Med besedami ministrice za zdravje in ravnanjem politike je prevelik razkorak

Ministrica za zdravje v odhajanju je v zadnjih dneh svojega mandata nastopila na 79. svetovni zdravstveni skupščini, na kateri je govorila o financiranju zdravstva, vlaganju v zdravstvene delavce, ekonomski odpornosti in univerzalnem zdravstvenem varstvu.

V govoru je izpostavila temeljne vrednote slovenskega zdravstvenega sistema: solidarnost, dostopnost in visoko kakovost obravnave. Poudarila je tudi dosežke vlade pri ohranjanju teh vrednot ter zavezanost ministrstva k sodelovanju z zdravstvenimi delavci.

Prav ta poudarek pa najbolj bode v oči. Ne ker sodelovanje z zdravstvenimi delavci ne bi bilo nujno, temveč ker je med javno izrečenimi načeli in dejanskim ravnanjem politike nastal prevelik razkorak, da bi ga bilo mogoče prezreti.

Posebej pomenljivo je, da se v takšnih nastopih pogosto govori o zdravstvenih delavcih, precej manj pa o zdravstvenih organizacijah in stanovskih predstavnikih, ki so ključni sogovorniki pri oblikovanju zdravstvene politike. Prav do teh je aktualna politika večkrat pokazala nerazumevanje, nezaupanje in nedopustno pripravljenost posegati v njihovo delovanje.

Zadnje se najbolj izrazito kaže v še vedno formalno trajajoči zdravniški stavki, ki velja za najdaljšo zdravniško stavko v zgodovini Slovenije. Namesto da bi bila razumljena kot skrajni izraz nakopičenih sistemskih težav, je bila pogosto obravnavana predvsem kot motnja, ki jo je treba omejiti. Pri tem je vlada posegla tudi v ustavno varovane pravice, kar je potrdilo ustavno sodišče. To ni nepomembna tehnična opomba, ampak resno opozorilo, da tudi pri urejanju zdravstva cilj ne more opravičiti sredstev.

Podobno skrb vzbujajoč je odnos ministrstva do Zdravniške zbornice Slovenije, ki ima ključno vlogo pri izobraževanju zdravnikov, načrtovanju specializacij in varovanju kakovosti zdravniškega poklica. Posegi v sistem specializacij brez poglobljene analize in brez resnega vključevanja strokovnih deležnikov niso izraz reformne odločnosti, temveč politične površnosti. Izobraževanje zdravnikov je eno najpomembnejših dolgoročnih vprašanj vsake družbe. Odločitve, sprejete zaradi kratkoročnega vtisa o povečanju števila specialistov, lahko dolgoročno poslabšajo kakovost obravnave, zmanjšajo zaupanje v sistem in dodatno otežijo kadrovske razmere.

Prav kadrovsko vprašanje je področje, na katerem je vlada z ministrico za zdravje pokazala največjo šibkost. V javnih nastopih je veliko govora o vlaganju v izboljšanje položaja zdravstvenih delavcev, v praksi pa se dogaja nasprotno. Z novim zakonom o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju je država pomembno posegla v položaj dela specialistov, zlasti tistih, ki smo specializacijo končali med letom 2017 in začetkom leta 2025. Namesto priznanja pridobljenih kompetenc in odgovornosti smo bili v plačnem sistemu postavljeni v slabši položaj znotraj zdravstvenih timov.

Posledice niso le simbolne. Zaradi novih določil so nekateri zdravniki izgubili že pridobljena napredovanja, v posameznih primerih pa to pomeni tudi več sto evrov nižji mesečni dohodek. Še pomembneje pa je, da takšno ravnanje sporoča nekaj zelo nevarnega: da sistem ne zna vrednotiti izkušenj, odgovornosti in vloge zdravnikov, ki nosijo velik del vsakodnevnega dela, mentorstva in organizacije zdravstvene oskrbe.

Gre za skupino specialistov, ki aktivno sodeluje pri usposabljanju mlajših kolegov, pri čemer se lahko zgodi, da jih bodo ti po pridobitvi licence finančno prehiteli.

Na to nesorazmerje je bilo večkrat opozorjeno. Prepoznano je bilo tudi kot problem, ki bi zahteval sistemsko rešitev. Kljub temu so pristojni sogovorniki na ministrstvu za zdravje in ministrstvu za javno upravo zavzeli odklonilno držo. Takšen odziv kaže, da pri odločevalcih ni manjkalo le posluha, temveč tudi razumevanja za posledice, ki jih imajo administrativne odločitve na motivacijo, odnose v timih in dolgoročno stabilnost javnega zdravstvenega sistema.

Zato besede o solidarnosti, dostopnosti in kakovosti zvenijo vedno manj prepričljivo. Slovensko zdravstvo teh vrednot ne sme izgubiti, vendar jih ni mogoče ohranjati zgolj z javnimi nastopi in deklarativnimi zavezami. Ohraniti jih je mogoče le z odgovornimi odločitvami, spoštovanjem strokovnih institucij, vključevanjem ključnih deležnikov in pravičnim vrednotenjem dela tistih, ki zdravstveni sistem vsakodnevno vzdržujejo.

Če naj solidarnost ostane temelj slovenskega zdravstva, potem ne sme biti le beseda v govoru ministrice. Postati mora tudi merilo političnih odločitev. Po dosedanjih ravnanjih vlade in ministrstva pa je žal mogoče sklepati, da je bila solidarnost prepogosto razumljena predvsem kot pričakovanje, da bodo zdravstveni delavci tiho nosili posledice slabih odločitev politike.

***

Luka Kovač, specialist ginekologije in porodništva, UKC Ljubljana. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.