Kvazidemokracija

V slovenskem etimološkem slovarju lahko preberemo, da je predpona 'kvazi-' (quasi) latinskega izvora. Njena ustaljena raba nakazuje nekakšno distanco do besede, ki tej predponi sledi. Predpono 'kvazi-' zato praviloma uporabljamo pri tvorjenju besed, s katerimi želimo opozoriti, da opisani pojav ni popolnoma skladen s prevladujočim pomenom osnovnega pojma oziroma s standardnimi značilnostmi nekega pojava.

Eden od takih primerov je kvazikristal. Če nekoliko poenostavimo: gre za snov z urejeno, a neperiodično strukturo. Hkrati pa predpona 'kvazi-' v določenih rabah vsebuje tudi vrednostno sodbo. Nanaša se namreč na fenomene, ki lahko veljajo za laž ali prevaro. Kvazistrokovnjak je torej nekakšen 'lažni' (ali pa namišljeni) strokovnjak.

V novejši zgodovini Slovenije ima predpona 'kvazi-' še nekoliko bolj zanimiv historiat. Ostala je namreč ovekovečena v zborniku Punk pod Slovenci. V njem se v številnih prispevkih, ki do najmanjših detajlov dokumentirajo punkovsko subkulturo v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, pojavi oznaka kvazipanker. Gre za skoraj bogokletno skovanko, s katero so takratni ortodoksni pankrokerji kot lažnega oziroma neavtentičnega pankerja označili vsakogar, ki je dajal formi prednost pred samo vsebino. Kvazipanker – kot nekakšen arhetip sedanjega hipsterja – je bil torej nekdo, ki se je pravzaprav pretvarjal, da je panker.

Z nedavnim zapletom na konstitutivni seji novega sklica državnega zbora pri glasovanju o izvolitvi predsednika, kjer so bile nekatere glasovnice poslank in poslancev označene, dobi predpona 'kvazi', dodaten političen »zasuk«. Ustavnopravna razlaga zapleta v zvezi z označenimi glasovnicami opozarja, da tajnosti glasovanja izvoljenih predstavnikov ljudstva v demokratični ureditvi ne gre razumeti zgolj kot individualne pravice poslancev. Misliti (in razumeti) naj bi jo bilo namreč treba predvsem kot institucionalno varovalko njihove integritete. Da glasujejo kot predstavniki vsega ljudstva, ne kot del strankarskega aparata, kot podaljšana roka njenega vodstva ali celo kot »satelitski« poslanci večje stranke.

»Zaplet« zaradi označenih glasovnic pa odpira še vsaj dve pomembni razsežnosti. Začnimo kar s tisto, ki je najbolj na očeh. Zvezdice, krogci in ostali znaki, s katerimi so nekatere poslanke in poslanci označili svoje glasovnice, so simptom nečesa strukturno globljega. Če so tisti izmed njih, ki so si z označitvijo svojih glasovnic odvzeli dobršen del politične integritete (če osebno dostojanstvo ob tej priložnosti pustimo ob strani), so s taisto gesto (nehote) razkrili nekaj bistveno bolj simptomatičnega. Tajnost glasovanja so podvrgli dokazovanju strankarske pravovernosti ali celo politične podrejenosti.

Druga razsežnost zgoraj omenjene »simptomatike« pa hkrati odpira še zanimivo »metodološko« vprašanje: merjenje demokratičnosti političnih sistemov. To sicer poskušajo zajeti različni indeksi demokracije. Med najbolj znane (in uveljavljene) nedvomno sodi Democracy Index britanske skupine EIU (Economist Intelligence Unit). Med področja, ki jih ocenjuje z naborom šestdesetih indikatorjev, sodijo volilni proces, delovanje vlade, politična participacija, politična kultura in državljanske svoboščine. Po tej tipologiji obstajajo štiri temeljne kategorije, v katere so razvrščene države: polna demokracija, pomanjkljiva demokracija, hibridni režim in avtoritarni režim. Za orientacijo: če na vrhu lestvice, ki gravitira proti polni demokraciji, tradicionalno srečamo predvsem skandinavske države, se na njenem dnu znajdejo avtoritarni režimi Severne Koreje, Afganistana, Sirije ali pa Sudana.

Najnovejši Democracy Index je bil objavljen na začetku aprila letos. Od najvišje ocene deset je Slovenija za leto 2025 dosegla skupno oceno 7,82 in se na seznamu 167 držav uvrstila na 29. mesto (v skupino pomanjkljivih demokracij). Trend v oceni demokratičnosti je od leta 2022, ko se je znašla na 36. mestu, usmerjen navzgor. A bi lahko zaradi označenih glasovnic na konstitutivni seji novega sklica državnega zbora že v prihodnjem poročilu o stanju demokracije v Sloveniji ta trend strmoglavil.

Poleg ustavne pritožbe zoper sklep o izvolitvi predsednika državnega zbora prav zaradi označenih glasovnic lahko ta primer – brez veliko političnega kalkuliranja – uporabimo tudi v analitične namene. In sicer da se kazalnike, ki sestavljajo indeks demokracije, dopolni, tipologijo demokracije pa razširi. Tajnost glasovanja predstavnikov ljudstva – kakor ga v tem primeru zagotavlja poslovnik državnega zbora – se je z označitvijo glasovnic nekaterih poslank in poslancev namreč uklonila »logiki« političnega nadzora. A tega noben od zgoraj omenjenih kazalnikov, s katerimi merimo demokratičnost političnih sistemov, pravzaprav ne zaobjame v celoti.

Poleg že ustaljenih kategorij polne in pomanjkljive demokracije ter hibridnega in avtoritarnega režima bi v indekse demokracije veljalo vpeljati dodatno kategorijo: kvazidemokracija.

***
Dr. Mitja Sardoč, raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, vodja centra za filozofijo vzgoje.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.