Madžarska na razpotju: ali bo Viktor Orbán po 16 letih izgubil oblast

Viktor Orbán je že 16 let premier madžarske vlade, kar predstavlja enega najdaljših političnih mandatov med demokratičnimi voditelji evropskih držav. Madžarska je država s približno 9,5 milijona prebivalcev, kljub temu pa ji namenjajo veliko pozornosti vodilni mediji in politični analitiki po svetu. Orbána sta ne nazadnje podprla tako Vladimir Putin kot Donald Trump, ki je v Budimpešto v zadnjih dneh pred volitvami poslal svojega podpredsednika J. D. Vancea, da bi pomagal pridobiti dragocene glasove. Podpornike in zaveznike ima tudi med številnimi kritiki liberalizma, tako v Evropi kot drugod po svetu.

Tokratne volitve v nedeljo, 12. aprila, bodo največja politična preizkušnja za tega madžarskega politika, znanega po tem, da je svoj model demokracije poimenoval »neliberalna demokracija«. S tem je želel izraziti nestrinjanje z liberalizmom, kot ga po njegovem mnenju zastopajo Bruselj in druge globalne elite. Orbán je pogosto opozarjal na zanemarjanje nacionalnih posebnosti Madžarske ter poudarjal pomen konservativnih vrednot, kot so zaščita tradicionalne družine, patriotski nacionalizem in zaščita državnih meja pred vdorom ilegalnih migracij.

Ironično pa je, da se prav v trenutku, ko se zdi, da se neliberalni model širi tudi drugod po Evropi in svetu, ta režim sooča z morebitnim koncem. Vse javnomnenjske raziskave napovedujejo prepričljivo zmago opozicijskega gibanja Tisza pod vodstvom Pétra Magyara, ki vodi z več kot 15 odstotnimi točkami prednosti pred vladajočim Fideszom.

Rezultat volitev na Madžarskem bo imel vpliv na svetovno politiko, ki daleč presega velikost in gospodarski pomen države, katere BDP predstavlja komaj odstotek celotnega BDP Evropske unije. Izid volitev je pomemben, ker je njen premier več kot 15 let liberalnemu redu nastavljal ogledalo in ponujal alternativo – kako lahko demokratično izvoljen voditelj hkrati trdi, da je demokrat, ter istočasno zavrača liberalizem in spodkopava liberalne vrednote, med njimi tudi pravno državo.

Posebej zanimivo je tudi dejstvo, da je Orbán svoj sistem neliberalne demokracije gradil s pomočjo proračuna EU, ki ga je hkrati ves čas kritiziral zaradi domnevnega poseganja v madžarsko suverenost. Sredstva iz kohezijskih skladov EU so financirala več kot polovico javnih investicij v državi in so več kot desetletje predstavljala povprečno več kot tri odstotke madžarskega BDP. Velik del tega denarja je končal v rokah Orbánovih zaveznikov in prijateljev.

Na začetku je Orbánov model prinašal tudi dobre gospodarske rezultate. Uspešno je privabljal nemška podjetja, kot so Audi, BMW, Mercedes-Benz in Opel, ki so jih pridobili z nizkimi stroški dela in državnimi subvencijami. Nemčija je tako postala najpomembnejša gospodarska partnerica Madžarske. Ne smemo pozabiti, da je bil Orbánov vzpon na oblast leta 2010 tesno povezan s hudo gospodarsko krizo pod vodstvom socialistov, ki je zahtevala celo posredovanje Mednarodnega denarnega sklada in razkrila obsežno korupcijo.

Na politični ravni je Orbánov režim močno centraliziral oblast, hkrati pa razvil model nacionalnega populizma, uperjen proti liberalnim mednarodnim elitam. Obljubljal je zaščito madžarskega prebivalstva in oživitev tradicionalnih vrednot, kar naj bi Madžarsko naredilo za trdnjavo konservativizma. Članstvo v Evropski uniji je delno oteževalo njegov neliberalni projekt, saj je moral ves čas iskati ravnovesje med koristmi članstva in svojo politično agendo. Posledično je režim ohranjal relativno mehko obliko avtoritarizma in ne glede na vse kritike ostal demokratičen, čeprav po mnenju večine le delno demokratičen.

Največji problem pa se je začel jasno kazati v zadnjih letih njegove vladavine, ko je postalo očitno, da obstaja velika razlika med obljubami o zaščiti vrednot in vse večjo korupcijo. Madžarska se že več let uvršča med države z visoko stopnjo zaznane korupcije v EU, številni opazovalci pa opozarjajo, da gre za sistemski, institucionalno vpet klientelizem.

