Ljubezen v času koronavirusa

Vprašanje je, kaj se zgodi z veliko ljubeznijo, ko napoči čas miru.

Objavljeno
26. april 2020 06.00
Posodobljeno
26. april 2020 06.00
Higiena v času koronavirusa. FOTO: Jože Suhadolnik
V svetovnih medijih se zadnje tedne pojavljajo tudi bolj optimistično naravnani zapisi, ki v izrednih razmerah, v katere nas je pahnil koronavirus, vidijo priložnost za razmislek in spremembo. Nekateri pisci menijo, da bomo iz sedanjih razmer izstopili bolj ozaveščeni, zavedajoč se krhkosti življenja in potrebe po človeških stikih, drugi celo namigujejo, da bo neizogibna finančna kriza izhodišče za velike družbene spremembe, vključno z ustreznejšo porazdelitvijo bogastva. Vsi izhajajo iz zdaj že očitne predpostavke, da čas pred koronavirusom ni bil brez pomanjkljivosti.

Številni primeri solidarnosti v Sloveniji in na globalni ravni pričajo v prid tem svetlim napovedim. Brezštevilni posamezniki se po službeni dolžnosti ali prostovoljno razdajajo čez meje svojih zmogljivosti. Socialna omrežja so polna ponujene pomoči in brezplačnih storitev, večina si prizadeva za upoštevanje pravil v dobro manjšine. V samoizolaciji se ljudi spodbuja k razumevanju, strpnosti in sodelovanju; opominja se na čustvene in psihične težave, zaradi katerih v izrednih razmerah lahko škodujemo bližnjemu.

image
Miljana Cunta. FOTO: Leon Vidic
Kot bi bili odnosi, ki smo jih brez slabe vesti žrtvovali v prid učinkovitemu in hitremu pretoku kapitala, nenadoma spet tu. Brez gore opravil in obveznosti, ki so nas spodbujale k hitremu gibanju in še hitrejši porabi, smo zdaj nebogljeno soočeni z osebnimi in družbenimi vezmi, ki smo jih več let in desetletij uspešno tkali in enako uspešno razdirali.

»Krizna solidarnost«, ki se dviga v teh novih okoliščinah, deluje blagodejno. Pomaga ranljivim, ohranja red, povečuje podjetnost in nas nagrajuje z občutki koristnosti in nadzora. Kot pomembno vezivo skupnosti prispeva k temu, da nakopičena energija ne razkraja družbe, temveč jo povezuje. Je posebno močna in bojevita, ker izrašča iz nujnosti. Ne zavzema se za partikularne in poljubne vidike življenj, pač pa za življenja sama po sebi. V tem boju jo namreč neti prvi med strahovi, ki jo odrešuje vseh odvečnih dilem in postopanj ter v polnosti aktivira – to je strah pred smrtjo.

O smrti, ki je bila do pred kratkim na različno subtilne načine odrinjena na rob družbene zavesti kot nefotogenična vsiljivka, ki na zabavo vedno vdira nepovabljena, zdaj dnevno poročajo mediji. Ona se nam smeji, ko se na TV-zaslonu prikažejo žalostna pročelja domov za ostarele. Ona nas paralizira v samoizolaciji, da se odrekamo vsem ritualom. Ona nas stisne v trebuhu, ko suho zakašljamo. Tako zelo je med nami, da se upravičeno vprašamo, kje je bila prej, ko je na robu družbenega diskurza obstajala bodisi kot senzacija bodisi kot globoko osebna izguba, o kateri je bolje govoriti malo ali nič.

V središču duhovnih praks vse od začetkov človeštva je smrt resničnost, s katero je dobro biti v nenehnem, iskrenem in polnem dialogu. Njej so posvečene najgloblje molitve, najlepše pesmi in molk meditacij. S priklicevanjem nje in njene neizogibnosti je človek duhovno napredoval, krajina njegovega dojemanja se je skozi stoletja in tisočletja širila in gubala v nešteta spoznanja, o katerih lahko beremo v čudovitih knjigah. Smrt na tako zasnovanem duhovnem horizontu je bila družica ob rojstvu in kraljica koncev. O njej se je govorilo spoštljivo, zaupno, iskreno, a tudi odprto in brez olepšav. Bila je osebna, ampak tudi skupna stvar.

»Krizna solidarnost«, ki jo v teh naelektrenih časih priklicujeta nujnost in strah, skriva v sebi močan potencial za trajno, »vsakdanjo solidarnost«. Če je prva usmerjena v določen cilj, predstavlja druga spontan, trajen in v vse smeri razpršen izraz notranjega življenja človeka, ki v vsem, kar je, vidi sled smrti.

»Krizna solidarnost«, ki jo v teh naelektrenih časih priklicujeta nujnost in strah, skriva v sebi močan potencial za trajno, »vsakdanjo solidarnost«.


Solidaren posameznik je solidaren najprej s samim seboj. Ker se je spopadel z vsem, kar nosi v sebi, in pri tem ostal pokončen, nenasilen, spoštljiv in ponižen, se lahko ozre na drugega kot sebi enakega. Občutke premoči in privilegiranosti ob stiku z ranljivim nadvladata (pradavni) spomin ali slutnja, da je enaka ranljivost tudi v njem samem. Taka osebnost ločuje med bistvom in okoliščinami. Na tem temelju se vzpostavlja njegova individualnost v vseh njenih posebnostih in talentih, ki so zdaj tu zato, da z njimi lažje živi sam in skupnost, ki ji pripada. Če je na visokem položaju, se zavzema za to, da vsi ljudje v njegovi okolici, vsak iz svojega samoniklega izhodišča, rastejo skupaj z njim. Razume pomen zaupanja v (ranljivega) drugega za njegovo rast in vlogo poniževanja pri razkroju njegovega dostojanstva. Z družbenim redom, ki s pomočjo kulture ustrahovanja in diktata povprečnosti zagovarja vnebovpijoče družbene krivice, se ne želi sprijazniti.

»Vsakdanja solidarnost« ne more biti zapovedana, lahko se zgodi samo kot izraz svobodne odločitve in kot taka pomeni obet boljše družbe. Ko je pristna in zavestna, postane vsakdanji bonton, osebnostna drža in etična zaveza, ki ne ločuje med osebnim in javnim delovanjem.

Že Gabriel García Márquez je vedel, da ima ljubezen v času epidemij posebno draž. Zunaj divja smrtonosna bolezen, nesojena ljubimca pa plujeta varna na samotni ladji. Blizu tistemu najprimarnejšemu življenju, ki ju priklepa trdno k sebi, se čutita bolj kot kadarkoli prej blizu.

Vprašanje je, kaj se zgodi z veliko ljubeznijo, ko napoči čas miru. Márquez je svoj roman zaključil, preden bi se zgodilo nadaljevanje, od nas pa je odvisno, kako bomo nadaljevali našo zgodbo. Bo solidarnost, ko mine krizni čas, zdržala dolgčas vsakdana?

------
Miljana Cunta je pesnica, prevajalka in samozaposlena v kulturi.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.