Musica noster amor*
Če greste na abonmajski koncert, v vsaki vrsti Gallusove dvorane sedi vsaj en dohtar, in če vas mora usekati, naj vas takrat, saj so tam zbrani vsi specialisti.
Odpri galerijo
Glasba ima dokazane terapevtske učinke. V zadnjih letih se njeni blagodejni učinki proučujejo v številnih vejah medicine. FOTO: Jure Eržen/Delo
Podpisani se bralstvu ponižno opravičujem za prejšnjemesečno cmeravo pozivanje k zaupanju, melodramatično strašenje z boleznimi (bliže mi je komedija) in grožnje z odvzemom otrok, in slovesno obljubljam, da v prihodnje na teh straneh neizmernim skušnjavam navkljub ne bom več pisal o cepljenju. Naj me pri priči koklja brcne, če na tem mestu še kdaj omenim tisto besedo na c. Znanstveno presojo, ali kroglice pregelk delujejo, pa pokorno prepuščam tistim, ki se na literaturo res spoznajo.
Glasba me spremlja že vse življenje. Oče, sicer pravnik po izobrazbi, je vse življenje posvetil glasbi, študiral klavir in ob delu zaključil študij muzikologije. Pod skrbnim očesom njegove sestre pianistke, moje ljube tete Lidije, pa sem naredil prve klavirske korake. Čeprav sem svoje formalno glasbeno izobraževanje končal v najstniških letih, sem znanje te(r)orije obnovil, ko sta se z njo spoznavala moja sinova. Klavir pa ostaja stalnica v mojem življenju. Glasba me pomirja bolj kot vse drugo. Ko pridem uničen domov iz službe, je edina želja sesti za klavir. K sebi me spravi vse, od Bacha do Princa.
Glasba ima dokazane terapevtske učinke. V zadnjih letih se njeni blagodejni učinki proučujejo v številnih vejah medicine. Kirurške bolnike, ki so pred, med in po operaciji poslušali glasbo, je bilo manj strah, občutili so manj bolečin, potrebovali manj protibolečinskih zdravil in bili bolj zadovoljni s posegom. Učinek je bil v raziskavah večji, če je bolnik lahko sam izbral glasbo. Podobne, prav tako statistično pomenljive blažilne učinke glasbe pri kirurškem posegu so ugotavljali tudi pri otrocih. Otrokom z epilepsijo je poslušanje Mozartove sonate za dva klavirja pomembno zmanjšalo pojavljanje epileptičnih trnov v EEG zapisu – zanimivo, da druga glasba (na primer iz otroških televizijskih oddaj) podobnega učinka ni imela. Novorojenčki, ki so jim v intenzivni enoti jemali kri, so se manj razburili, če so pri tem poslušali glasbo, ki jo je mama poslušala v nosečnosti, kot če so jim kri vzeli v popolni tišini. Bolniki po presaditvi krvotvornih matičnih celic so imeli ob rednem poslušanju glasbe manj težav s slabostjo in bolečinami, bili so bolj sproščeni.
A učinki glasbe niso omejeni le na človeka: podobno učinkuje tudi na živali. Nedavno je bil objavljen zanimiv poskus, v katerem so proučevali vpliv glasbe na preživetje presajenega srca pri miših: miši, ki so teden dni po presaditvi nesorodnega srca poslušale Traviato ali Mozartovo glasbo, so preživele trikrat dlje od živali, ki so bile v tišini, so poslušale monotono piskanje ali Enyo. Verdi in Mozart na mišji imunski sistem očitno delujeta bolje kot newagevska glasba.
Zato ni nič nenavadnega, da je med zdravniki toliko glasbenikov. Med diplomanti Medicinske fakultete v Ljubljani je v zadnjih letih kar nekaj akademsko izobraženih glasbenikov, študenti medicine imajo svoj big band, kitarski orkester in pevski zbor. Med slovenskimi zdravniškimi zasedbami z vsakoletnimi koncerti izstopa Camerata medica. In pri tem početju slovenski zdravniki nismo nikakršna izjema: raziskava, ki so jo pred nekaj leti opravili med norveškimi zdravniki, je pokazala, da jih več kot polovica igra inštrument, 21 odstotkov muzicira redno, kar 13 odstotkov pa je članov orkestrov ali zborov. Če greste na abonmajski koncert Slovenske filharmonije, v vsaki vrsti Gallusove dvorane sedi vsaj en dohtar, in če vas mora usekati, naj vas takrat, saj so tam zbrani zdravniki vseh specialnosti.
Med svetovnimi medicinskimi korifejami najdemo številne glasbene virtuoze: Albert Schweitzer, nobelovec in ustanovitelj znamenite bolnišnice v Gabonu, je bil izjemen organist, Theodor Billroth, oče trebušne kirurgije, je bil pianist in violinist, Brahmsov prijatelj in eden prvih, ki je poskušal znanstveno pojasniti ljubezen do glasbe. Aleksander Borodin, član velike peterice ruskih skladateljev, pa je bil po osnovni izobrazbi zdravnik in kemik, ki se je proslavil z raziskavami s področja aldehidov in delal kot profesor na medicinski fakulteti. Edwarda Jennerja, prvega, ki se je uspešno spopadel s črnimi kozami, pa na tem mestu skladno z obljubo z začetka pisanja omenjam le kot odličnega violinista.