Med najodmevnejšimi primeri so podjetja, povezana z Orbánovimi zavezniki, ki so prejela več milijard evrov državnih sredstev brez resne konkurence. Zaradi teh očitkov je Evropska unija zamrznila ali pogojevala približno 27 milijard evrov sredstev. Poljska je lani zrasla za 3,6 odstotka, madžarsko gospodarstvo pa je doseglo le 0,4-odstotno rast, kar je dodatno povečalo nezadovoljstvo volivcev. Opazno se je poslabšala tudi kakovost javnih storitev, predvsem v zdravstvu, življenjski stroški pa se še naprej povečujejo. Nezadovoljstvo je še posebno izrazito med mladimi.

Péter Magyar, ki mu ankete napovedujejo zmago, je razmeroma mlad politik, ki je več kot desetletje deloval znotraj Orbánovega sistema. Kot nekdanji insider lahko omogoči vpogled v delovanje režima, kar mu daje dodatno kredibilnost pri volivcih. Poleg tega uspešno nagovarja neodločene volivce, predvsem v manjših mestih, ki druge opozicijske politike pogosto dojemajo kot preveč elitistične. Njegovo gibanje Tisza združuje sredinske volivce, kar omogoča širšo politično alternativo Fideszu.

Da bi Magyar dejansko premagal Orbána, mora zmagati v političnem sistemu, ki je sicer formalno demokratičen, vendar ne povsem enakopraven. Orbánov tabor nadzoruje približno 85 odstotkov medijev, volilna pravila pa so bila vsa leta prilagojena v korist vladajoče stranke. Ocenjeno je, da bi Tisza za navadno parlamentarno večino potrebovala približno 55 odstotkov glasov, Fidesz pa bi lahko dosegel ustavno večino že s približno 45 odstotki.

Tudi v primeru zmage Tisze brez ustavne večine bi bile razmere zapletene. Nova vlada bi podedovala državo v gospodarskem zastoju – po podatkih OECD so se investicije med letoma 2023 in 2025 zmanjšale za 18 odstotkov – ter globoko razdeljeno družbo. Fidesz bi ostal močna politična sila in bi verjetno poskušal ovirati delovanje nove vlade.

Poleg tega bi številne ključne institucije, kot so ustavno sodišče, vrh rednega sodstva, tožilstvo, centralna banka in fiskalni svet (ki ima celo pravico veta), ostale pod vplivom Orbánovega kadra, saj ima ta dolge mandate. Orbán je vzpostavil tudi mrežo fundacij, ki nadzorujejo univerze, in si podredil medije, kar dodatno otežuje politične spremembe. Podoben problem zaznavamo tudi na Poljskem, kjer nova vlada kljub zmagi še vedno nima popolnega nadzora nad vsemi vzvodi oblasti.

Orbán je ponujal alternativo liberalizmu, vendar se je njegov model izkazal za preveč koruptiven in klientelističen ter vsaj kratkoročno tudi gospodarsko manj uspešen. Njegov morebitni poraz 12. aprila 2026 bi bil posledica globljih družbenih, gospodarskih in političnih dejavnikov: razočaranja nad korupcijo, stagnacija, omejevanje medijske svobode in zniževanje življenjskega standarda. Šlo naj bi za opozorilo, da ni dovolj zgolj zatrjevati, da si na strani ljudstva, ampak da je treba za to tudi uresničiti svoje volilne obljube.

Če bo Magyarju uspelo zmagati, bo to pomemben signal, da je demokratično nazadovanje mogoče obrniti in da tudi dolgotrajni režimi niso nepremagljivi. Hkrati pa bo to preizkus, ali bo Orbán, kljub vsem očitkom, spoštoval temeljno demokratično načelo – da poraženec prizna poraz. Če sodimo po Poljski, pa to še ne bo nujno konec neliberalnega eksperimenta na Madžarskem. Premagati idejo neliberalne demokracije je mogoče le s tem, da ponudite boljše rešitve za probleme, na katere ta opozarja. Eden največjih problemov liberalnih elit v Evropi in po svetu je, da kritike liberalizma ne jemljejo dovolj resno in da podpornike neliberalnih vrednot vidijo zgolj kot politične ataviste, ki predstavljajo anomalijo v političnem prostoru.

***

Bojan Bugarič, profesor prava na Univerzi v Sheffieldu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.