Letalski šport potrebuje večje prireditve

Konec junija sem bil z ekipo spet preko Mure, predvsem kot udeleženec na tekmovanju s temi veliki lebdečimi objekti, ki smo ga sicer z združenimi močmi pripravljali slovenski balonarji. Zbralo se nas je 19, iz Poljske, Avstrije, Hrvaške, Slovaške in Slovenije. Lepa udeležba tudi zaradi napovedi, da se lotevamo svetovnega prvenstva in letos je bila tekma kategorizirana še kot športni dogodek mednarodne letalske zveze (FAI).

Terasa pred gostiščem Bagari je za štiri dni tako oživela v jezikih ekip in univerzalni angleščini, ko smo si razlagali dobre in manj dobre odločitve med poleti in je bilo tako najlažje premostiti jezikovne razlike. In o vremenu smo si tudi imeli veliko povedati, čisto na mestu, in ne iz dolgčasa. Dejstvo je, da smo sredi poletja, da vročina naredi svoje in da je treba naravo predvsem spoštovati in kolikor je le mogoče razumeti.

V zadnjih letih smo stagnirali

Naša zračna plovila ali letalniki so pravzaprav velike iz blaga sešite vreče z odprtino spodaj, kjer dovajamo toploto za segrevanje zraka, ujetega v ta ovoj, ki nas potem ponese pod nebo (seveda skladno s predpisi EASA – Evropske agencije za varnost letalstva). In ravno zato, ker so mehkih konstrukcij, se na veliko izogibamo turbulenc, ki nam lahko iztisnejo topel zrak in s tem povzročijo nenadzorovano izgubo dvižne moči. Zato se letenja lotevamo predvsem ob jutrih in večerih, ko je zračna masa dovolj homogena in s tem varnejša. In poznavanje vremena nam zares pride še kako prav.

Od planiranih šestih poletov smo izvedli štiri in opravili 11 nalog. Po rezultatih se da sklepati, da smo v zadnjih letih vseeno nekoliko stagnirali v letenju z baloni nasploh (razlogi so še predobro znani), vendar pa se z nekoliko več zavzetosti in pomoči da tudi to nadoknaditi, dokaz za to je zagotovo bronasta medalja (Vito Rome, in to s klasičnim balonom) z zadnjega evropskega prvenstva na Madžarskem, brani pa jo prihodnji mesec na prvenstvu v Franciji.

Na tem mestu je potrebno tudi omeniti razliko v opremi, ki jo premoremo in opremo, s katero razpolaga veliko drugih ekip (predvsem t. i. tekmovalni baloni, ki lahko bistveno hitreje spreminjajo višino in s tem dajejo dodatno tekmovalno prednost) in količino letenja, ki je skoraj neprimerljiva. Pa vseeno vztrajamo in počasi želimo povrniti balonarstvu mikavnost, ki jo je že imelo.

Vendar je predvsem pomembno samo letenje s temi velikimi plovili, to, da je varno in da ponudi kakšen užitek ne le nam, ki z njimi upravljamo, ampak da nekaj zasanjanosti med drsenjem po nebu nad žitnimi polji ravnice ob Muri daje tudi vsem opazovalcem, Soboškim dnevom dodatno veličastnost in prazničnost, za kar so dokaz številne objave na družbenih omrežjih in še kje.

Danes, ko je že več kot 25 let od mojega prvega uradnega leta za usposabljanje pilota balona (Avi Šorn je opravil prve lete še 15 let prej), je mogoče še težje opisovati, kaj vse je ta način potovanja po zraku in vse druženje ob tem. Zdavnaj se je že poleglo začetniško navdušenje in preraslo v odnos in spoštovanje do te vrste športa.

»Druženje po poletih je še dodatna motivacija, ko padajo bariere, ki smo si jih itak izmislili ljudje.« Foto: Voranc Vogel

Lepote, kot jih vidiš od zgoraj

Veliko je tistih drobnih vzgibov, ki nas ženejo. Zagotovo so v ospredju nežno odlepljanje od tal, drsenje čez drevesa, utrgane vejice iz vrha drevesa, kamor sedajo le ptice, do dvigovanje nad pokrajino z jutranjimi meglicami, ki jih sonce nezadržno topi med tem, ko si utrjuje svoj vsakodnevni prostor. Vse skupaj se odvija kot počasni posnetek, katerega tu in tam zmoti zvok gorilca, in v daljavi lahko slišimo oglašanje psov, ki jih zmoti ta zvok ali pa preprosto čuvajo svoje zaupano jim ozemlje. Velikokrat lahko vrnemo mahanje otrokom, ki nas včasih navdušeno kličejo in mahajo v pozdrav. Med poletom je pomembno le to, da se takrat, ko smo v zraku v pleteni košari, naužijemo lepot in se varno ponovno prizemljimo po tem, ko se lahko dobesedno »dotikamo neba«, se razgledujemo in prepoznavamo kraje in objekte. Tu in tam nam v sapi zaradi spremembe višine zaplapola zastava na kronski vrvi ali začutimo nežen tok zraka na obrazu. Tako je to ob jutranji zori, prav tako pa ob večerni zarji, ko se sonce počasi umika za obzorje in se ob še zadnjih žarkih dneva varno pripeljemo nazaj na trdna tla. Velikokrat je polet z balonom opisan kot posebno romantično doživetje, in res me vedno znova prevzamejo posebni občutki, čeprav sem to doživel že več kot tisočkrat.

Na srečanjih in tekmovanjih se takšni občutki le množijo. Prav posebni so trenutki, ko v gruči več balonov najprej poletimo in se po nekaj minutah znajdemo vsak na svojem koncu ali pa še vedno tik drug ob drugem in si dopolnjujemo doživljanje poleta. Druženje po poletih je še dodatna motivacija, ko padajo bariere, ki smo si jih itak izmislili ljudje.

Tako se učimo drug od drugega, pripovedujemo doživetja in se seveda vabimo na druženja in tekmovanja drugod in veselimo drug za drugega. Obenem pa se zavedamo, da je kljub znanju in izkušnjam še vedno kanček sreče tisto, ki nam kdaj omogočil boljši rezultat ali manever.

Tekmovalno krmarjenje k cilju

Če pomislimo, da balon leti z vetrom in je njegovo upravljanje omejeno le na spreminjanje višine, torej je kot nekakšen zračni splav, je težje verjeti, da se da s tem tudi tekmovati. Človek pač ne bi bil človek, če se ne pomeril tudi v tem. Tako imamo pripravljenih okoli 20 različnih nalog po mednarodnih pravilih, ki se jih da prilagoditi na posamezni let ali tekmovanje, in na posameznem letu morajo piloti opraviti tudi po štiri ali pet nalog. Skupni imenovalec vsem nalogam je prispeti čim bližje neki vnaprej določeni točki. Kar nekaj jih prispe in odvrže marker (obtežen trak s številko tekmovalca) nekaj centimetrov od cilja, potem ko so prikrmarili veliko pošast iz razdalje nekaj kilometrov. Včasih pa lahko zmagaš tudi z rezultatom več kot 100 metrov, če so drugi še slabši. Način tekmovanja se je spremenil v zadnjih desetih do petnajstih letih le toliko, da smo dobili satelitske logerje, ki beležijo točno pot posameznika in preko njih tudi lahko markiramo oziroma označimo točko, kjer smo »odvrgli« elektronski marker ali definiramo svoj cilj tako, kot nam velevajo pravila.

Pred logerji je imel vsak tekmovalec svojega opazovalca ali observerja, ki je bil zadolžen za beleženje dosežkov in je podatke posredoval v tekmovalni center. Taka obdelava podatkov in izračun rezultatov je tako včasih trajala po ves dan ali celo več, zdaj pa so znani rezultati po nekaj urah. To je še vedno veliko, če pomislimo, da bi si publika ali javnost želeli sprotno primerjanje. S tem se zadnje čase aktivno ukvarjamo v delovni skupini pri komisiji za balonarstvo Mednarodne zveze za letalstvo.

Zgodbe, ki povezujejo

Zdaj ko smo se po nekaj letih ponovno vrnili na mednarodni tekmovalni zemljevid (s kar nekaj domače podlage in večletno mednarodno aktivnostjo), se tudi veliki mednarodni dogodek ne zdi več nemogoč. Udeleženci so (smo) bili zadovoljni, in takšna sporočila bodo prenesli najverjetneje tudi naprej. Mednarodna ekipa za izvedbo se je tudi izkazala, domačini pa že pregovorno prav tako.

Po besedah govorcev na otvoritvi tekmovanja letalski šport v Sloveniji potrebuje večje mednarodne prireditve.

Prepričan sem, da jih potrebujemo vsi skupaj, in ne kot projekt, ampak kot sprožilce za naprej. Marsikje se je po tekmovanjih balonarstvo razvilo v donosno gospodarsko panogo, s predpostavko, da je kraj tekmovanja že bil ali pa je takrat postal turistična destinacija. Ljudje potujejo in želijo tam, kakor so namenjeni, tudi kaj doživeti. Let z balonom je zagotovo ena izmed bolj posebnih izkušenj marsikje po svetu (Kapadokia, Egipt, Avstrija ...).

Samo »I feel Slovenia« je premalo, če za tem ni človeka, ki ve, da bo moral speči ajdov kruh v krušni peči (in se pri tem ne bo utopil v birokratskih vrtincih) za tiste, ki pridejo na balon (ali kaj drugega) ob koncu tedna.

Še ena zgodba je na mizi, lepa, zdaj je treba le še stopiti skupaj (športniki, organizatorji, mediji, regulatorji, lokalna in državna skupnost, letalska zveza in še kdo, ki lahko pripomore), dati podporo Roto balon klubu in ni šment, da nam uspe.

***

Branko Ambrožič, pilot balona, inštruktor delegat pri FAI za balonarstvo.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.