Kritična infrastruktura v stečaju

Primer nesreče z žledom je pokazal, da je stvar precej resnejša, kot si predstavljajo politiki in za to zadolženi uradniki.

Objavljeno
14. april 2016 19.42
Denis Čaleta
Denis Čaleta

V zadnjem obdobju ugotavljamo, da je varnostno okolje vse bolj komplesno in nepredvidljivo. Tudi Republika Slovenija ni imuna za vse vplive, ki jih prinašajo grožnje in tveganja. Vsak dan poslušamo novice, ki nas v zvezi z delovanjem nacionalnovarnostnega sistema presenečajo, če ne kar šokirajo. V zadnjem obdobju se je v javnosti razširilo poročilo o pripravljenosti Slovenske vojske in celotnega obrambno-varnostnega sistema, ki kaže, da je omenjena institucija na najnižji točki svoje operativne zmogljivosti. Negativni procesi, povezani s Policijo, so že del našega vsakdana, ko omenjena institucija s skrajnimi resursi zagotavlja ustrezno raven varnostnih pričakovanj in potreb te države. Ob načrtnem varčevanju in zategovanju pasu v tistih vitalnih subjektih nacionalno-varnostnega sistema je danes pravzaprav tragikomično, da poslušamo strateško politično vodstvo, ki trdi, da je stanje normalno in obvladljivo. Žalostno je namreč dejstvo, da se politika ne zaveda pomembnosti temelja, ki ga za obstoj in delovanje te države pomeni nacionalna varnost ter institucije, ki zagotavljajo našo varnost in ozemeljsko celovitost.

Pomen kritične infrastrukture

Ob tragičnih novicah, ki jih v zadnjem obdobju pred nas postavlja življenje, je nekako neopazno in brez velikega odziva odjeknila novica o prvem stečaju gospodarske družbe, ki upravlja informacijsko kritično infrastrukturo. Na to novico se razen strokovne javnosti ni odzval nihče. Še posebno se ni zdramila in zganila vlada s celotnim mehanizmom, ki bi moral skrbeti za nemoteno delovanje kritične infrastrukture. Preden si odgovorimo na vprašanje, ali je res mogoče, da se v stečaju znajde organizacija, ki upravlja kritično infrastrukturo, in predvsem, da del stečajne mase postane kritična infrastruktura, pojasnimo nekaj ključnih dejavnikov.

Kritična infrastruktura je nujna za zagotavljanje nemotenega delovanja širše družbene skupnosti. Poleg terorističnega ogrožanja so za to infrastrukturo pomembno tveganje naravne nesreče, ki se jim nismo izognili niti v Sloveniji. Spomnimo se samo žleda in poplav, ki so nas resno opomnili, kako pomembna je kritična infrastruktura za normalno delovanje družbe. Država ima nalogo, da uredi ustrezno normativno okolje, s katerim se opredeli, kateri deli nacionalne infrastrukture sodi v kritični del. Del te infrastrukture ima zaradi svoje soodvisnosti in vpetosti tudi mednarodne učinke na sosednje države. Pomembno je poudariti, da določene države kritično infrastrukturo razdelijo v posamezne podsektorje, ki so procesno, vsebinsko in tehnološko zaključene celote. V tem smislu je treba posebej poudariti podsektorja proizvodnje in prenosa električne energije ter komunikacijsko-informacijske tehnologije. Si danes sploh lahko zamišljamo normalno delovanje družbe brez električne energije in delovanja informacijske tehnologije? Prav primer nesreče z žledom, kjer sta bila onemogočena prav ta dva sektorja in je bil pomemben del države brez električne energije, posledično pa tudi brez ustrezno delujoče informacijske in komunikacijske tehnologije, je pokazal, da je stvar precej resnejša, kot si jo predstavljajo politiki in za to zadolženi uradniki po posameznih ministrstvih. V tem delu z vso strokovno gotovostjo lahko zatrdimo, da vlada in njene za to pooblaščene strukture niso opravile svoje domače naloge. Tudi v tem primeru se kaže birokratski pristop nerazumevanja realnih problemov in neodzivanje na potrebe realnega okolja. Vzpostavljanje celovitega in dobro delujočega nacionalnega sistema kritične infrastrukture ter zagotavljanje njene neprekinjenosti delovanja je stihijsko, nesistemsko in absolutno prepočasno. S tem pa seveda ne ogrožamo samo Republike Slovenije, ampak se pojavljamo tudi kot nezanesljiv dejavnik mednarodnega okolja, ki ne izvaja ustreznih ukrepov za celovito obvladovanje tveganj.

