Tiskane izdaje
Konec leta 1941 so Japonci napadli Pearl Harbor in napovedali vojno ZDA. Nacistični zavezniki so temu sledili s svojo vojno napovedjo, prav tako tudi njihovi sateliti.
Neka šala pravi, da je madžarski veleposlanik v Washingtonu izročil vojno napoved državnemu sekretarju Cordellu Hullu, ki se je hotel malce pošaliti.
»Madžarska, Madžarska,« je poizvedoval. »Ali ste republika?«
»Ne,« ga je popravil veleposlanik, »smo monarhija.«
»Res? Kdo je vaš kralj?«
»Nimamo kralja, ampak regenta, admirala Hortyja.«
»Admirala? Imate torej veliko mornarico?«
»Mornarice nimamo, ker nimamo izhoda na morje.«
»Čudno, monarhija brez kralja in admiral brez mornarice. Povejte mi, zakaj ste nam napovedali vojno? Imate kake zahteve do ZDA?«
»Ne, zahteve imamo do Romunije.«
»Zakaj torej ne napoveste vojne Romuniji?«
»Ne moremo! Romunija je naš zaveznik!«
Na to šalo se spomnim vsakič, ko Benjamin Netanjahu izreče strašne grožnje Iranu. Boj proti Iranu je na vrhu njegovega političnega programa. Opozarja na nevarnosti iranskih prizadevanj za izdelavo jedrskega orožja in posredno grozi z našim »tajnim« jedrskim arzenalom. Zakaj? Bog ve. Prizadevam si najti razlog za izraelsko-iranski konflikt – boj na življenje in smrt –, a ga ne najdem. Nič. Niente.
Vojne med narodi temeljijo na konfliktih interesov. Ali so kakršnikoli konflikti interesov med Izraelom in Iranom? Nikakršni. Izrael je v konfliktu z arabskim svetom, ki ga noče priznati in imeti z njim normalnih odnosov, vse dokler ni miru med Izraelci in Palestinci. Izrael je trenutno dejansko v vojni s Sirijo in Hezbolahom. Iran pa hoče biti dominantna muslimanska sila na tem območju. Zaradi tega je dejansko v vojni s Saudsko Arabijo (ki hoče isto) in njenimi sateliti. To pa je videti kot skupni interes Izraela in Irana.
In res, še ne tako dolgo tega je bilo med Iranom in Izraelom močno – a neuradno – zavezništvo. Takrat je v Teheranu vladal šah. Izraelci so lahko delovali v Iranu po mili volji. Iran je bil baza za obsežne izraelske vojaške in politične aktivnosti v iraškem Kurdistanu. Izraelska tajna služba Šabak je urila iransko tajno službo Savak. Z izjemo ZDA je bil Izrael najbližji iranski zaveznik.
Kaj se je torej zgodilo? Seveda, sprememba režima v Iranu. Šaha so vrgli, prišli so verski poglavarji ajatole. V imenu šiitskega islama zato preklinjajo »judovsko državo«. Toda verska ideologija še ne nadomešča temeljnih državnih interesov, ki temeljijo na objektivnih dejstvih, prvenstveno geografskih. Celo verske vojne v 17. stoletju so večinoma izbruhnile zaradi nacionalnih interesov. Vera je bila večinoma zgolj izgovor. Nacionalni interesi se s spremembo režima ne spremenijo. Najbolj očiten primer je Rusija. Ko je boljševiška revolucija odstavila carje, se zunanja politika ni spremenila. Ko je komunistični režim razpadel in je oblast prevzel Vladimir Putin, je bila zunanja politika še naprej bolj ali manj takšna, kakor da se ni nič zgodilo.
Ko so torej imeli ajatole pred očmi iranske vitalne interese, niso prav nič zaničevali izraelske pomoči. Med iraško-iransko vojno je Izrael oskrboval ajatole z orožjem. To se je skoraj pred očmi javnosti zgodilo med tako imenovano »krizo s talci«. ZDA so poslale orožje Izraelu, ta ga je poslal Iranu, Iran pa je v zameno izpustil ameriške talce. Moj prijatelj Amiram Nir, ki je bil takrat vladni uradnik za varnost, je dostavil orožje v Teheran.
Ideja, da bi Iran lahko napadel jedrsko silo Izrael in tvegal lastno uničenje, je absurdna. Iran je dedič ene najstarejših civilizacij na svetu, ki je skoraj toliko stara kot egipčanska. Judovska civilizacija je v primerjavi z njo njena mlajša sestra. Številni strokovnjaki so tudi v resnici prepričani, da judovska vera veliko dolguje iranski civilizaciji. Kir Veliki je ustanovil (v tistem času) največje cesarstvo na svetu. Ustvaril je sistem tolerance in napredka. Del tega prizadevanja je bilo tudi, da je izgnane Jude poslal iz Babilona nazaj v Jeruzalem. Številni strokovnjaki so prepričani, da je bila »vrnitev na Sion« začetek judaizma. Že res, da je bilo to zelo dolgo tega, toda, kot je bilo že zgoraj rečeno, objektivni interesi imajo dolgo življenjsko dobo.
