Tiskane izdaje
Ob splošnem nezadovoljstvu z aktualno slovensko kulturno politiko, ob hudo zaskrbljujoči politični in finančni marginalizaciji in neurejenosti tega področja so javnosti dovolj znani tudi očitki mnogih prizadetih uresničevalcev javnega kulturnega interesa o neučinkovitem delovanju ministrstva za kulturo (MzK). Pogoji za kulturno ustvarjalnost se vztrajno slabšajo. In več kot očitno je, da vlada razmer na kulturnem področju ne zna, noče ali ne zmore urediti.
Če pa se ob vsem tem tudi s sodbo Upravnega sodišča RS izkaže, da MzK pri razporejanju že tako mizernih programskih sredstev podpira netransparentno, arbitrarno in nezakonito odločanje, je to dejstvo, ki ga tudi tisti, ki se v aktualni vladi spričo razmer na kulturnem področju delajo slepe in gluhe, najbrž ne morejo in ne smejo spregledati.
Izkazalo se je, skratka, da pri izboru kulturnih projektov MzK potrjuje odločbe, ki bistveno kršijo zakon v vseh pomembnih pogledih – da torej: »bistveno kršijo pravila postopka«, da »bistveno kršijo določbe postopkov izbire«, da »očitno kršijo kriterije vrednotenja in ocenjevanja« in da »odločitev organa ni mogoče preizkusiti«.
Minister o spremembah prakse še ne razmišlja
Tudi doslej so ob več kot vprašljivih, nejasnih in netransparentnih odločbah o razporejanju javnih programskih sredstev, ki jih je izdajalo, nadzorovalo ali potrjevalo MzK, mnogi protestirali in obupovali. Nedavno tega so svoje ogorčenje nad nestrokovnim in nekompetentnim delom ene od strokovnih komisij v okviru MzK na primer javno izrazili tudi gledališčniki. Kolegij gledaliških direktorjev je ob tem izjavil, da so ocene strokovne komisije MzK polne neresnic, polresnic, neupoštevanih ali na glavo obrnjenih dejstev, prikrojenih podatkov, poenostavitev, apriornih diskreditacij, žalitev in raznih vrst nestrpnosti …
A minister Tone Peršak je k vsemu temu pripomnil, da je komisijam treba zaupati. Šele po daljšem času in v primeru, da bi se odločitve res izkazale kot vprašljive, pa naj bi po njegovem mnenju bilo mogoče začeti razmišljati o morebitnih spremembah.
Mnenja, opozorila, argumenti in protesti uglednih kulturnih ustvarjalcev in direktorjev javnih kulturnih zavodov torej pri aktualnem ministru ne zaležejo niti toliko, da bi o njih sploh začel razmišljati. Zato je najbrž toliko bolj na mestu vprašanje, kdaj in ali sploh bo o ustreznosti in zakonitosti delovanja organov in komisij ter odločb, za katere je odgovoren, začel razmišljati ob pred kratkim izrečeni sodbi pristojnega sodišča.
Sodba Upravnega sodišča RS je jasna
Upravno sodišče RS je namreč v sodbi (I U 864/2016-15) z dne 14. marca 2017 jasno in dokončno zavrnilo odločbo Javne agencije za knjigo RS (JAK) – s tem pa tudi odločbo MzK, ki je kot drugostopenjski organ izpodbijano odločbo potrdilo. Sodišče je v obrazložitvi sodbe med drugim zapisalo, da obravnavana odločba bistveno krši določbe postopka in s tem 22., 25. in 14. člen ustave. Zapisalo je tudi, da odločbe, ki jo je torej MzK kratko in malo potrdilo, ni mogoče preizkusiti, da je bilo točkovanje arbitrarno in da so v njej očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja.