Za pravilno razumevanje tega problema je treba poudariti še javno-zasebno partnerstvo, ki je v primeru delovanja kritične infrastrukture ključni dejavnik. Privatizacijski procesi in prehajanje lastnine v zasebno poslovno upravljanje je pomembno povečalo del zasebnih lastnikov, ki upravljajo kritično infrastrukturo. Na žalost smo tudi do vzpostavitve trdnega javno-zasebnega partnerstva pristopili samo z birokratskim pristopom, kjer nikakor niso vzpostavljene ustrezno delujoče sinergije. Interes obeh partnerjev v tem procesu mora biti neprekinjeno delovanje kritične infrastrukture. Državi zaradi neprekinjenosti delovanja in zagotavljanja nemotenega delovanja družbe, zasebnemu lastniku pa ta neprekinjenost in varnost delovanja prinaša ustrezen dobiček in zagotavljanje osnovnega poslovnega poslanstva organizacije. Seveda je v tej interakciji še veliko dejavnikov, ki so z vidika države zelo pomembni in v posameznih primerih lahko resno vplivajo na zagotavljanje nacionalne varnosti.

So naše komunikacije varne?

Zdaj pa konkretneje poglejmo primer telekomunikacijske družbe T2, d. o. o., ki se je trenutno znašla v stečajnih postopkih. Omenjeni proces spet kaže na ozek parcialni pogled posameznih struktur, ne da bi bili v državi sposobni pogledati na celovit spekter vplivnih dejavnikov in posledic. V vsakem primeru gre pri vsakem stečaju za poskus urejanja odnosov med lastnikom pravne osebe in upniki v okviru zakona. Seveda pa se nam v tem primeru takoj postavi primarno vprašanje, kako zagotoviti ustrezno izvedbo stečaja pravne osebe, ki upravlja kritično infrastrukturo, da ne nastanejo nepopravljiva tveganja za delovanje te kritične infrastrukture in seveda posledično nacionalno varnost. Zavedati se je treba, da stečajna masa družbe pomeni njeno dejavnost in infrastrukturo, ki sta lastniško, logistično in organizacijsko nerazdeljeni. V primeru zahtev upnikov po delitvi stečajne mase oziroma prodaji premoženja po delih lahko nastanejo pri taki infrastrukturi, med katero sodi tudi kritična infrastruktura, nepopravljive posledice za nacionalne interese in nacionalno varnost. Omenjena družba v delu svojega delovanja zagotavlja podporo neprekinjenemu informacijskemu delovanju posameznih institucij slovenske države. Dejstvo je, da imamo v tem povezanem mednarodnem varnostnem okolju tudi svojo odgovornost do mednarodnih organizacij in zavezništev, kamor smo vključeni. Kaj bi se hipotetično zgodilo, če bi omenjeno družbo skupaj s temi deli kritične infrastrukture kupil kitajski ali ruski kapital, ki tesno sodeluje z državnimi obveščevalnimi strukturami. Nam – ob popolni odsotnosti zavedanja odgovornih v Sloveniji in birokratskega odzivanja ustreznih služb – lahko sploh kdo zagotovi, da so naše komunikacije varne pred nepooblaščenimi prisluhi. Kot del zavezništva, ki mora na svojem ozemlju zagotavljati del tako imenovanega »host nation support«, tudi za zavezništvo lahko pomenimo določeno stopnjo tveganja.

Republika Slovenija mora nenehno vsem svojim državljanom zagotavljati komunikacijsko zasebnost kot ustavno opredeljeno kategorijo. V primeru nesistemskih rešitev in stihijskih prodajnih procesov si težko zamislimo, da bo to ustavno določilo ustrezno zagotovljeno.

Vsekakor je omenjeni primer prvi vzorčni primer nedefiniranega stečaja, ko nekatere stvari niso ustrezno opredeljene in zaradi tega lahko pomenijo pomembna varnostna tveganja, ki se lahko kažejo v nedelovanju določenega dela informacijske kritične infrastrukture, obveščevalnega delovanja tujih služb in nepooblaščen prisluh informacij, nezagotavljanje komunikacijske zasebnosti in drugih tveganj. Če pri takih primerih, kot je stečaj družbe T2, d. o. o., gledamo samo na ozki interes urejanja ekonomsko-finančnih odnosov, lahko nastanejo pomembna tveganja pri zagotavljanju nacionalne varnosti. Še večji problem pa nastane, če se teh tveganj in zapletenosti tega procesa sploh ne zavedamo.

––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoče pero
Izr. prof. dr. Denis Čaleta
Institut za korporativne varnostne študije, ICS Ljubljana