Kredibilnost, najpomembnejša valuta majhne države

V Odmevih, večerni informativni oddaji Televizije Slovenija 29. maja, sta gosta Igor Lukšič in Gorazd Kovačič komentirala aktualno politično dogajanje. Govor je bil tudi o pismu, ki ga je generalni sekretar Nata Mark Rutte naslovil na predsednika vlade Roberta Goloba.

V njem je Slovenijo opozoril na domnevno manipuliranje s številkami glede obrambnih izdatkov. Po njegovih ocenah je bila dejanska slovenska poraba za osnovne obrambne izdatke precej nižja od dveh odstotkov BDP, kolikor je navajala vlada.

Za omenjeno višino se je Slovenija skupaj z drugimi članicami Nata zavezala že leta 2014 na vrhu v Walesu. Dolga leta je izpolnjevanje te zaveze odlagala in šele lani naj bi z 2,01 odstotka BDP uradno dosegla postavljeni cilj. Vendar naj bi bil ta dosežek vsaj delno navidezen, saj naj bi bili med obrambne izdatke vključeni tudi projekti, ki ne sodijo v dogovorjeno definicijo osnovnih obrambnih izdatkov.

Če se te izloči, je Slovenija po nekaterih ocenah za obrambne potrebe namenila približno 1,6 odstotka BDP oziroma približno 300 milijonov evrov manj. To bi pomenilo, da Slovenija ostaja med redkimi oziroma celo edina članica zavezništva, ki ni izpolnila dolgoletne zaveze.

Generalni sekretar Nata je pri tem opozoril, da slovenska vztrajno nizka raven obrambnih izdatkov spodkopava načelo pravične delitve bremen in zmanjšuje prispevek h kolektivni varnosti. Izrazil je pričakovanje, da bo Slovenija k reševanju tega vprašanja pristopila še pred julijskim vrhom zveze Nato v Ankari.

Nova vlada Janeza Janše se je tako že ob nastopu mandata znašla v nezavidljivem položaju, ki ga sama ni ustvarila. Če želi Slovenija povrniti njeno kredibilnost in izpolniti sprejete zaveze, bo morala v razmeroma kratkem času zagotoviti dodatna sredstva za obrambo. Ker javnofinančni viri niso neomejeni, bo morala ta sredstva poiskati drugje ali pa povečati skupno porabo države. Paradoksalno je, da bodo lahko prav politične sile, ki so Slovenijo privedle v sedanji položaj, novo vlado obtoževale, da jemlje sredstva zdravstvu, šolstvu ali sociali.

Pri tem je treba pošteno priznati, da problem ni nastal v enem samem mandatu. Težave slovenske obrambne politike so precej starejše in se vlečejo skozi več zaporednih vlad različnih političnih usmeritev. Slovenija že več let sodi med države z najnižjimi obrambnimi izdatki v zavezništvu, hkrati pa po več kot dveh desetletjih članstva še vedno ni v celoti izpolnila nekaterih ključnih zavez glede vojaških zmogljivosti, ki jih je obljubila Natu.

Dolgo časa so zavezniki to sprejemali z razumevanjem in potrpežljivostjo, vendar potrpežljivost ni neomejena. V času, ko se evropsko varnostno okolje hitro slabša, ko na evropskih tleh divja največja vojna po letu 1945 in ko evropske države pospešeno vlagajo v svojo obrambo, postajajo vprašanja pravične delitve bremen vse bolj občutljiva.

Slovenija je bila že v preteklosti deležna očitkov, da v zavezništvu nastopa kot nekakšen »zastonjkar« (freerider). Namesto da bi se zaostanki v zadnjih letih zmanjševali, so nekatere odločitve Golobove vlade položaj še dodatno zapletle. Med njimi je treba omeniti odstop od pogodbe za nakup oklepnikov boxer, s katerimi je prejšnja Janševa vlada poskušala vsaj delno zmanjšati zaostanek pri oblikovanju obljubljene srednje bataljonske bojne skupine. S tem je bilo izpolnjevanje ene ključnih zavez zavezništvu ponovno odloženo.

Majhne države si težko privoščijo politiko kratkoročnega udobja na račun dolgoročne kredibilnosti. Prav primer obrambnih izdatkov in neizpolnjenih zavez kaže, kako navidezno ugodne politične odločitve danes lahko ustvarijo precej dražje politične, finančne in varnostne probleme jutri.

V oddaji Odmevi je eden od komentatorjev takšno ravnanje ocenil kot koristno za Slovenijo in za kakovost življenja njenih prebivalcev. Drugi gost temu ni ugovarjal, voditelj pa ni postavil dodatnih vprašanj. Tako je v razpravi ostalo prezrto ključno dejstvo. Ko govorimo o obrambnih izdatkih, ne gre za zahteve nekoga drugega, ampak za obveznosti, ki smo jih prevzeli sami.

Nato ni zunanja sila, ki bi Sloveniji narekovala njeno politiko. Slovenija je del Nata. V zavezništvo smo vstopili po lastni odločitvi, potrjeni na referendumu, in pri sprejemanju skupnih odločitev sodelujemo enakopravno z drugimi članicami.

Prav v tem se skriva širši problem. Razprava o obrambnih izdatkih se v Sloveniji pogosto predstavlja kot nekakšen spor med domačimi potrebami in zahtevami zavezništva. Toda takšna predstavitev ustvarja napačen vtis, da je to izbira med boljšim zdravstvom, šolstvom ali socialo na eni strani in izpolnjevanjem zahtev Nata na drugi. V resnici tudi druge razvite evropske države članice Nata financirajo tako socialne sisteme kot tudi svojo obrambo.

Nemčija, Nizozemska, Danska, Norveška ali Poljska imajo prav tako bolnišnice, šole, univerze in pokojninske sisteme. Pa vendar hkrati v določenem trenutku povečujejo obrambne izdatke, ker ocenjujejo, da brez varnosti ni mogoče dolgoročno zagotavljati niti blaginje niti socialne države.

Vprašanje varnosti je za majhne države še posebno občutljivo. Velike sile si svojo varnost lahko zagotavljajo predvsem z lastno gospodarsko in vojaško močjo. Majhne države te možnosti nimajo. Njihova moč temelji na mednarodnem pravu, diplomaciji ter predvsem na zavezništvih in verodostojnosti. Sloveniji od osamosvojitve ni uspelo razviti posebnega bilateralnega varnostnega partnerstva, na katero bi se lahko zanesla v kriznih časih.

Njena varnost temelji predvsem na dveh multilateralnih okvirih – Evropski uniji in Natu. Da druge izbire niti ni imela, ugotavlja tudi eden od komentatorjev. Prav zato je za Slovenijo pomembno, da velja za državo, ki tako v zavezništvu kot sicer dane besede ne jemlje lahkotno. V mednarodnih odnosih se kredibilnost gradi počasi, izgubi pa hitro.

Ko država več let ne izpolnjuje sprejetih obrambnih obveznosti, se pri partnerjih začnejo pojavljati dvomi o njeni zanesljivosti. Vplivajo lahko na politično podporo, pripravljenost za sodelovanje in pripravljenost drugih držav, da v prihodnje podprejo njene pobude. Predvsem pa, ali ji bodo pomagale, ko bi jo potrebovala.

Dogajanje v zvezi z obrambnimi izdatki zato ni zgolj tehnično vprašanje računovodskih kategorij. To je vprašanje zaupanja. Mednarodni sistem se spet premika v smer večje tekmovalnosti med velikimi silami, večjih geopolitičnih napetosti in večje uporabe sile kot instrumenta politike. V takšnem okolju postajajo zavezništva za majhne države še pomembnejša kot v preteklosti. Če želimo, da nas partnerji jemljejo resno, moramo tudi sami resno jemati svoje zaveze.

Prebivalci Slovenije ne moremo pričakovati, da bodo stroške za našo varnost plačali predvsem davkoplačevalci drugih držav. Prav tako ne moremo pričakovati, da bomo deležni vseh koristi kolektivne obrambe, ne da bi prispevali svoj pravični delež. Takšna logika ni vzdržna ne politično ne moralno.

Za majhno evropsko državo, kakršna je Slovenija, članstvo v verodostojnem obrambnem zavezništvu ni breme, ampak ena temeljnih varnostnih pridobitev samostojnosti. Alternativa v sedanjem varnostnem okolju ni idealizirana nevtralnost, ampak bistveno manjša stopnja varnosti in vpliva na lastno prihodnost.

Našim državljanom je zato treba nalivati čistega vina, kar naši politiki zanemarjajo. Vprašanja nacionalne varnosti, članstva v Natu in EU ter mednarodne kredibilnosti države zahtevajo celovito, uravnoteženo in nepristransko obravnavo. Javnost mora poznati tako stroške kot koristi članstva v zavezništvu. Prav zato bi od nacionalne televizije pričakovali več kritične distance, več dodatnih vprašanj in širšo predstavitev okoliščin. V primeru omenjene oddaje Odmevi se to žal ni zgodilo.

Zavedati se moramo, da majhne države, kot je Slovenija, nimajo veliko strateških virov moči. Nimajo velikih armad, nimajo globalnega gospodarskega vpliva in nimajo možnosti, da bi samostojno zagotavljale mednarodni red. Imajo pa nekaj drugega – ugled. In prav ugled, skupaj z verodostojnostjo, je pogosto njihova najdragocenejša strateška valuta. S to valuto pa se ni modro igrati.

***

Dr. Božo Cerar, upokojeni veleposlanik. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva​.