Marginalizacija kulture ni koristila politiki

Zdaj ko je jasno, da javna podpora vladi dr. Mira Cerarja strmo, morda že tudi odločilno pada, ko je še bolj jasno, da marginalizacija slovenske kulture niti sedanji niti kateri prejšnjih vlad ni prinesla ničesar pozitivnega, je morda tudi razumljivo, zakaj ministrica za kulturo gospa Julijana Bizjak Mlakar svoje ministrovanje poskuša krepiti z izjavami o podpori »večine kulturnikov«.

Slovenski politiki, kot kaže, še vedno niso dojeli pomena slovenske kulture.

Vsekakor smo kulturniki dr. Mira Cerarja že kot mandatarja dovolj jasno opozarjali, da izbira nekompetentne ministrice za kulturo ne vodi k dobremu. Opozarjali smo tudi, da slovenska kultura ne sme biti drobiž v strankarskih političnih pogajanjih. Vendar se zdi, da dr. Miro Cerar ni razumel in morda še zmeraj ne razume, da je slovenska kultura mnogo pomembnejša in večja tako od slovenskih političnih »kupčkanj«, prepirov in igric kot tudi od samih politikov.

Tega po vsem sodeč še zmeraj ni dojela niti velika večina drugih slovenskih politikov. Zato v odnosu do kulture in kulturne politike ne vidijo istovetnostnega in duhovno ustvarjalnega smisla obstoja te države. Ne vidijo torej vitalne potrebe osmišljanja sedanjih stisk velike večine državljank in državljanov. In se, kot kaže, tudi ne zavedajo dejstva, da vsako premagovanje težav in krize, da vsakršno odrekanje mora biti motivirano s pozitivno sugestijo obetajočega se cilja. Takšna sugestija pa na Slovenskem ni mogoča brez vere v lepšo, kulturno bodočnost – torej v visoko razvitost slovenske kulture zavesti, kulturne ustvarjalnosti in do človeka prijaznega, kulturnega okolja. Žal je za zdaj mogoče reči, da niti vlada dr. Mira Cerarja v kulturi ni prepoznala enega vitalnejših vlečnih konjev, brez katerega slovenske države pač ne bo mogoče potegniti iz kriznega blata.

Tako smo skratka priča marginalizirani kulturni politiki, ki bo v finančni perspektivi 2014–2020 ostala brez pomembnih sredstev iz EU, ker kratko in malo na obstoječe sklade ni prijavila ustreznih projektov. Ker pa se zmanjšujejo sredstva tudi iz domačega proračuna, je že jasno, da najpomembnejših programskih sklopov iz Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 brez malo verjetnega, a odločilnega obrata slovenske vladajoče politike v odnosu do kulture ne bo mogoče uresničiti. Pri tem je vsekakor treba poudariti, da je Nacionalni program za kulturo 2014–2017 sprejel državni zbor in da je ta program slovenska izvršilna oblast, se pravi vlada, kot slovensko kulturno vizijo in slovensko bodočnost dolžna uresničevati – in v jasno določenem obdobju tudi docela uresničiti.

Ministrica nima niti vizije niti potrebnih rešitev

Ko poslušamo ali beremo izjave sedanje ministrice za kulturo, je pač jasno, da slovenska kulturna politika vsaj do leta 2020 ne premore pozitivne vizije za slovensko kulturo. Ministrica je razočarana. Brez moči. Brez sredstev. Brez potrebnih analiz. In zadevo pač proučuje. Seveda pri tem vsem želi dobro. Njena prioriteta so »vsa umetniška in kulturna področja …«. Ugotavlja, da za kulturno dediščino vsaj do leta 2020 ni nobenega denarja. Da so obljube umetnikom, ki naj bi kot samozaposleni živeli bolje, kratko in malo neuresničljive. Ugotavlja, da so javni zavodi, javne kulturne ustanove shirani, da propadajo, da so ogroženi stalni ansambli, da se stanje samo še slabša in da za vse to ne premore rešitve. Za zdaj o optimalnem modelu za rešitev evidentnega propadanja slovenske kulture lahko reče le to, da bi moral biti takšen, »ki bi zagotavljal raznolikost in dostopnost kakovostnih kulturnih vsebin, ki so v javnem interesu«. Na ministrstvu namreč delajo analize …

Vse to torej zagotovo ne more vplivati na pozitivno javno mnenje o vladi dr. Mira Cerarja. In še manj k slovenski družbeni motivaciji in optimizmu. Ob vsem tem pa ministrstvo za kulturo kot svojo prvo tovrstno sporočilo javnosti objavi »poziv« k »dostojnemu komuniciranju v medijih«. V istem »pozivu« tudi slovensko javnost poduči, da je »dostojno, resnicoljubno in spoštljivo komuniciranje v slovenski politiki in širše v družbi tudi prvi pogoj za pošteno in učinkovito politiko ter državo«. Hkrati, ko tudi resno zažuga, da »strupena rumena komunikacijska megla« avtorje mora voditi k »javnemu opravičilu« ali »na sodišče«, pa napoveduje, »da bo na svojem področju vzpostavilo vzorec omike«.

Če torej ministrica za kulturo ob takšnem javnem »pozivu« zdaj zatrjuje, da se v njem zavzema zgolj »za odprt dialog« in »resnicoljubnost« ter da je vsakršno drugačno razumevanje vsega, kar je v njem zapisano, pravzaprav namerno pretiravanje, je iz tega seveda mogoče razumeti vsaj podcenjevanje ali pač žalitev bralne pismenosti slovenskih novinarjev, kulturnikov in širše javnosti. In skrajni čas je, da se predsednik vlade resno zamisli nad tem, koliko takšne izjave ministrice pripomorejo k javni podpori njegove vlade in politike.

