Kultura na poživilih

Sistem financiranja kulture je naravnan tako, da namesto stika z občinstvom spodbuja izpolnjevanje abstraktnih in izmuzljivih kriterijev umetniškosti na papirju, starim znancem na sceni pa zagotavlja privilegiran položaj pri izboru.
Fotografija: Medtem ko daljnosežne vizije ostajajo nerealizirane, se prek razpisov ogromno sredstev namenja za kratkoročno korist zelo ozkemu krogu akterjev. FOTO: Blaž Samec
Odpri galerijo
Medtem ko daljnosežne vizije ostajajo nerealizirane, se prek razpisov ogromno sredstev namenja za kratkoročno korist zelo ozkemu krogu akterjev. FOTO: Blaž Samec

Slovenska kultura je izjemno plodna. Letos bodo slovenske založbe natisnile več kot 5000 novih knjig, med njimi okoli 3500 izvirnih del. Imamo knjižni sejem, ki traja šest dni in je od jutra do večera zapolnjen s predstavitvami novosti in kulturnimi debatami. Imamo programsko natrpan Mesec prostora, gledališke, filmske, literarne, arhitekturne festivale. Na Festivalu slovenskega filma je bilo letos prikazanih enajst celovečernih filmov. V vsakem mestu imamo živahno gledališče. Na ministrstvu za kulturo je registriranih 2247 medijev. Kar veliko za majhen trg. Če pogledamo slovensko kulturno produkcijo, lahko govorimo o razcvetu.

Kultura ima v slovenskem prostoru pomembno mesto. Dan kulture je dela prost dan, velika posebnost v svetovnem merilu. Kultura je bila bistvena za to, da smo se Slovenci obdržali kot narod in leta 1991 izpeljali osamosvojitev. Osamosvojitelji so najuglednejši slovenski kulturniki. Kulturnikom nasploh pripada poseben status. Skoraj vsaka občina ima svoj oddelek za kulturo – ne pozabimo, da imamo v Sloveniji 212 občin. Na ministrstvu za kulturo je 155 uslužbencev (v to niso všteti številni javni zavodi na področju kulture), 3207 oseb ima registriran status samozaposlenega v kulturi, 2228 od teh je takšnih, ki jim ministrstvo plačuje prispevke za socialno varnost, 125 oseb prejema izjemno pokojnino na področju kulture. Ministrstvo za kulturo leta 2019 upravlja 193.315.421 evrov, kar pomeni 1,9 odstotka državnega proračuna. Leta 2020 je napovedano zvišanje.

To je seveda dobra novica, a dovolite mi, da se za trenutek ustavim ob najbolj problematiziranem področju kulture, ki v javnosti pogosto preglasi vsebinskost: financiranju.

Sistem financiranja kulture z razpisi je naravnan tako, da namesto stika z občinstvom spodbuja izpolnjevanje abstraktnih in izmuzljivih kriterijev umetniškosti na papirju, starim znancem na sceni pa zagotavlja privilegiran položaj pri izboru. FOTO: Jože S
Sistem financiranja kulture z razpisi je naravnan tako, da namesto stika z občinstvom spodbuja izpolnjevanje abstraktnih in izmuzljivih kriterijev umetniškosti na papirju, starim znancem na sceni pa zagotavlja privilegiran položaj pri izboru. FOTO: Jože S


Financiranje kulture, kot se izvaja zdaj, spodbuja hiperprodukcijo, občinstvo oddaljuje od ustvarjalcev, ustvarjalce od trga. Kultura pogosto obstaja sama zase, kot socialni sistem, ki ponuja določeno število zaposlitev in minimalno varnost določenemu številu ustvarjalcev. Morda s tem niti ni nič narobe, dokler ne začnemo financiranja kulture obravnavati z mislijo na to, kako spodbujati presežke, ne številnosti, kako navdušiti občinstvo, ne pa ustvarjalcev samih in komisij. Seveda obstaja veliko zelo dobrih projektov, ki so tudi finančno vzdržni, vendar obstaja še več tistih, za katere skoraj nihče še ni slišal, pa jih plačujemo iz skupnega denarja.

S strani ustvarjalke kulture bo to morda zvenelo nezaslišano, a slovenska kultura je dodatno financirana. Manjka razmislek, kaj želimo s sredstvi doseči. To lahko mirno zapišem in za vsem stojim. Kot urednica revije na področju kulture sem v petih letih slišala že marsikaj. Ko smo pripravljali prvo številko in je oblikovalec rekel, da neki specifičen poceni papir uporabiš samo, če moraš »upravičiti sredstva, ki si jih dobil na JAK, in nekaj na hitro natisniti«, sem se samo začudila. Najbrž pretirava ... Ko mi je neka oseba ob mojem pripovedovanju, da »revija obstaja brez javnih sredstev«*, zabičala, »pssst, ne govori tega na glas, to lahko državnim institucijam poda napačno sporočilo«, sem si mislila, da je prišlo do kakšnega šuma v komunikaciji. Moram omeniti, da je revija, ki jo urejam, nastala med mojim nekajletnim bivanjem na Dunaju. Tam se v kulturo veliko vlaga, vendar pa po drugi strani kultura ustvarja tudi pomemben del prihodka v proračunu. V tem kontekstu se mi je zdela izjava znanke še bolj absurdna.

