Legitimnost, organiziranost in preživetje: lekcije iz iranske vojne

Nedavna štiridesetdnevna vojna je postavila pod vprašaj eno najbolj razširjenih predpostavk o Iranu: da bo kombinacija izgube legitimnosti, družbenih nemirov, negotovosti glede vodstva in zunanjega vojaškega pritiska na koncu privedla do padca Islamske republike.

V začetni fazi konflikta so mnogi opazovalci verjeli, da so priča prav takšnemu scenariju. Smrt vrhovnega voditelja Alija Hameneija in več visokih vojaških poveljnikov, motnje v komunikacijah ter zapuščina dolgih let družbenih nemirov so kazali, da bo izbruhnila globoka politična kriza. Vendar je bil izid precej drugačen od tistega, kar so pričakovali številni analitiki. Politične in varnostne strukture države so bile sicer resno poškodovane, vendar niso razpadle. Veriga poveljevanja je bila obnovljena, ključne institucije so delovale naprej, kriza pa ni privedla do zamenjave režima.

Če bi katerakoli kombinacija izgube legitimnosti, zunanjega pritiska, eliminacije visokih voditeljev in negotovosti glede nasledstva lahko zrušila sistem, bi ta vojna za to ponudila idealne pogoje. Vendar se ta izid ni uresničil.

Ta izkušnja odpira staro, a pomembno vprašanje: zakaj nekateri politični sistemi preživijo kljub globokim krizam legitimnosti in splošnemu nezadovoljstvu prebivalstva?

Kriza legitimnosti ne vodi nujno v propad

Ena najpogostejših napak pri analizi političnih sistemov je obravnavanje legitimnosti in moči kot zamenljivih pojmov. Čeprav sta povezani, nista eno in isto. Legitimnost je stopnja družbenega sprejemanja, ki jo uživa določen politični red, moč pa je njegova sposobnost ohranjanja notranje kohezije, izvajanja oblasti in upravljanja kriz.

Nedvomno je Islamska republika v zadnjih treh desetletjih doživela močan upad legitimnosti. Od reformnega gibanja v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja do Zelenega gibanja, protestov v letih 2017 in 2019 ter gibanja Ženska, življenje, svoboda so bili znaki nezadovoljstva prebivalstva in zmanjševanja zaupanja v vlado nenehno prisotni.

Vendar kriza legitimnosti sama po sebi ne privede do spremembe režima. Evropska zgodovina ponuja številne primere, ki to potrjujejo.

Na Poljskem v 80. letih prejšnjega stoletja se je komunistična oblast spopadala z dolgotrajno krizo legitimnosti. Velik del družbe je izgubil zaupanje v politični sistem, gospodarske in družbene stiske prebivalstva so se stopnjevale. Kar pa je na koncu omogočilo politično transformacijo, ni bilo zgolj nezadovoljstvo javnosti. Ključna je bila prisotnost organiziranih mrež, kot je bilo gibanje Solidarnost, ki je družbeno nezadovoljstvo spremenilo v trajno politično silo.

Podoben vzorec je bilo mogoče opazovati v Vzhodni Nemčiji. Pred padcem berlinskega zidu je komunistični režim utrpel globoko izgubo legitimnosti. Toda tisto, kar je pospešilo politične spremembe, ni bilo zgolj nezadovoljstvo prebivalcev. Odločilna je bila kombinacija upadanja legitimnosti, pojava civilnih, verskih in družbenih mrež ter vse večjih razpok znotraj vladajoče strukture.

Te izkušnje kažejo, da je med družbenim nezadovoljstvom in spremembo režima pogosto prezrt vmesni dejavnik: organiziranost opozicije.

Organiziranost in sposobnost politične mobilizacije

Politična znanost že dolgo priznava, da zgolj nezadovoljstvo javnosti in prebivalstva redko zadostuje za spremembo režima. Skoraj vsak politični sistem doživlja obdobja gospodarskih težav, upadanja legitimnosti ali družbenih nemirov. Tisto, kar nekatere od teh kriz spremeni v temeljne politične spremembe, je prisotnost organizacijske sposobnosti, ki nezadovoljstvo pretvori v učinkovito politično delovanje.

Družbena gibanja spremenijo razmerje moči šele takrat, ko presežejo proteste in se razvijejo v trajne mreže organiziranih akterjev. Takšne mreže počnejo več kot le mobilizirajo javno mnenje. Zmanjšujejo bremena in ceno kolektivnega delovanja, vzdržujejo komunikacijo med krizami, gradijo zaupanje med udeleženci in ponujajo verodostojno politično alternativo tako za družbo kot za politične elite. Izkušnje Poljske, Češkoslovaške in Vzhodne Nemčije kažejo, da uspešna opozicijska gibanja niso bila zgolj rezultat vsesplošnega nezadovoljstva. V vseh primerih so sindikati, verske institucije, civilne organizacije in politični aktivisti postavili organizacijske temelje za politične spremembe.

Iranska izkušnja v zadnjih dveh desetletjih je bila drugačna. Od študentskega gibanja leta 1999 do Zelenega gibanja leta 2009, od protestov v letih 2017 in 2019 do gibanja Ženska, življenje, svoboda leta 2022 je iranska družba večkrat dokazala svojo sposobnost množične mobilizacije prebivalstva. Vendar pa se naraščajoča sposobnost protestiranja ni nujno pretopila v večjo organizacijsko sposobnost.