Je večina kulturnikov ministrici res izrazila podporo?

Nič čudnega torej, če si ministrica zaradi vseh teh zagat, težav, brezizhodnosti in lastne nekompetentnosti poskuša pomagati z izjavami, češ da je njeno imenovanje za ministrico podprla »večina kulturnikov«.

Toda tudi s to trditvijo ministrice je, kot kaže, nekaj narobe. »Večina kulturnikov« je na sestanku v prostorih Društva slovenskih pisateljev (DSP), dne 1. 9. 2014, o katerem gospa ministrica govori, namreč jasno povedala, da o podpori ne more biti govora. Tudi Veno Taufer je kot tedanji predsednik DSP na tistem sestanku že v uvodu jasno povedal, da v tem pogovoru ne gre za podporo ali nepodporo kandidatki, tudi ne za kakršne koli obljube, ampak za načelno odprtost za dialog. Prav tako je takratna, še neuradna kandidatka za ministrico gospa Bizjak Mlakarjeva v uvodu povedala, da ni prišla po podporo, ampak na pogovor, po katerem se bo šele odločila, če bo v uradno kandidaturo sploh privolila. O tem na DSP obstaja zapisnik.

O tem tudi Igor Koršič, na primer, zapiše (2. 9. 2014): »Mlakarjeva je povedala, da ni prišla po podporo …«

O tem Marjan Strojan kot predsednik slovenskega PEN (2. 9. 2014) prav tako zapiše: »Gospa je včeraj rekla, da se mora še odločiti. Preden se odloči, je hotela videti še nas. To je vse.«

Čeprav se je potem s tem »vzpostavljenim dialogom« v javnosti tudi politično manipuliralo, je vendarle treba povedati resnico: na sestanku, dne 1. septembra, v prostorih DSP »večina kulturnikov« gospe Bizjak Mlakarjevi gotovo ni izrazila podpore.

Tudi o poznejšem sestanku pri mandatarju dr. Miru Cerarju takratni podpredsednik in sedanji predsednik DSP Ivo Svetina 10. decembra v oddaji Odmevi na nacionalni TV o podpori sedanji ministrici za kulturo pove naslednje: »Nihče ni dal neposrednega soglasja ali potrditve k temu.«

Ob tem na primer Tone Peršak večkrat javno pove, da so bili na sestanek pri mandatarju vabljeni kot posamezniki. Dne 1. 12. 2014 pa tudi zapiše naslednje: »Na sestanek z mandatarjem smo bili vabljeni različni izpostavljeni predstavniki kulture in ne kot Koks…«.

K temu bi seveda lahko navajal še več izjav, tudi na primer jasno izraženo odklonilno skepso tedanjega predsednika Nacionalnega sveta za kulturo Mirana Zupaniča ali sedanjega predsednika tega sveta Metoda Pevca (TV Dnevnik, MMC RTV, 29. avgusta) – a je najbrž že iz navedenega dovolj jasno, da na obeh omenjenih sestankih, tudi po izjavah prisotnih sodeč, sedanji ministrici za kulturo »večina kulturnikov« ni izrazila podpore. Tudi »predstavniki Koksa« (ki, mimogrede, takrat niti ni več obstajal) ne.

Če je takšna podpora »večine kulturnikov« bila ministrici izražena ob kakšni drugi priložnosti, morda bolj kot ne konspirativno, tako ali drugače »posredno« ali zgolj zasebno, seveda ne vem. Ob tem pa se vendarle sprašujem, če torej ministrica zavaja in laže – ali pa bo morda dokazala, da med kulturniki pač vlada nekakšna gniloba dvoličnosti.

Odgovornost premiera

Se predsednik vlade dr. Cerar zaveda odgovornosti za slovensko kulturno politiko in kulturo?

Neizpodbitno dejstvo ob vsem tem pa je vendarle to, da je gospa Bizjak Mlakarjeva bila imenovana za ministrico. In da je zdaj ministrica s polno odgovornostjo. Zato se v skladu s svojimi, v omenjenem »pozivu« izpostavljenimi standardi verjetno ne bo mogla izogniti javnemu opravičilu za nedostojno žalitev glede nezadostne bralne pismenosti slovenskih novinarjev, kulturnikov in javnosti. Spodobno bi tudi bilo, če bi svojo trditev o izraženi podpori »večine kulturnikov« prepričljivo dokazala. Predvsem pa se kot ministrica za kulturo ne bo mogla izogniti učinkovitemu uresničevanju v državnem zboru sprejetega Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017. K čemur jo s soglasnim sklepom poziva tudi občni zbor Društva slovenskih pisateljev. K čemur jo bodo zagotovo tako in drugače pozvali samozaposleni umetniki, ki si, kot pravi, ne morejo obetati boljšega življenja. K čemur jo bodo pozvali shirani javni zavodi in razpadajoči ansambli. In k čemur jo bodo ob zapostavljeni kulturni dediščini najbrž pozivali tudi dovolj ozaveščeni slovenski državljani in državljanke.

Ob vsem tem se bo morda tudi predsednik vlade zavedal, da ga kulturniki nismo kar tako, morda iz hudobije ali, kot zdaj politikantsko poskuša podtikati ministrica, iz lastnih karierističnih interesov, javno opozarjali, na strokovno nekompetentnost takratne kandidatke in sedanje ministrice. Zagotovo pa bo kot predsednik vlade tako in drugače moral dokazati, da upošteva sklepe državnega zbora, da torej ni brezbrižen do uresničevanja slovenskega kulturnega programa. Dokazati bo moral tudi, da mu ni vseeno za slovensko kulturno politiko. In, predvsem, da se zaveda pomena in družbene moči slovenske kulture.



–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Vlado Žabot, pisatelj