Leonida Zalokar: Psihoterapija ni pastoralno svetovanje

Razprava okoli sprejetja zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki je bila z vetom državnega sveta vrnjena v državni zbor, razkriva globljo dilemo: kaj psihoterapija v resnici je in komu pripada. Znotraj prizadevanj, da bi dejavnost postala javno reguliran poklic z jasnimi nameni in predvidljivimi terapevtskimi učinki ter odgovornostjo izvajalcev do pacientov/uporabnikov, se pojavljajo poskusi, da bi vanjo (izjemno prikrito in subverzivno) vstopile tudi teološke in ideološke vsebine – predvsem z utemeljitvijo ali celo pretvezo, da pastoralna psihologija predstavlja »integrativno obliko psihoterapevtskega pristopa«.

Takšna utemeljitev ne vzdrži strokovne presoje in spoštovanja zapovedane nevtralnosti države do različnih ideoloških in/ali verskih prepričanj, na čemer je utemeljena vsaka zahodna ustavna demokracija. Psihoterapija, vsaj tista, ki je kot storitev regulirana v zahodnih državah, je storitev, ki se opira na preverljive in ponovljive dokaze, se opira na empirično preverjena znanja, ne na teološko antropologijo ali versko razlago človeške duševnosti.

Epistemološka nezdružljivost

Psihoterapija kot strokovna storitev z dokazljivimi in predvidljivimi učinki izhaja iz znanstvenega pojmovanja človeka: subjekt je razumljen kot dinamičen, psihobiološki in socialni sistem, ki deluje znotraj preverljivih psiholoških in nevrofizioloških procesov. Njena metodologija temelji na opazovanju, analizi, refleksiji in preverljivosti izkušenj, ne na razodetju ali dogmi. Teološki pogled, nasprotno, razume človeka kot ustvarjeno bitje po božji podobi z vnaprej določenim smislom, ki se razodeva v okviru verske resnice.

Breda Jelen Sobočan: Gre za razprodajo mentalnega zdravja

Gre za dve različni spoznavni paradigmi – empirično in razodetveno (teološko) –, ki se metodološko ne moreta prekrivati brez izgube notranje koherence obeh. Iz tega izhaja, da se svetovanje, ki temelji na ideološki oziroma teološki vrednostni paradigmi, ne more akreditirati kot psihoterapevtski, ker ne temelji na znanstveni metodi.

Psihoterapija kot klinična praksa

Standardi drugih evropskih držav oziroma držav članic EU jasno določajo, da če psihoterapija sodi v področje javnega zdravstva, mora biti podvržena kliničnemu, etičnemu in supervizijskemu nadzoru. Pastoralne storitve teh zahtev ne izpolnjujejo, saj njihove storitve niso klinično preverjene in ne vključujejo obveznega dela v okviru zdravstvenih ustanov.

Kjer ni supervizije, standardizirane diagnostike in neodvisnega etičnega nadzora, ni mogoče govoriti o psihoterapiji, temveč o pastoralni svetovalni dejavnosti, ki spada na področje duhovne oskrbe. Pastoralni svetovalni centri za družine in pare v stiski oziroma krizi so izjemno razviti in razvejeni v Italiji, na Poljskem in Hrvaškem. Vendar je tam jasno in predvsem transparentno, da gre za pastoralne svetovalne centre, in ne za psihoterapevtsko pomoč.

Pastoralna psihologija kot specifična teološka veja

Pastoralna psihologija ima legitimno mesto v okviru teoloških študij: raziskuje duhovno dimenzijo človekove izkušnje, vprašanja smisla, vere, odpustitve in eksistencialne tesnobe. Vendar je njen predmet drugačen – ni usmerjen v klinično obravnavo duševnih motenj, temveč v razumevanje duhovnih in moralnih procesov.