Zakaj nas torej Iranci zdaj preklinjajo? Zakaj pošiljajo na nas ogenj in žveplo? Preprosto. Sovraštvo do Izraela je za Irance orodje za uresničitev njihovih pravih ciljev. Njihov pravi cilj je pridobiti oblast nad vsem muslimanskim Bližnjim vzhodom. Tega so se lotili zelo sistematično in so zelo uspešni. Logika gre takole: muslimanski svet sovraži Izrael. Arabski Bližnji vzhod sovraži Izrael. Sovraštvo do Izraela je lahko zato učinkovito politično orodje.
Zanimivo je, da je Benjamin Netanjahu prevzel enako logiko, ki pa je obrnjena v nasprotno smer. Donald Trump sovraži ajatole, številni ljudje na Zahodu pa se jih bojijo. Netanjahu je zatorej privzel sovraštvo do Irana kot svoje glavno politično orodje. Hodi po svetu in ga širi povsod. Je tudi glavna tema njegovih burnih govorov v ZN, Ameriškem kongresu in Aipacu. Prav tako je učinkovito zdravilo za njegove osebne težave. Trenutno je namreč do vratu pogreznjen v različne korupcijske škandale z visokimi podkupninami. Njegovi privrženci so pripravljeni to zanemariti, saj je edini branik Izraela pred grozljivo nevarnostjo, da ga uničijo ajatole, jahajoče na jedrskih izstrelkih.
Glede na to, da je tudi predsednik Trump proti Iranu in se hoče umakniti iz mednarodnega sporazuma, s katerim se je Iran zavezal k odpravi večine svojega jedrskega programa, mu Netanjahu to v enaki meri vrača. Njegovo protiiransko vreščanje utrjuje njuno tovarištvo.
Pred kratkim so Iranci v Siriji in Libanonu postavili svoje baze, ki so v bližini izraelske meje. Izraelske zračne sile jih občasno bombardirajo ter nato z zračnimi fotografijami ponosno razkazujejo svoj uspeh. Ti napadi pa seveda v očeh Arabcev dvigujejo kredibilnost Irana. Vsi so zadovoljni.
Kljub temu pa so razmere nevarne. Temeljijo namreč na izraelsko-arabskem konfliktu, ki lahko v vsakem trenutku in na različne načine eksplodira. Izraelski »vojaški strokovnjaki« prerokujejo skorajšnjo ponovno izraelsko-arabsko vojno, po vsej verjetnosti proti Siriji in Hezbolahu. Ta teden je po vsej državi potekal preizkus siren za zračni napad.
Najboljši način, da bi se temu izognili, je sklenitev miru z Arabci. To pomeni, da bi bilo najprej treba skleniti mir s Palestinci.
Netanjahu nam ponosno pripoveduje, da je dosegel pomembno zmago: sodelovanje s Saudsko Arabijo in Združenimi arabskimi emirati, pri čemer so oboji vpleteni v vojno z jemenskimi uporniki, ki jih podpirajo Iranci. Nič ne kaže, da bi bili Saudski Arabci v tej vojni kaj bliže zmagi. Izraelsko-saudsko sodelovanje je strogo tajno. Saudski prestolonaslednik, ki je mlad in neizkušen diktator, tega ne more potrditi, ker množice Arabcev – vključno z njegovim kraljestvom – vidijo Izrael kot sovražnika.
Tako dolgo kot bo Izrael okupiral Palestino in Palestince izpostavljal krutemu okupacijskemu režimu, ne bo nobena arabska država sklenila z njim pravega miru. Star saudski mirovni načrt še vedno leži nekje, a ga izraelska vlada popolnoma ignorira. Že res, da je Izrael podpisal mirovna sporazuma z Jordanijo in Egiptom, toda nič, kar bi spominjalo na vseobsežen mir, ni prisotno v odnosih s tema državama. Začetni optimizem je že davno izpuhtel. Egiptovska in jordanska vlada ohranjata odnose z Izraelom na minimumu, ker se zavedata, da ga množice prezirajo.
Ni načina, da bi obšli Palestince.
Pravi izraelski prijatelji bi morali Netanjahuju svetovati, naj sklene mir, dokler je še Mahmud Abas (Abu-Mazen) na oblasti. Čez dva tedna bo star 83 let in je že bolehen. Zelo si prizadeva za mir. Pravega naslednika nima in človek, ki ga bo zamenjal, bo morda veliko manj zmeren. A Netanjahuju je vseeno. Mir je zadnja stvar v njegovih nemirnih mislih. Veliko več si prizadeva za večni konflikt z Arabci in Iranci.
Sicer pa, le kako bi bilo videti življenje brez sovražnikov?
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
