Odpor zdaj: pismo mojim prijateljem

Poznate ta občutek? Povabljeni ste, kupili ste darilo, napisali ste tudi kratko pismo. Poetično pismo, človeško pismo. Toda na poti do kraja, kamor ste povabljeni, ugotovite, da nekaj ni v redu. Da ne deluje več, da se zdi napačno. Tako se počutim danes, ko se na stotisoče ljudi v Italiji podaja na ulice, da bi končali genocid v Gazi. Danes, ko se pripravljam na premiero svoje nove predstave v Italiji: Pismo.

Predstava Pismo govori o odnosih med otroki in njihovimi starši, med igralci in njihovim občinstvom. Govori o Čehovu, Ivani Orleanski in več drugih evropskih ikonah. Govori o ljubezni in žalosti. Predvsem pa govori o naši kolektivni potrebi po skupnosti in lepoti. Ampak veste kaj? Danes, tukaj, se igra zdi čudno napačna. V tem času, ko vsak dan padajo bombe na Gazo in je bila flota, ki je bila na poti, da ustavi genocid, sama ustavljena, se mi lepota, žalost in humor mojega pisma zdijo kot veliko molčanje, celo laž.

Mahmud Abas: Večni predsednik palestinske uprave

Morda poznate pesem Bertolta Brechta: »Kakšni časi so to, ko je pogovor o drevesih skoraj zločin, ker hkrati prinaša molk o številnih grozodejstvih.« Da, tako se počutim: kot nekdo, ki zgovorno molči. Zato sem na hitro napisal drugo pismo, ki ga lahko preberete tukaj: politično, neposredno pismo. Seveda ni nič bolj smešnega kot stiskanje pesti na odru kot razglašanje gesel in utopij v gledališču.

Brecht je to že vedel: edina stvar, ki je slabša od socialističnega realizma, je socialdemokratski realizem. Oder ni prostor moralne jasnosti, ampak prostor protislovij. Gledališče, ki ga imam rad, je temen, tragičen, smešen, ranljiv, zamišljen prostor. Toda danes, dragi prijatelji, danes moramo biti jasni. Povedati moramo, kaj mislimo. Svojo pozornost moramo usmeriti v to, kar se dogaja zunaj, v svetu. In o tem moramo nehati molčati.

Milo Rau je direktor Dunajskega festivala, dramatik in režiser. FOTO: osebni arhiv

Kaj danes pomeni ne molčati kot umetnik? Najprej: ne pustite se zmesti tistim, ki vam pravijo, da morate izbrati stran. Morda je to kliše, a človeštvo ima samo eno stran. Govoriti o Gazi pomeni obsoditi zločine izraelske vojske prav toliko kot zločine Hamasa. Ne molčati pomeni stati ob strani vsem tistim, ki se podajajo na ulice, da bi protestirali proti genocidu v Gazi: naj bodo to palestinski, izraelski ali evropski državljani. Ker zločin proti človeštvu ni usmerjen proti temu ali onemu ljudstvu – usmerjen je proti vsem ljudem, proti človeštvu samemu.

Potem: spregovoriti in ne molčati pomeni stvari poimenovati s pravim imenom. Prejšnji teden ste vsi slišali razvpito izjavo radikalnega politika Ejala Mizrahija na italijanski televiziji, ko so ga vprašali o umorjenih otrocih v Gazi: »Definirajte otroke.« Kdor uporabi izraz »genocid«, ki ga je ZN nedvoumno uporabil za izraelsko vojskovanje v Gazi, sliši enak odgovor: »Definirajte genocid.« Kot da bi bili na akademskem seminarju, kot da ljudje v Gazi ne bi umirali vsako minuto, medtem ko berete to pismo. Zaradi bomb, zaradi lakote, zaradi bolezni.

Objem med ranjeno palestinsko žensko in deklico po izraelskem bombardiranju Han Junisa na jugu Gaze 15. novembra 2023 FOTO: Belal Khaled/AFP

Morda še nikoli prej genocid ni bil izveden tako eksplicitno, vidno in globalno nesporno kot v tem primeru. In kaj smo storili? Zapravili smo veliko mesecev, celo let, za jezikovne igre. Dovolj je prebrati samo eno od neštetih poročil Združenih narodov in vseh vrst raziskovalnih združenj, dovolj je odpreti samo en časopis. Zločin je vsem na očeh in preprosto vse institucije, ki smo jih izumili po drugi svetovni vojni, da bi preprečili natanko to, kar se dogaja v Gazi, so mu dale nedvoumno ime: genocid.

Zdaj je ena stvar zapisati to besedo ter jo jasno in razločno izreči. Povsem drugo pa je iz nje potegniti posledice. Zakoni niso narejeni, da bi jih recitirali kot poezijo. Zakoni so tu, da se jih izvršuje v praksi. Kot pravi Jezus v Novi zavezi: Ne ljubimo z besedami in jezikom, ampak z dejanji in resnico. Zakoni, besede, institucije, ki se ne uporabljajo, a kljub temu še naprej obstajajo, postanejo okraski krivice in nečlovečnosti. In na koncu, ko postanejo nemočni, so odpravljeni – in z njimi demokracija in svoboda.

O usodi žrtev genocida v Gazi odločajo vojni zločinci

To pismo je namenjeno vam, ki vodite gledališča, ki branite institucije svobode: bodite zgled, bodite svobodni. Govoriti in ne molčati pomeni ne bati se. Ne bojte se izgubiti položaja, ne bojte se povedati resnice z besedami, ki so resnične. Ne smemo več molčati iz strahu, da bomo med poraženci zgodovine. Kajti, kot pravi Brecht drugje, malo preden je v Nemčiji zmagal fašizem in je bil prisiljen v izgnanstvo: »Od zdaj in še dolgo ne bo več zmagovalcev, samo poraženci.«

Če namreč ne ukrepamo zdaj, če bomo še naprej molčali, ne bomo postali samo sostorilci. Ne bomo uničili le svoje človečnosti, temveč tudi svojo svobodo ter prej ali slej mir. Če bomo danes molčali, se bomo morali jutri boriti, tako kot so se borili naši stari starši in prastarši. Če v mirnih časih izdamo svoje vrednote, če molčimo tukaj in zdaj, ne da bi nam kdo grozil, kako se bomo izkazali v blatu resničnosti?

In končno: nimamo pravice molčati. Nemčija in Avstrija, kjer živim in delam, Italija, kjer bom prihodnji teden uprizoril svojo predstavo Pismo: to so tri države klasičnega fašizma. Ne tako dolgo tega smo načrtovali in izvedli genocid, genocid nad evropskimi Judi, najstrašnejši genocid vseh časov.

Že takrat smo molčali in preprosto nadaljevali. Sklonili smo glave, ker smo se bali za svoje položaje, ker nismo hoteli gledati na stvari »enostransko«. Ker ima umetnost svojo lastno vrednost in je bila situacija protislovna. Že takrat je bilo vse na očeh javnosti in že takrat smo najhujše skrivali za evfemizmi.

Šestnajstega septembra je preiskovalna komisija ZN obtožila izraelsko vlado »neposrednih dokazov o genocidnem namenu. FOTO: Nacho Doce/Reuters

Šestnajstega septembra je preiskovalna komisija ZN obtožila izraelsko vlado »neposrednih dokazov o genocidnem namenu«. Člani komisije so citirali govore, ukaze in sporočila izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja ter njegovih ministrov in generalov, vključno s televizijskim nagovorom, v katerem je Netanjahu primerjal invazijo izraelske vojske na Gazo s tem, kar je komisija opisala kot »sveto vojno popolnega uničenja« v hebrejski Bibliji. Na kaj čakamo? Koliko sto tisoč ljudi se mora podati na ulice, preden bomo mi, kot umetniki, kuratorji, režiserji in organizatorji festivalov, končno prevzeli odgovornost? Preden bomo svoje odre iz krajev zgovornega molka spremenili v kraje odpora?

Obstaja verz judovsko-ameriškega pesnika Delmora Schwartza, ki ga imam rad: »Čas je šola, v kateri se učimo, čas je ogenj, v katerem gorimo.« Gorimo in se učimo hkrati, bodimo umetniki in aktivisti hkrati. Nehajmo molčati. Zavzemimo jasno stališče. Ker lahko le tako rešimo našo umetnost, gledališče: ta ranljivi in zamišljeni prostor, kjer skupaj iščemo skupnost in lepoto.

***

Milo Rau, direktor Dunajskega festivala, dramatik, režiser.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.