Ob tem je najbrž jasno, da je strokovna komisija (v sestavi: Milena Mileva Blažič, predsednica, Nada Grošelj, Mladen Dolar, Štefan Vevar in Matevž Kos) z ocenjevanjem, ki pomeni bistveno kršitev postopka, z nedopustno arbitrarnim točkovanjem ter z očitnimi kršitvami kriterijev vrednotenja in ocenjevanja vsaj v očeh strokovne javnosti izgubila vso potrebno kredibilnost. In je prav tako jasno, da direktor JAK (Aleš Novak) ni hotel ali zmogel zagotoviti zakonitosti postopkov in odločb, za katere je neposredno odgovoren.
Zato se zagotovo ni odveč vprašati, ali navedeni člani komisije še lahko uživajo dodeljeno javno in ministrovo zaupanje in ali je direktor Aleš Novak še lahko kredibilen direktor JAK. Iz obrazložitve sodbe in izpodbijanih odločb je namreč dovolj jasno razvidno, da pri tem ni šlo za njihov naključen spodrsljaj, ampak za zavestno vztrajanje pri nezakoniti praksi.
Bo sodba dovolj
Ker imata v navedenem primeru sodbe tako minister kot tudi ustanovitelj agencije, torej Republika Slovenija, svojo odgovornost in pristojnost, bosta to v skladu z zahtevami izrečene sodbe morala tudi izvrševati. V okviru svojih pristojnosti in odgovornosti pa tudi prek obeh organov agencije (svet in direktor) morata seveda poskrbeti, da se tovrstne nezakonitosti in arbitrarna samovolja ne bodo ponavljale. Minister bo tako v svoji nadzorni funkciji in v funkciji zastopnika vlade na primer moral poskrbeti, da bosta oba organa agencije delovala v skladu z javnim interesom, torej tudi v skladu s postopkom in zakonito. To pa konkretno pomeni, da bo iz izdanih odločb moralo biti jasno razvidno, da je ta ali ona strokovna komisija vloge ocenjevala v skladu z razpisnimi pogoji in kriteriji, da bo jasno, na kakšen način in na kakšni podlagi je komisija vlogo ovrednotila, zakaj je točkovala tako, kot je, in da bo ob primerjanju z drugimi prijavitelji možen preizkus utemeljenosti nekega konkretnega ocenjevanja in točkovanja.
Minister se ne more izogniti odgovornosti
Čeprav v navedenem sodnem primeru MzK nastopa kot drugostopenjski organ, to torej nedvomno vključuje tudi ministrovo odgovornost za zakonitost, učinkovitost in uspešnost delovanja agencije. In ker je nezakonitost njene odločbe zdaj sodno dokazana, je dolžen poskrbeti, da se takšne nezakonite prakse ne bodo nadaljevale in ponavljale. Pri tem pa se več ne bo mogel zanašati na pavšalno stališče, da je komisijam treba zgolj zaupati. In se bo moral zavedati, da s takimi stališči lahko zavaja direktorje, ki so mu neposredno odgovorni. Predvsem pa ne bo mogel opuščati dolžnih ravnanj za zagotavljanje ničelne tolerance do vsakršnih nezakonitosti in netransparentnosti – ki seveda še posebno pri razpolaganju in upravljanju javnih sredstev, četudi se dogajajo pod krinko strokovnih komisij, zlahka vzbudijo dvome in sume o pristranskosti, koruptivnosti in klientelizmu.
Zainteresirana slovenska javnost bo, skratka, tudi zaradi tukaj izpostavljene sodbe zagotovo zelo pozorna na transparentnost in zakonitost bodočih odločb, ki jih bo MzK izdajalo ter nadzorovalo ali potrjevalo – še posebno pa bo pozorna na dolžno ravnanje ministra, ki mora zagotavljati zakonitost pri uresničevanju javnega interesa, ki mora skrbeti za zaupanje v delovanje javnih kulturnih institucij ter v skladu s tem za kredibilnost njihovih organov in strokovnih komisij. Prav od tega je namreč odvisna tudi njegova ministrska, zdaj že kar precej načeta kredibilnost.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
------
Vlado Žabot, pisatelj
