Legitimnost STO na preizkušnji

Generalni direktor Svetovne trgovinske organizacije (STO) Roberto Azevêdo je pozval k nujni reorganizaciji te institucije. Prejšnji teden je izjavil, da se je STO znašla v »najresnejši krizi, s katero se je kadarkoli spopadala«.

Ta teden pa je sklical krizne pogovore z vsemi članicami. Eden od glavnih reformnih predlogov, ki ga menda zagovarjajo Združene države Amerike in Evropska unija, je opustitev sprejemanja sklepov s konsenzom, kar je eden od temeljih principov STO. To bi sicer lahko povečalo učinkovitost organizacije, a bi lahko tudi ogrozilo eno od velikih prednosti STO: legitimnost.

Trenutna gonilna sila reforme je želja, da bi svetovna trgovinska pogajanja privedli v STO. Večstranska pogajanja zastajajo. Krog pogajanj v Dohi je to poletje spet zastal, ker je Indija preprečila izvajanje paketa iz Balija, sporazum, dosežen lani na ministrski konferenci. Nekateri od največjih članov STO si zato prizadevajo, najbolj opazno ZDA in EU, za dvostranske in regionalne trgovinske sporazume.

Škodljiv premik od konsenza h glasovanju

Ta prizadevanja vključujejo Čezatlantsko partnerstvo za trgovino in investicije (TTIP) in Čezpacifiško partnerstvo (TPP). ZDA in EU sta tudi vodilni pogajalki pri sporazumu TISA. Za zaprtimi vrati so pogajanja enako mislečih članic STO o nadaljnji liberalizaciji in novih pravilih za storitveno menjavo. Ta pogajanja zunaj STO pa ne vključujejo preostale glavne igralce v globalni trgovini – Kitajsko, Indijo in Brazilijo.

Razlog, zakaj je večina velikih večstranskih pogajanj zunaj STO, je preprost: za sprejetje sporazuma znotraj STO je nujna privolitev vseh članic. Toda enotna potrditev je verjetna samo v primeru, ko vsebina sporazuma ni kontroverzna. To pa je razlog za reformni predlog o opustitvi konsenza.

Takšna reforma bi odpravila možnost posameznih držav, da vložijo veto, in bi omogočila potrditev sporazumov znotraj STO, čeprav bi jim določene države nasprotovale. Takšen reformni predlog bi spremenil pravila igre. Posledica bi bila prav gotovo ta, da bi večstranska pogajanja, ki vključujejo samo nekatere države, in ne vseh članic STO, postala glavni način sklepanja poslov v organizaciji.

Treba si je biti na jasnem, da STO, tako kot njen predhodnik Splošni sporazum o carinah in trgovini (GATT), dovoljuje skupinam držav, da pripravijo večstranske sporazume, ki vključujejo samo člane skupine. Na primer, regionalne integracijske pobude, kakršna je EU in bilateralni sporazumi. Mnogi od teh sporazumov koristijo tako podpisnicam kakor tudi drugim članicam STO.

Državam je tudi dovoljeno, da se zunaj STO pogajajo o regionalnih trgovinskih sporazumih. Vendar vodilo konsenza zagotavlja, da takšni sporazumi ne spodnesejo večstranskega jedra trgovinskega sistema. Če hoče določena skupina začeti pogajanja glede specifične zadeve, na primer trgovinskih olajšav ali javnih nabav, potem mora to storiti znotraj STO, s sporazumom pa se morajo strinjati vse članice. Upravljanje trgovine je v osnovi ostalo večstransko.

Čeprav bi odprava konsenza pomagala pri sprejemanju sporazumov in bi STO postala »učinkovitejša«, pa pomeni resno tveganje za legitimnost organizacije. Nekateri opozarjajo, da bi premik od konsenza k glasovanju onemogočil najmanjše in najrevnejše članice. Te države nimajo tako velikih trgov, da bi bile povabljene v večstranske klube. Njihov najvplivnejši adut je namreč prav grožnja veta.

Podrejanje standardom

Nekateri opazovalci menijo, da privzetje večstranskih sporazumov kot norme trgovinske liberalizacije ne pomeni nobene težave, dokler koristi vsem članicam STO. Takšno mnenje zgreši bistvo. Sodobna trgovinska pogajanja zadevajo tako nova pravila regulacije kakor tudi odpravo carin. Tveganje za majhne države je v tem, da so v svetu globalizirane produkcije vse države prisiljene k podrejanju standardom, ki jih določi klub velikih igralcev na trgu.

Marginaliziranje najmanjših držav ne bo prizadelo le njih, ampak tudi STO kot celoto. Svetovna trgovinska organizacija ima v svetu večjo legitimnost kot množica drugih mednarodnih organizacij, vključno z Mednarodnim denarnim skladom in Svetovno banko. To pa prav zato, ker imajo vse članice glas. Kratkoročna pridobitev učinkovitosti z odpravo konsenza ima za posledico lahko precej večjo dolgoročno škodo.

Kako torej naprej? Ena od možnih rešitev bi bila natančna določitev meril za primere, ko posamezna država lahko uporabi veto. Interes posamezne članice, da začne pogajanja, mora biti uravnotežen z interesi vseh članic in v smislu pooblastil STO.

Trenuten zastoj glede paketa z Balija je nastal zaradi Indije, ki meni, da je njeno stališče legitimno, ker pomaga milijonom revnih indijskih kmetov. Nasprotniki, vključno z ZDA, menijo, da indijski prehranski program ogroža svetovne cene hrane in škodi revnim kmetom v Afriki. Neodvisni odbor bi lahko opravil vlogo razsodnika, ki bi ocenil nasprotujoče si trditve in pomagal preseči politično držo obeh strani.

Še več, za večstranska pogajanja morajo biti določene smernice, ki bi vključevale transparentnost in bi tako lahko vse članice STO sledile celotni proceduri. Na primer, pogovori o sporazumu TISA glede storitev izključujejo druge članice STO. Na voljo morajo biti tudi mehanizmi, ki bi jasno določali, kako se države lahko pridružijo obstoječim večstranskim sporazumom, vključno z možnostjo klavzule o izvzetju. Ključno je, da državam, ki se pridružijo pozneje, ne bi bilo treba bolj popuščati kot prvotnim članom.

Ko članice STO razpravljajo o reformnih predlogih, morajo ne samo zagotoviti učinkovitost organizacije, ampak tudi to, da je vključevalna in da pripomore k razvoju. Vse drugo bi ogrozilo njeno dolgoročno legitimnost in učinkovitost.

***

Emily Jones je namestnica direktorja programa Global Economic Governance Program na Oxfordski univerzi