Ko mediji nadomestijo organizacijo

Eden najpomembnejših političnih dogodkov v sodobnem Iranu je bil postopen premik opozicijskega delovanja s političnih organizacij na medijske platforme. Politična represija, omejitve kolektivnega delovanja, emigracija aktivistov in napredek v komunikacijski tehnologiji so večino opozicijskega delovanja potisnili stran od organizacijskih struktur in ga usmerile proti medijskim platformam.

Ta premik je prinesel pomembne prednosti. Mediji v farsiju, spletne strani in pozneje družbena omrežja so pomagali zlomiti državni monopol nad informacijami ter ustvarili nove kanale za javno razpravo. Njihove vloge pri oblikovanju javnega mnenja in izzivanju uradnih narativov ne gre podcenjevati.

Vendar pa je ta uspeh povzročil tudi velik nesporazum. Znotraj delov opozicije se je medijski vpliv vse bolj začel obravnavati kot enakovredna zamenjava za politično moč. Število sledilcev, doseg občinstva in vpliv na politične narative so postali merila moči.

Toda mediji in politične organizacije opravljajo različne funkcije. Mediji lahko dvigujejo zavest, izzivajo legitimnost in vplivajo na javno mnenje. Organizacije pa nasprotno ustvarjajo mreže zaupanja, usklajujejo kolektivno delovanje, znižujejo stroške sodelovanja in ohranjajo kohezijo pod pritiskom.

Ta pojav ni značilen le za Iran. V zadnjih letih hladne vojne so neodvisni mediji in ilegalne publikacije v Srednji in Vzhodni Evropi imele ključno vlogo pri spodkopavanju komunistične legitimnosti. Vendar same informacije niso prinesle politične transformacije. Na Poljskem je bila to Solidarnost, v Vzhodni Nemčiji civilne in verske mreže. Te organizacije so družbeno nezadovoljstvo spremenile v politično moč.

V Iranu pa je hitra rast transnacionalnih medijev in družbenih omrežij spodbudila prepričanje, da bo prevlada v informacijski sferi samodejno spremenila razmerje moči. Posledično se je sposobnost ustvarjanja narativov močno povečala, organizacijska sposobnost pa ni dohajala tega tempa.

Vojna kot preizkus

Nedavno vojno lahko razumemo kot preizkus številnih predpostavk, ki so oblikovale razprave o prihodnosti Islamske republike v resničnem svetu. Številni analitiki so verjeli, da se bo iranski politični sistem – če bi sovpadel s krizo legitimnosti in velikim zunanjim šokom – soočil z zlomom, ki ga ne bi mogel preživeti.

Pred vojno je bila Islamska republika že obremenjena z leti družbenega nezadovoljstva, gospodarskih težav, upadanja zaupanja prebivalstva in javnosti, vse večjih razprav o političnem nasledstvu in usihanja legitimnosti.

Vojna je te dejavnike še povezala. Visoki vojaški poveljniki so bili ubiti, vprašanje nasledstva se je vrnilo v središče politične razprave, komunikacije so bile prekinjene, nekateri opazovalci pa so pričakovali poglobitev razpok znotraj strukture oblasti.

V teh okoliščinah so mnogi pričakovali, da bo kombinacija zunanjega pritiska in upadanja legitimnosti povzročila temeljit premik v razmerju moči. Vendar pa izid ni izpolnil teh pričakovanj. Država je bila poškodovana, a ni razpadla. Poveljniška struktura je bila motena, a ni izginila. Pojavila se je kriza, ki pa ni sprožila politične tranzicije.

Analitični pomen te izkušnje tiči prav v razkoraku med pričakovanjem in resničnostjo. Če dejavniki, ki so bili dolgo označeni kot potencialni gonilniki spremembe režima, niso obrodili takšnega rezultata, je treba upoštevati drugo spremenljivko. Ta spremenljivka se zdi prav organizacijska sposobnost.

Lekcije za zahodne analitike in evropske oblikovalce politik

Vojna je bolj kot karkoli drugega pokazala, da med krizo legitimnosti in spremembo režima ni samodejne povezave. Vlada lahko izgubi velik del svoje družbene legitimnosti, a kljub temu ostane sposobna preživetja, dokler ohranja institucionalno kohezijo in se ne spopada z organizirano alternativo, ki bi jo bila sposobna zamenjati.

Ta resničnost ima posledice tudi za evropske oblikovalce politik. Zunanje politike, ki predpostavljajo, da bosta zunanji pritisk ali gospodarska stiska samodejno prinesla politične spremembe, pogosto prezrejo zapletenost avtoritarnih sistemov.

Najpomembnejša lekcija iz Irana ni, da Islamska republika uživa močno legitimnost. Nasprotno, dokazov o njeni eroziji je na pretek. Lekcija je, da legitimnost in moč nista ista stvar. Vlade ne padejo nujno takrat, ko izgubijo podporo javnosti; ranljive postanejo takrat, ko lahko organizirane sile družbeno nezadovoljstvo spremenijo v verodostojno politično alternativo.

Osrednja lekcija vojne torej ni, da ima Islamska republika trajno legitimnost, temveč da legitimnost sama po sebi redko določa politične izide. Med javnim nezadovoljstvom in političnimi spremembami leži dejavnik, ki ga analitiki pogosto prezrejo: organiziranost.

***

Hamed Ajenehvand, iranski raziskovalni novinar in politični komentator, ki v Ljubljani biva v okviru mreže ICORN, Mednarodne mreže mest – zatočišč.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

--------------

Iz angleščine prevedla Tanja Tuma.