Ko sem takrat naletela na avtobus, poln Slovencev, ki so jih pripeljali poslušat literarni večer, kjer je bila predstavljena slovenska literatura v nemščini – »da ne bi bil dogodek prazen« – sem bila že bolj skeptična. Takrat mi je že bilo jasno, da slovenska kultura obstaja predvsem sama zase. Ko sem po neki delavnici (delavnice si zaslužijo svoj zapis!) slišala: »Tako, razpise zdaj obvladamo, moramo se samo še naučiti delati vsebino«, sem bila že vsega navajena. In ko mi je pred meseci neki umetnik po telefonu zaupal: »Veš, kmalu boste dobili konkurenco, naredili bomo portal o umetnosti!«, mi je že bilo popolnoma jasno, da misli konkurenco pri javnem financiranju, ne pa pri bralcih.

Rešitev problema poštenega subvencioniranja kulture je morda zelo preprosta: denar, ki je zdaj namenjen subvencijam, bi lahko spremenili v davčne olajšave. FOTO: Blaž Samec
Rešitev problema poštenega subvencioniranja kulture je morda zelo preprosta: denar, ki je zdaj namenjen subvencijam, bi lahko spremenili v davčne olajšave. FOTO: Blaž Samec


Bralci oziroma publika niso glavna skrb slovenske kulture. Od ustvarjalcev pogosto slišimo, da je problem v občinstvu. Da je to slabo in da bi ga bilo treba izobraževati, da bi razumelo umetnost. In ker občinstvo nič ne razume, je treba produkcijo financirati prek razpisov, sicer ne bi preživela. Sporočilnost kulture se je zreducirala na zahtevo po več sredstvih. Vprašanje: je to potem sploh vredno preživetja? Takšne finančne injekcije delujejo kot doping, ki umetno omogoča hiperprodukcijo, brez odraza realnih zmožnosti.

Vsako leto je več razpisov. Ti ustvarjajo negativno konkurenčnost. Zakaj nekdo dobi iz proračuna več kot nekdo drug? (Tudi neravnovesij je toliko, da bi jim zlahka namenili vsaj en zapis.) Nikoli namreč ne bo dovolj denarja, da bi ga lahko pravično porazdelili čisto vsem pri koritu, in korito ne bo nikoli dovolj dolgo. Sistem financiranja prek razpisov je naravnan tako, da namesto stika z občinstvom spodbuja izpolnjevanje abstraktnih in izmuzljivih kriterijev umetniškosti na papirju, starim znancem na sceni pa zagotavlja privilegiran položaj pri izboru. Kultura zato ni namenjena predvsem publiki, ampak razpisnim komisijam, postaja odtujena od publike in vzvišena.

Poleg tega se vložena sredstva (ki so sredstva vseh državljanov, tudi tistih, ki jih kultura pač ne zanima) le redko povrnejo ali ustvarijo dodano vrednost.

Vsako leto je več razpisov. Ti ustvarjajo negativno konkurenčnost.  FOTO: Blaž Samec
Vsako leto je več razpisov. Ti ustvarjajo negativno konkurenčnost.  FOTO: Blaž Samec


Rešitev problema poštenega subvencioniranja kulture je morda zelo preprosta: denar, ki je zdaj namenjen subvencijam, bi lahko spremenili v davčne olajšave. Pravni subjekti na področju kulture bi imeli nižjo stopnjo DDV, bili bi oproščeni plačila davka na dobiček, imeli bi olajšave pri prispevkih za zaposlene in podobno. Odnosi bi bili jasni, konkurenčnost bi bila zdrava in spodbujajoča. Produkcija bi bila neposredno povezana z občinstvom. Morda bi bilo smiselno del sredstev, ki so v prihodnjem letu predvidena za (dodatno) financiranje kulture, usmeriti v »kulturni evro«, ki pa bi bil namesto ustvarjalcem namenjen občinstvu za obisk ali nakup kulture.

Seveda bi bilo treba ob tem posebej obravnavati tiste kulturne vsebine, ki so nacionalno pomembni in ne sodijo na trg.

Na ta način bi hkrati spodbudili produkcijo in iskanje stika s publiko. Umetnost oziroma kultura je smiselna samo, če je komu namenjena, če koga nepričakovano presune in če ima občinstvo, ki se zanjo zanima.

Medtem ko daljnosežne vizije ostajajo nerealizirane, se prek razpisov ogromno sredstev namenja za kratkoročno korist zelo ozkemu krogu akterjev, ki jih je moč predvideti vnaprej (ker so pač skoraj vedno isti). Kaj bi se zgodilo, če bi sposobni ljudje v kulturni politiki namesto za več sredstev zase lobirali za končno izvedbo osnovne kulturne infrastrukture, ki je v vsem času samostojnosti javnost še ni dobila? NUK 2, umetniške akademije, novo gledališče, ohranjanje izjemne kulturne dediščine, ki v posmeh odločevalcem propada: vse to bi v javnosti gotovo oblikovalo zavest o kulturi in zanimanje zanjo, ustvarjalcem pa omogočilo boljše pogoje. »We shape our buildings; thereafter they shape us«** – če spodbudnega okolja za kulturo ne bomo oblikovali mi, bo nekulturno okolje oblikovalo nas.

* Revija je prva tri leta obstajala popolnoma brez javnih sredstev (čeprav smo se redno prijavljali na razpise MK in JAK), odtlej pa iz javnih sredstev skupaj prejme približno pol manj, kot plača državi z DDV.

** Winston Churchill: Mi oblikujemo svoje stavbe, zato tudi stavbe oblikujejo nas. (1943)

***

Nina Granda, arhitektka, kuratorka, glavna urednica revije Outsider.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Preberite še:

Komentarji: