Literarna pogodba

Ko smo preteklo nedeljo popoldne v baru srebali rižev liker, je kolega José zaplaval v romantične vode in začel o tem, da imata z ženo Mariso naslednji­ vikend obletnico poroke in da nameravajo iti na krajše potovanje.­ V Kastiljo-Mančo. José je v življenju obiskal nekaj tujih letovišč, Španija pa mu je, priznava, španska vas; menda ni bil niti v Barceloni, o kateri vneto trdi, da se »preprosto ne more odcepiti«.

»Super,« pravim, »donkihotska obletnica torej.«

José navdahnjeno zagrize v témo, razlaga, da si je pogledal različne prospekte o Manči: obiskali bodo nekaj mlinov ter starih bajt, kjer so na ogled Don Kihotova kuhinja, postelja, zloglasna brivska skleda in podobno. Utihnemo, srebamo, nakar José reče: »Ampak saj vesta, da to ni resnično … Mislim, da Don Kihot ni živel tako kot mi?« Njegov pogled je razklan: zmagoslaven, češ, vidita, kaj sem ugotovil, in obenem prestrašen: »Kaj pa, če je vse res?« Ne morem, da se ne bi količini popitega riževca primerno zakrohotala: »Jasno, to je literarni junak.«

Po kosilu nam José pokaže mesto, kjer bomo naslednjič pekli fideuá (rezance): kamnita hiška sredi ničesar, notranjost votla, streha napol podrta, pred njo velikanska in letnemu času primerno plešasta stoletna smokva, okrog neskončni molčeči nasadi, v daljavi valujoče mogočno trsje, čisto zadaj pa čez obzorje razlito oranžnordeče in večerno upehano sonce. »No, kako se vam zdi? Tu nas nihče ne bo motil, pa še razgledi so enkratni.« Čutim nekakšno zadrego: kraj namreč bolj kot h glasnemu piknikovanju vabi v samotno zamaknjenje.

»Notranjost bajtice bom počistil, prinesel stole in vse, kar potrebujemo za kuhanje.« Šele zdaj si podrobneje ogledam hiško: nič posebnega, takšnih so valencijska polja polna. A nato uzrem napis na pročelju – napis iz keramičnih ploščic s črkami, ki jih tu pogosto uporabljajo za poimenovanje ulic in hiš: Casa Blanca, Vila Rosa, El Rincón de Maripi in podobno. No, ta še hip prej neizstopajoča hiška se ponaša z imenom Lolita.

»Lolita! Poznata ta roman? Sta brala?« ne morem skriti navdušenja, zdaj že odločena, da je to več kot pravi kraj za naš pomladni fideuá. »Če nista, vama ga lahko posodim.« »Nisva. Ni treba, saj veš, da ga ne bova prebrala,« se smeje José, vesel, da me je spet z nečim navdušil.

Med vožnjo proti domu razmišljam, da ne glede na to, koliko riža in rezancev bom pojedla s temi ljudmi, se z njimi nikoli ne bom mogla pogovarjati o tistem, kar me zanima. O knjigah, ki sem jih prebrala, ki jih bom prebrala, ki bi jih prebrala. Nikoli ne bomo imeli piknika, na katerem bi obrabljenim pogovorom o otrocih, (ne)delu in kreditih dodali debate o občutjih in mislih, ki jih je v nas izzvala Lolita. Pa Ada ali strast in Povabilo na usmrtitev. In Lužinova obramba!

Razmišljam tudi o Joséjevem prepoznanju razpoke med pripovedjo in resničnostjo, se pravi o tistem, čemur nekateri simpatično pravijo »literarna pogodba«.

Ko postanemo bralci, podpišemo literarno pogodbo, in ta nas obvezuje k zavedanju, da pri branju literature vstopamo v drug, drugačen svet – v fikcijskost. Da pripovedovalca ne smemo enačiti s historičnim avtorjem, literarnih junakov ne z ljudmi na cesti. Don Kihot je plod Cervantesove domišljije, četudi je kot tip lahko še kako resničen; sama denimo poznam kar nekaj don kihotov.

Nekaj podobnega velja tudi za pripovedi politikov in novinarjev, ki sicer niso strogo literarne, se jim pa dostikrat nevarno približajo. Če smo podpisali literarno pogodbo pri polni zavesti, bomo ob pripovedi poleg njene oblike in avtorja vedno upoštevali tudi sobesedilo, se pravi kontekst izrečenega. Ob prebiranju španskega tiska tako lahko ugotovimo, da nekateri madridski politiki in novinarji radi, sploh kadar govorijo o Kataloniji, uporabljajo žanr zgodovinske fikcije pa tudi imperialne pridige in distopije. Katalonski neodvisnostno navdahnjeni akterji niso dosti drugačni, le da so njihove pripovedi žanrsko bliže sentimentalnemu kulturnemu podlistku, političnemu manifestu in utopiji. Njihove pripovedi so stilistično boljše in prepričljivejše; morda tudi zaradi zahtevnejšega občinstva, kdo ve.

Toda za mnoge ljudi, tudi za našega Joséja, je svet preprost, manihejski: ena stran poseduje resnico, vse, kar izreče, je njen čisti izliv, druga stran, ki menda ni bila deležna spoznanja, pa z lažmi in zavajanjem ruši posvečeni red. Tisti, ki je slabo podpisal literarno pogodbo, ne ve ali pa noče vedeti, da tudi politiki le snujejo pripovedi. Sestavljajo jih po vnaprej zamišljenem scenariju, ki ga sproti – glede na kontekst – radirajo, spreminjajo in dopolnjujejo.

Kako pa je kaj z vašo literarno pogodbo? Bi znali žanrsko opredeliti pripovedi naših politikov? V katerih pripovedih se, kot radi rečemo, ­»najdete«? Kateri novinarji pišejo »(p)o resničnih dogodkih« in kateri se nagibajo k znanstveni fantastiki? Če zagazimo še dlje: katere pripovedi so v našem tisku prepovedane ali vsaj globoko nezaželene? Se vam je že kdaj zazdelo, da kakšne pripovedi in/ali junake pogrešate? Upam si staviti, da ste nekaterih do grla siti. Če so vas ta razmišljanja zmedla, je morda čas za kakšen aneks k vaši literarni pogodbi. Udejanjati jo lahko začnete kar z junaki iz moje kolumnistične pripovedi: Don Kihotom, Lolito, Cincinnatom. Čeprav so njihove zgodbe izmišljene, so mnogokrat nedoumljivo tesneje povezane z resničnostjo kot »stvarne« pripovedi televizije ali časopisa, ki ga berete.

Urša Zabukovec, dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, ki 
živi v Španiji.

-----

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.