Tiskane izdaje
Ko sem bila še majhna, smo se v naši vasi igrali igrico »Šup pa neč gledat«, kar v knjižni slovenščini pomeni Menjaj in ne glej, še natančneje pa bi to pomenilo Miže menjaj. Pravil igranja vam čisto natančno ne morem opisati, saj je bila igrica anarhična, s prilaganjem pravil usmerjena v prelisičenje drugega in s tem tudi izkoriščevalska. Potekala je pa takole: če si se želel znebiti kakšne sličice (na primer »Životinjsko carstvo«), prtička ali školjke in vse te drobnarije zamenjati za kaj novega, si se dogovoril z drugim otrokom za menjavo, lahko si zahteval celo več stvari za eno. Zamižal si, v roki ponudil skrito stvar in zanjo prejel prav tako skrito, a precej bolj zaželeno bogastvo (vsaj mislil si tako). Kaj je bilo bistvo te igrice? Prevara. No, in ker je šlo za majhne stvari, tudi zabava.
Zamenjava znanstvene slovenščine z angleščino
Zadnjih nekaj let se mi zdi, kot da se tudi država in univerza igrata to igrico in nam v pesti vztrajno ponujata angleščino, nas pa silita, da bi miže zamenjali svojo znanstveno slovenščino. Pa pojdimo po vrsti. Najprej so bila habilitacijska merila ali bolj zapleteno Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev. V njihovem predlogu so bila zelo diskriminatorna izhodišča, proti katerim smo se morali vseskozi izpostavljati, pisati pripombe in se pritoževati. In izkupiček: namesto predlaganih 30 točk za monografijo v tujem jeziku je zdaj ta vredna 25 točk, medtem ko je znanstvena monografija v slovenščini ovrednotena z 20 točkami. Strinjam se s tem, da je treba objavljati v tujih jezikih in potrjevati svoje izsledke zunaj domačih logov, kar na primer sama sistematično počnem, čeprav je moje »matično« področje slovenistika, a privilegiranje tujih založb pred domačimi je vprašljivo zaradi hitrega spreminjanja njihovega statusa in tržne naravnanosti – če plačaš tisk lastne knjige v tujini, ne preverjajo relevantnosti njene vsebine. Tudi za točkovanje drugih področij se je zgodba končala podobno: torej z »zmago« člankov, prispevkov in projektov v tujem jeziku, ki so točkovani precej višje kot slovenski. Kaj to pomeni v praksi, raje ne bom razlagala, je bilo že veliko napisanega na to temo (na primer prispevki Ade Vidovič Muha, Bože Krakar Vogel, Andreje Žele), na žalost samo izpod peres slovenistov; nekaj izjem je bilo strokovnjakov z drugih področij (na primer Andrej Šalehar). Tako razumljena bolonjska zahteva je kršila 11. člen Ustave RS, Zakon o visokošolskem izobraževanju in Statut univerze, ki določajo slovenščino na univerzi za učni jezik. In ker ga je kršila, so vodilni leta 2013 predlagali spremembo Zakona o visokem šolstvu, letos pa je bila predlagana novela k Zakonu o visokem šolstvu, v kateri je polno nejasnosti, krivičnosti in obsojanja vrednih predlogov.
