Korona, strategija in taktika

Kitajski filozof, general in vojaški strateg Sun Cu je pred 2600 leti zapisal: »Strategija brez taktike je najpočasnejša pot do zmage. Taktika brez strategije pa je le hrup pred porazom.« Strategija je cilj, taktika pa je pot do cilja. Postaviti si moramo torej jasen in realno uresničljiv cilj, nato pa izbrati najprimernejšo pot do tega cilja.

Predsednika vlade, vse ministre in vodjo strokovne svetovalne skupine javno sprašujem: Kakšen je naš cilj pri odzivanju na epidemijo s koronavirusom? Ali pa imamo samo taktiko, ne da bi določili naš realno dosegljiv cilj?

Po logičnem premisleku se nam ponujajo trije cilji in tri poti do teh ciljev.

Prva možnost je, da se ne vznemirjamo in pustimo, da gre epidemija svojo pot. Virus bo v sorazmerno kratkem času okužil zelo veliko ljudi. Predvsem pri starejših in pri ljudeh s pridruženimi boleznimi bo pobral svoj davek. Umrlo bo veliko ljudi – toda to bodo večinoma tisti, ki so tudi sicer že blizu naravni smrti. Od nečesa pač moraš umreti, in če nam je tako usojeno, naj bo letos za to kriva korona, družbe in gospodarstva pa zaradi tega virusa ne bomo ustavljali. Tako razmišlja Donald Trump. Nekateri mislijo, da mu to zmanjšuje možnosti za ponovno izvolitev – toda možno je, da ga bodo številni volivci prav zaradi takšnega stališča in zaradi uspešnih gospodarskih kazalnikov podprli.



Druga možnost je, da si postavimo cilj, da bi v nekaj mesecih epidemijo popolnoma obvladali in zelo zmanjšali število novih obolelih. Edina pot do tega cilja je zelo skrbno, natančno prepoznavanje in stroga izolacija vseh okuženih in njihovih stikov. Direktor Svetovne zdravstvene organizacije nenehno ponavlja: testirajte, testirajte, testirajte! Po tej poti je šla Kitajska, sledili so ji Singapur, Južna Koreja, v zadnjih tednih tudi Nemčija. Če so nam družbene razmere z Daljnega vzhoda tuje, si vzemimo za zgled Nemčijo. Ta država že zdaj testira več kot 500.000 oseb na teden, to številko pa nameravajo v prihodnjem obdobju še povečati. Čeprav je v Nemčiji več kot 60.000 oseb s potrjeno okužbo, širokemu testiranju pripisujejo zasluge za sorazmerno nizko smrtnost (Nemčija 0,5 odstotka, v primerjavi z več kot 10 odstotki v Italiji ali 7,3 odstotka v Španiji).

V Nemčiji so prepričani, da jim bo s širokim testiranjem in strogo izolacijo okuženih v kratkem uspelo omejiti epidemijo na redke primere iz prej neprepoznanih posameznih žarišč bolezni in zaradi čezmejnega prenosa bolezni. Koronavirus bo postal nekaj podobnega kot ošpice: nanj bomo še vedno pozorni, vendar ne bo vplival na vsakodnevno življenje. Tako kot Kitajska se bo tudi Nemčija kmalu lahko vrnila na pot normalnega družbenega in gospodarskega življenja.



Tretji možni cilj našega odzivanja na epidemijo je, da epidemijo upočasnimo. Pot do tega cilja je čim bolj popolna socialna izolacija, torej kar se da široka karantena. Ker ta pot ne vključuje širokega testiranja prav vseh ljudi, torej tudi tistih z blagimi znaki bolezni in vseh njihovih kontaktov, virusa s takšnim ukrepom ne bomo pregnali. Virus bo postopno okužil večino prebivalstva, vendar se bo to dogajalo dlje časa in tako bo manj nevarnosti, da bi dočakali krizo s hudo preobremenitvijo zdravstvenega sistema, kot se dogaja v Lombardiji. Število umrlih bo nekoliko manjše kot pri »Trumpovem« scenariju, prav veliko bolje pa vendarle ne bo.

Dr. Fej Čou in sodelavci so v reviji Lancet objavili svoje izkušnje: med bolniki v Wuhanu, ki so potrebovali invazivno mehanično predihavanje, je bila smrtnost kar 97 odstotkov. Verjamem, da bodo naše izkušnje boljše, vendar ne moremo mimo dejstva, da je pljučnica s koronavirusom pri starostniku zelo resna bolezen. Poleg sorazmerno veliko smrti pa ne moremo mimo druge slabe posledice tega scenarija: boj z epidemijo bo trajal več mesecev, morda celo na več kot leto dni. Bomo vsake tri mesece sprejeli nov trimilijardni protikrizni paket?    

Vse kaže, da so se vodilni politiki in zdravstveni strokovnjaki v Sloveniji odločili za to tretjo pot. Kljub številnim drugačnim mnenjem v medijih in na medmrežju, kljub očitnemu neskladju s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije in v nasprotju z izkušnjami držav, ki jim je uspelo epidemijo zajeziti, v Sloveniji še vedno ne testirajo vseh obolelih in vseh njihovih kontaktov. Število opravljenih testov v Sloveniji je res visoko, vendar nam to ne pove vsega, kajti število opravljenih testov zajema (razumljivo) tudi številne delavce v zdravstvu, v domovih za ostarele in drugih delujočih javnih službah, ki jih moramo redno testirati, tudi če so brez težav. Po navodilih strokovne svetovalne skupine za obvladovanje epidemije še vedno ne testirajo vseh ljudi z blagimi simptomi, torej tistih, pri katerih ni potreben sprejem v bolnišnico.

Odločitev o testiranju teh ljudi in tudi ljudi, ki živijo z njimi v stiku, je prepuščena osebnemu zdravniku. Uradna statistika prav tako ne zajema vseh, ki so okužbo preživeli brez vseh težav. Večina okuženih torej ostaja zunaj vseh seznamov in seveda brez nadzora. Na kratko: ne vemo, kdo je okužen in ne vemo, koliko je okuženih. Večina okuženih niti ne ve, ali so res okuženi, in ne ve, kako strogi naj bodo pri samoizolaciji. Minister za zdravje nas poskuša pomiriti, da število oseb z dokazano okužbo ne narašča tako strmo, kot bi pričakovali pesimisti, vendar pri tem ne pove, da so v zadnjih dneh celo zmanjšali število testiranih in da strmo narašča število hudo bolnih, ki potrebujejo sprejem v bolnišnico ali celo na intenzivno zdravljenje. Vse to jasno priča, da strmo narašča število ljudi z neprepoznano okužbo. Če bomo šli po tej poti, kot posamezniki in kot družba tega spopada ne moremo dobiti.

Naj zaključim še z eno mislijo kitajskega filozofa: »Če poznaš sovražnika in sebe, boš zmagal v sto bitkah. Če pa ne poznaš sovražnika in ne veš za svoje sposobnosti, boš padel v prvi bitki.«

***

Dr. Matjaž Zwitter je upokojeni onkolog, profesor etike na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru.