodb, nobenega jasnega protesta. Naj zato končam z znano parafrazo: »Če se novinarji ne bodo zanimali za politike in njihove zmerljivke, se bo politika (spet) zanimala za njih!«