Zdaj sledi logično vprašanje, izvirajoče iz zgodovinskega spomina: Zakaj se status znanstveni slovenščini sistematično znižuje, če pa smo se Slovenci pred ustanovitvijo lastne univerze (1919) več kot sto let borili zanjo in s tem za predavanja v slovenščini, čez tri leta pa bomo praznovali celo njeno stoto obletnico? Ali se odgovorni ne zavedajo, da izguba znanstvene slovenščine še ne pomeni razkroja celotnega jezika, pomeni pa izgubo najžlahtnejše in temeljne sestavine ter sprijaznjenje z drugorazrednostjo nacionalnega značaja, o čemer sem že pisala v članku Znanstvena slovenščina, tragedija v dveh dejanjih (Delo, 2014)? Zakaj torej te igrice o zamenjavi znanstvene slovenščine z angleščino? Država in univerza pravita, da zaradi internacionalizacije. Če bi imeli več (nekatera že potekajo) predavanj v angleščini, bi imeli več tujih študentov, ki bi nam prinesli več denarja, hkrati pa tudi več točk v rubriki mednarodnost in s tem višje mesto na hierarhiji pomembnih univerz. Torej nam vodilni v pesti za menjavo znanstvene slovenščine za angleščino ponujajo denar in točkovanje. Ali je to dovolj za nekaj, kar je veliko več od sličic, prtičkov in školjk? Ali tuji študenti, ki jih težko pričakujemo, res potrebujejo samo angleščino? Ali res naivno verjamejo, da je za znanstveni »vzpon« dovolj samo menjati jezik? Fakultet v Evropi, ki izvajajo svoje programe v angleščini, je namreč veliko, torej mladi ne izbirajo svojega študija glede na angleščino, ampak jih prepričata kakovost in smer študija.
Nismo več otroci
Da se ne bi več igrali igrice Menjati jezik miže, saj slovenščina ni odvečna in pogrešljiva stvar, je Filozofska fakulteta v Ljubljani pripravila kup predlogov, ki jih je naslovila na pristojne; v nadaljevanju bom pojasnila (samo) dva ugovora k predlogu spremembe 8. člena, ki pa naj nakažeta problematičnost celotne novele in zapletenost predlaganih jezikovnih sprememb. Prvi ugovor se dotika 2. alineje 2. odstavka 8. člena, ki postavlja preveč ohlapne pogoje za izvajanje študijskih programov v tujem jeziku. Ker ne postavlja nikakršnega jasnega količinskega praga obsega študijskega programa, ki ga je treba izvajati v slovenščini, je nejasno, kolikšen delež študijskega programa naj bi izvajali v tujem jeziku; mogoče torej je, da se v določenem študijskem programu izvaja samo en predmet v slovenščini, druge pa v tujem jeziku. Poleg tega je formulacija dvoumna, saj jo je mogoče razumeti tudi tako, da je zadostni pogoj že izvajanje delov nekih drugih študijskih programov v slovenščini. Kar z drugimi besedami pomeni, da določena fakulteta celoten program lahko izvaja samo v angleščini (čeprav bo v njem seveda večina Slovencev), če bo na primer primerljivi študijski program v slovenščini izvajala denimo kot izredni študij. Prav izredni študij pa je v noveli tudi v nadaljevanju problematičen. Po neki logiki se zdi ta najprimernejši za internacionalizacijo in s tem trženje izrednega študija, s čimer se strinjam. Problem pa je, da veljavni Zakon o visokem šolstvu ne zahteva izvedbene razmejitve izvajanja rednega in izrednega študija in predlog novele v to ne posega. Na tem mestu obstaja nevarnost – če vpis študentov iz drugih držav na izredni študij ne bi bil dovolj množičen za rentabilnost posameznih študijskih programov, izvajanih v tujem jeziku – da bi bili ti programi izvajani skupaj z rednim študijem, torej le v tujem jeziku.
Tako kot Silvija Borovnik in Marko Jesenšek, ki sta pred kratkim objavila članek na to temo v Delu, tudi sama predlagam, da se novela k Zakonu o visokem šolstvu umakne iz obravnave in se pripravijo realni predlogi. Ti naj upoštevajo, da vpleteni nismo več otroci in da se ne gremo več igrice Menjati jezik miže. Odprimo torej oči in poglejmo, kaj lahko menjamo, a ne za ceno znanstvene slovenščine, ki je temelj naše znanstvene identitete. Če bomo mižali, se lahko zgodi, da bo na pesti ostala samo še slovenščina kot kuhinjski jezik in pogovorni jezik drugorazrednih državljanov.
––––––
Prispevek je mnenje avtorice
Gostujoče pero
Alojzija Zupan Sosič
Filozofska fakulteta v Ljubljani, oddelek za slovenistiko