Stanovanjska politika v navidezni resničnosti

Tudi katoliški dokument Ratio Fundamentalis Institutionis Sacerdotalis (Kongregacija za duhovnike, 2016) jasno določa, da pastoralno svetovanje ni terapija, temveč duhovna pomoč. Ko se pastoralna psihologija preobleče v kožo psihoterapevtske metode, gre za kategorialno napako: verska antropologija ne more prevzeti klinične funkcije brez ogrožanja strokovne integritete in pravice uporabnika do sekularne, znanstveno utemeljene (učinkovite) obravnave s predvidljivimi učinki.

Etika poklica in varstvo uporabnika

Osrednje načelo psihoterapevtske etike je varovanje avtonomije klienta. Klient mora biti vnaprej seznanjen z naravo metode, cilji obravnave in pravico do prekinitve. Navsezadnje, če storitev temelji na specifičnem svetovnem nazoru, mora biti to klientu jasno in nedvoumno razkrito v naprej.

V konfesionalnem okviru, kjer svetovalec nastopa tudi kot nosilec verske avtoritete (včasih tudi zelo prikrito in netransparentno z instrumentaliziranim ciljem ideološke indoktrinacije), tega pogoja ni mogoče v celoti zagotoviti: razmerje moči je po naravi asimetrično, saj vključuje moralni in duhovni vpliv. To predstavlja tveganje za kršitev načel svobodnega soglasja in profesionalne distance – dveh temeljnih pogojev etične prakse.

Osrednje načelo psihoterapevtske etike je varovanje avtonomije klienta. FOTO: Shutterstock

Zato je ločitev med pastoralnim svetovanjem in psihoterapijo (v javnem zdravstvu) nujna, ne samo zaradi ideoloških razlik, ampak predvsem zaradi zaščite uporabnika, ki v življenjski stiski in v točki ranljivosti išče psihoterapevtsko pomoč.

Institucionalna avtonomija psihoterapije

Znanstvena in strokovna avtonomija psihoterapije je pridobitev evropskega humanizma: človekovo duševno zdravje se obravnava neodvisno od verske pripadnosti, moralnih presoj ali ideoloških doktrin. To izhodišče ni protiversko, temveč varovalno – ščiti integriteto obeh področij.

Cerkev ima pomembno mesto v duhovni in pastoralni oskrbi, vendar ne more biti izvajalka psihoterapije, ker ta spada v reguliran sistem zdravstvenih in psiholoških storitev. Koncesija teološki fakulteti za psihoterapevtsko dejavnost oziroma priznavanje njihovim diplomantom psihoterapevtsko usposobljenost bi pomenila kršitev načela sekularnosti stroke, znižanje standardov in potencialno ogrožanje pravne varnosti klientov, pa tudi subverzivni ideološki vdor v javni prostor.

Bolna je družba, ne vi

Zato mora biti zakonska ureditev jasna: psihoterapijo lahko izvajajo le ustrezno usposobljeni in registrirani strokovnjaki, ki delujejo v skladu s priznanimi znanstvenimi in etičnimi standardi.

Sklep

Psihoterapija kot zdravstvena storitev je znanost o človeku. Njena metoda, etika in odgovornost so nezdružljive s teološkim modelom razlage duševnosti. Teologija lahko prispeva k razumevanju človekovega duhovnega sveta, ne more pa prevzeti terapevtske funkcije brez izgube znanstvene integritete in brez tveganja za uporabnika in širšo družbo. Slednjemu se sploh ni mogoče izogniti.

Zato mora vsak zakon, ki ureja področje psihoterapije, nedvoumno določiti njeno sekularno, strokovno in klinično naravo, vsekakor pa preprečiti netransparentno subverzivno vdiranje ideoloških in teoloških vsebin v javni prostor. Le tako lahko zaščitimo javni interes, avtonomijo stroke in dostojanstvo posameznika, ki v stiski išče pomoč, ter širšo družbeno stabilnost.

Zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki je trenutno po vetu državnega sveta ponovno pred poslanci državnega zbora, ne sledi zgoraj opisanim standardom in predstavlja sistemsko tveganje tako za uporabnike kot za družbeno stabilnost.

***

dr. Leonida Zalokar, mag. psih.

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč uredništva.