Mobing do smrti in neznosno trpljenje

Ne vem, kako je pisati o vojnih zgodbah, jih fotografirati. Verjetno težko. Pisati o temi, ki me bo prizadela kot zdravnika, predvsem pa kot človeka, je zelo težko. Zato sem si po članku o evtanaziji – Ne, hvala za tako spoštovanje – rekel: nikoli več. Poleg nekaj res lepih odzivov, pa ne le od tistih, ki se zaradi znanstva čutijo dolžne odzvati, sem prebral par žolčnih, ki jih niti v mislih nočem ponoviti. Tako je upanje, da bi bralec o zapisanem razmislil, presodil, umrlo.

Seveda je tema predčasnega umiranja zelo zahtevna, za večino prezahtevna za globlji uvid, zato se zaradi negotovosti radi postavimo na eno ali na drugo stran. Čim dlje od sredine, da nas misel preveč ne vznemirja. Razmišljajoče sredine je vedno zelo malo. To pa ni čisto nič drugega, kar si želijo glasniki z malo vsebine, brez izkušenj in pogosto s preglasnimi besedami. Prvo pisanje je bilo v času, ko smo o evtanaziji le na glas razmišljali, drugo pišem, ko jo imamo v milejši obliki že na domačem pragu. Če je to danes asistenca pri samomoru, bo v bližnjem jutri evtanazija. Na to karto spremembe iz asistiranega samomora v evtanazijo upam staviti več kot na delnice Krke. Se bo že našel kdo, ki se bo ob asistenci pri samomoru čutil prikrajšanega in bo zahteval spremembo pravice. Je odvzeti življenje drugemu sploh lahko pravica?

Sredi poletja preberem zapis predsednika državnega sveta Marka Lotriča, ki pravi: »Presenetilo me je dejstvo, da sem ob razpravi o zakonu o zaščiti živali prejel 1433 sporočil državljank in državljanov, o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pa niti enega samega.« Tudi jaz sem bil eden tistih, ki smo bili tiho. To je bil poletni čas, ko smo bolj kot o smrti razmišljali o sončnih kremah, temperaturi piva in smo s fotografijami razkazovali, kako nam je neizmerno lepo. Biološka vrsta, ki se bolj kot lastni posveča drugi, nima prihodnosti. Tinček Malek iz Partljičeve drame Moj ata, socialistični kulak bi se vprašal, ali je to prav: »Ni prav.«

Strah pred umetno smrtjo

Dolgo že delam s starejšimi. Po letih smo si vedno bližje. Pravzaprav mi postajajo najbolj ljuba populacija v ambulanti. Mogoče tudi zato, ker ne razmišljajo, kako bi si priborili še kakšen bolniški dan. Za vsak delovni dan so hvaležni. In ti moji starejši me kar pogosto prosijo, da jih glede na vse njihove tegobe in seveda leta ne napotujem nikamor več. Kar se da, naj se reši doma, potem pa je ura in mera polna. In to spoštujem, bolj kot vse medicinske dosežke, s katerimi bi se včasih še dalo kaj popraviti. Tudi mnogo bolj kot mnenje svojcev. Ob prvih obrazih jeseni obiščem na domu eno od teh. Zdravniškega pregleda je bilo ob obisku bolj malo. Pomemben je bil pogovor z njo in tudi s svojci, ki so skrbni, pozorni in bi si jih lahko želela vsaka mama. In ta mama reče: da noče v bolnico, kjer ti dajo injekcijo. Res, da to trenutno še ne gre, ker ima zakon še polno črnih lukenj, pa se že čuti njegov strah tudi v naše hribe. Strah pred umetno smrtjo. Tega se danes bojim kot zdravnik, še bolj pa me je strah prihodnosti, ko bom tudi sam njen potencialni kandidat. Zato pišem. Iz strahu.

Ne vem, v katero smer bo šla referendumska propaganda. Začetki so slabi, se pa v zapisu omejim le na dva vidika, ki bosta mogoče spregledana: neznosno trpljenje in strah pred umetno smrtjo. O mojih izkušnjah z umirajočimi, ki so verjetno precej bogatejše od mnogih zelo glasnih za in proti, pa lahko berete v že prej omenjenem prispevku.

Tudi jaz sem bil eden tistih, ki so prispevali glas za razpis referenduma, pa čeprav me je že ime zbiralca podpisov, Koalicija proti zastrupitvi bolnikov, ujezilo. Zakaj ne bi verjeli, da imajo predlagatelji in podporniki zakona iskren občutek, da je asistenca pri predčasni smrti lahko v določenih stanjih dobra in da svojih bližnjih in tudi sebe nimajo namena zastrupljati? Res je, da je tehnično gledano izraz ustrezen. Ampak ko gre pacient na operacijo kolka, mu ne rečemo, da bo šel odžagat biološki kolk, pa čeprav je tudi ta izraz tehnično ustrezen. Menjava kolka je precej orodjarski posel, v katerem električna žaga in kladivo ne manjkata. Vsekakor pa je bil zbiralec edini, ki se je projekta lotil in zbral zadostno število podpisov. In to mu štejem v dobro. Balašević je včasih pel: »Princip je isti, sve su ostalo nijanse.«

Kaj je meter

Kalil sem se v mizarsko-kmečki družini. Tam se ve, kaj je meter. Medicina je znanost, ki na veliko operira z merami, jih redno primerja med seboj, in predvsem zato so lahko ukrepi boljši. In pogoj za asistirano smrt je neznosno trpljenje. Mera za neznosno trpljenje, ki naj bi odločila, ali bo nekdo še živel ali ne, bi morala biti univerzalna za vse. Pa ni, zato je krivična. Verjetno vašemu mizarju ne boste rekli, naj vam napravi srednje veliko omaro, oziroma ob takem naročilu ne boste pričakovali, da bo nov kos pohištva lepo sedel v vaš srednje velik kot. Odločitev, ali je čas pravi za vašo smrt ali smrt vašega bližnjega, pa bi opredelili z besedo neznosno. Za nekoga je danes že neznosno težko; čez dan, dva pa je ob istih težavah lahko življenje še vedno znosno.

Prejšnji teden sem obiskal na domu starejšo gospo, ki živi od pokojnine po zgodaj umrlem možu. Par evrov več kot dvesto. Mlada vdova, mama samohranilka, je preživela z otroki na majhni kmetiji, jih vzgojila v samostojne, delovne državljane, in za te zasluge ji država po pokojnem možu nameni dvesto evrov. Dober teden prej me obvesti odvetnica, ki mi rešuje spor z državo, da bo treba plačati še par odvetniških ur po tarifi par evrov manj kot dvesto. Ali je enačaj med vrednostjo bivanja odvetnice za eno uro in celomesečnega bivanja starejše gospe vreden demokratične družbe? Po obisku sem bil žalosten. Je nečlovečnost, ki jo dopuščamo bližnjim, sosedom, pozabljenim, za katero ve vsaj zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, že razlog za neznosno trpljenje?

Kaj je neznosno

Če se vam zdravje nepredvideno zalomi in vam vaš družinski zdravnik težav ne more rešiti, ali pa ga sploh nimate, boste končali na urgenci. V primeru, da boste rdeči, bo pot oskrbe dokaj gladka. Če pa vam bodo dodelili manj nujne barve, se vam zna zgoditi, da boste preždeli dan, dva, tudi tri na tej isti urgenci in čakali na sprostitev kapacitet za vaš problem. Mogoče vse to že poznate, ker ste si na televiziji ogledali žalostno oddajo o neznosnem čakanju na urgencah, in se vsega omenjenega lahko bojite že vnaprej. Tudi če vaša ura še ni huda, so pa taka leta in vse bolezni, s katerimi sobivate, je strah upravičen. Je čakanje na urgenci ali strah pred tem že v polju neznosnega trpljenja?

Ste mogoče eden mnogih, ki zaradi slabega zdravstvenega sistema čakajo leto, dve, da jim »odžagajo« biološki kolk in ga zamenjajo z novim iz titana? Zaradi slabega sistema vas dve leti boli, pojeste veliko analgetikov, težko hodite, ste opustili hobije in družbo? Ostaneta vam le še hladilnik in kavč. Je to čakanje, ki vam ga ustvarja slab zdravstveni sistem, že na področju neznosnega?

Ste ostali sami, so vas pozabili bližnji, družba, ste vsem odveč? Je to že neznosno trpljenje?

Verjetno je vse našteto lahko razlog za neznosno trpljenje. Če je trpljenje neznosno, ga je treba omiliti, da bo znosno. In to se da. Mnogo lažje od ponovnega pristanka človeka na Luni. In tudi ta bo. Še najtežje bo odpraviti osamljenost in občutek, da so nam bolni, starejši odveč. Ta občutek se bo pri posamezniku z izzvano smrtjo res ukinil. Ampak z eno asistirano smrtjo bo padla vrednost tudi življenju, ki ga za pokojnim nosi mlajši rod. O tem je odlično zapisal Boris A. Novak v pesmi Očetov sin. »Ko ti umre oče, se v tebi nekaj premakne – nenadoma začutiš, da si ti zdaj na vrsti.«

Kampanja

V času objave zapisa bo referendumska kampanja že v polnem razcvetu. Ne bom je gledal, ker sem ob tem vprašanju žalosten in razočaran, kam moja družba gre. Že ob razmišljanju čutim tesnobo. Pacientu, ki pride v ambulanto s simptomi tesnobe, razložim, da je strah občutek ob pogledu na medveda, tesnoba pa je podobno čutenje, čeprav medveda ni. Strah na zalogo. In možnost predčasne umetne smrti bo za veliko večino tesnoba, za peščico od mene drugače mislečih pa mogoče občutek rešitve. Je prav, da za morebitno uslugo peščici ustvarimo nov strah večini?

Mobing (psihično nasilje) je izraz, s katerim se nisem rodil. Slišim ga v ambulanti v navezavi z delovnimi in družinskimi razmerji. Zadnja leta berem o mobingu do smrti iz tiste peščice držav, ki so precenile, da je predčasna smrt dobra rešitev. Gospa, ki sem jo omenil na začetku, je kljub skrbnim svojcem že začutila ta mobing do smrti s strani družbe, ki ga je ustvarila. Boji se bolnišnice. Pomislite, da nimate te sreče kot ta mama. In v tej nesreči živite v stanovanju, ki ga že gledajo mlajše oči. In to ne en par; dva, trije. Na računu imate nekaj evrov, ki pa jih ne morete zamenjati za pogovor, toplino, dotik. Še za pomoč pri umivanju največkrat ne. In vi, ki še bivate, ste ovira na poti dedičem do rešitve bivalne stiske. To je ob zakonu, ki omogoča predčasno umreti, mobing do smrti. Lahko pa ta stiska niti ni tako velika, pa vendar že prevelika, da bi vaši nasledniki, ki za vas skrbijo, odpotovali na štirinajstdnevni dopust na morje. Za vas druge oskrbe ni; ne kratkotrajne ne dolgotrajne. In rešitev njihovega dopusta je lahko tudi vaša predčasna smrt.

Lahko pa imate ljubeče svojce in vam tudi materialno ni težko, kot tisti mami z dvesto evri, pa vseeno čutite, da so vaše potrebe za druge veliko breme. Potrebujete prevoz do zdravnika, trgovine, frizerja, pokopališča; mulci pa nogomet, tenis in tečaj francoščine. Bližnjim manjka dragocen čas, zato vam misli na predčasno smrt ne ustvarjajo svojci, ki vas imajo radi in vi njih, ampak sistem, ki vam je ta hitri ključ do konca ponudil. In ta strah za moj zadnji del življenja čutim v kosteh že danes. Jesen je.

Da je moja žalost še večja, naj bi to umiranje na zahtevo izvajali zdravniki, moji kolegi, in drugi zdravstveni delavci, sestre, tehniki. Jaz ne. Pacient, ki obiskuje našo ambulanto, je že danes obveščen, da mu bomo v primeru uveljavitve zakona in izražene želje po predčasni smrti obrnili hrbet. Ne bomo mu niti svetovali, kdo to zna in počne, pa čeprav naj bi bila po zakonu to moja naloga. Zame ni pomembne razlike med poslati nekoga v smrt in povzročitvijo te smrti. Kot piše danes, bo to moje ravnanje nezakonito. Kar naj bo. Spat hodim z ženo, s svojo vestjo; z zakoni pa ne.

Ureditev, kakršno ponuja zakon, ima na svetu le peščica držav. Gotovo za majhen narod, kot je naš, ni najbolj modro, da skoči na vsak vlak, ki pripelje mimo. Posamezni vozijo tudi v prepad. Podobno nam skušajo dopovedati, da že vsi vozijo električne avtomobile. Vsi drugi, le mi še vozimo stare dizle, in nas dražijo za nov 'ekološki' nakup. Električne avtomobile ima le peščica zemljanov, večina še avta nima.

Ni prav

Žalosten sem, da smo polje tako pomembne odločitve postavili na 'nogometno igrišče'. Ampak sedaj druge poti ni. Igra se je že začela. Če bodo zmagali modri, se bomo lahko predčasno usmrtili, če bodo zmagali rumeni, pa večini ta nadloga ne bo naložena in bo tista mala peščica, o kateri govorijo tudi predlagatelji, imela občutek, da je prikrajšana. Nobena zmaga ne bo velika in nihče ne bi smel biti ponosen za tistih par procentov prednosti. Je prav, da se za tako pomembno vprašanje angažira volilni aparat, od katerega le redke izjeme razumejo težo in globino spremembe, ki jo tak zakon prinaša v družbo in v njen vrednostni sistem? In tako se bo velika večina nerazumevajočih volivcev, danes še zdravih in čilih in v izobilju, odločala o vprašanju življenja in smrti? »Ni prav,« bi rekel Tinček Malek.

Togoten mesec je pred nami. Skušal bom prezreti soočenja. Vi pa jih kar glejte in težo besed tehtajte predvsem po količini lastnih izkušenj govorcev. Med zdravniki gotovo to niso dermatologi. Poslušajte tudi izkušnje tistih, ki imajo nasprotno stališče od mojega. Nekatere zgodbe so res težke. Zanje ne poznam optimalne rešitve, gotovo pa obstajajo boljše, kot jim je bila dana v njihovem času stiske. Drugo, prazno govorjenje, ki ga bo verjetno največ in nima nobene osebne podlage, je pa na nivoju navijanja za Barcelono ali Real. Eden že zmaga, ampak drugi izgubi. To je in bo glavni problem.