Glede na blagodejne zdravstvene učinke glasbe je logično, da v prostorih klinike Mayo stojita dva koncertna klavirja, nanju igrajo tako obiskovalci, bolniki kot tudi zdravstveno osebje, o čemer pričajo ganljivi posnetki na youtubu. Tudi v avlah evropskih bolnišnic klavir ni nič nenavadnega. Glasba je pač super. Glede na predvolilno umestitev tegale pisanja bi moj glas v nedeljo šel tisti stranki, ki bi se v okviru sprememb v slovenskem zdravstvu zavzela za geslo: en klavir v vsako slovensko bolnišnico. To bi bila enkratna in v primerjavi s cenami operacijskih miz in druge opreme zanemarljiva investicija. Na tak klavir bi lahko igrali vsi, od čakajočih bolnikov, obiskovalcev do zdravstvenega osebja po napornem dežurstvu. Sicer ne bi skrajšali čakalnih vrst v zdravstvu, bi pa čakanje naredili prijetnejše.
* Glasba, naša ljubezen
***
Marko Pokorn, dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik
Glasba me spremlja že vse življenje. Oče, sicer pravnik po izobrazbi, je vse življenje posvetil glasbi, študiral klavir in ob delu zaključil študij muzikologije. Pod skrbnim očesom njegove sestre pianistke, moje ljube tete Lidije, pa sem naredil prve klavirske korake. Čeprav sem svoje formalno glasbeno izobraževanje končal v najstniških letih, sem znanje te(r)orije obnovil, ko sta se z njo spoznavala moja sinova. Klavir pa ostaja stalnica v mojem življenju. Glasba me pomirja bolj kot vse drugo. Ko pridem uničen domov iz službe, je edina želja sesti za klavir. K sebi me spravi vse, od Bacha do Princa.
Glasba ima dokazane terapevtske učinke. V zadnjih letih se njeni blagodejni učinki proučujejo v številnih vejah medicine. Kirurške bolnike, ki so pred, med in po operaciji poslušali glasbo, je bilo manj strah, občutili so manj bolečin, potrebovali manj protibolečinskih zdravil in bili bolj zadovoljni s posegom. Učinek je bil v raziskavah večji, če je bolnik lahko sam izbral glasbo. Podobne, prav tako statistično pomenljive blažilne učinke glasbe pri kirurškem posegu so ugotavljali tudi pri otrocih. Otrokom z epilepsijo je poslušanje Mozartove sonate za dva klavirja pomembno zmanjšalo pojavljanje epileptičnih trnov v EEG zapisu – zanimivo, da druga glasba (na primer iz otroških televizijskih oddaj) podobnega učinka ni imela. Novorojenčki, ki so jim v intenzivni enoti jemali kri, so se manj razburili, če so pri tem poslušali glasbo, ki jo je mama poslušala v nosečnosti, kot če so jim kri vzeli v popolni tišini. Bolniki po presaditvi krvotvornih matičnih celic so imeli ob rednem poslušanju glasbe manj težav s slabostjo in bolečinami, bili so bolj sproščeni.
A učinki glasbe niso omejeni le na človeka: podobno učinkuje tudi na živali. Nedavno je bil objavljen zanimiv poskus, v katerem so proučevali vpliv glasbe na preživetje presajenega srca pri miših: miši, ki so teden dni po presaditvi nesorodnega srca poslušale Traviato ali Mozartovo glasbo, so preživele trikrat dlje od živali, ki so bile v tišini, so poslušale monotono piskanje ali Enyo. Verdi in Mozart na mišji imunski sistem očitno delujeta bolje kot newagevska glasba.
Zato ni nič nenavadnega, da je med zdravniki toliko glasbenikov. Med diplomanti Medicinske fakultete v Ljubljani je v zadnjih letih kar nekaj akademsko izobraženih glasbenikov, študenti medicine imajo svoj big band, kitarski orkester in pevski zbor. Med slovenskimi zdravniškimi zasedbami z vsakoletnimi koncerti izstopa Camerata medica. In pri tem početju slovenski zdravniki nismo nikakršna izjema: raziskava, ki so jo pred nekaj leti opravili med norveškimi zdravniki, je pokazala, da jih več kot polovica igra inštrument, 21 odstotkov muzicira redno, kar 13 odstotkov pa je članov orkestrov ali zborov. Če greste na abonmajski koncert Slovenske filharmonije, v vsaki vrsti Gallusove dvorane sedi vsaj en dohtar, in če vas mora usekati, naj vas takrat, saj so tam zbrani zdravniki vseh specialnosti.
Med svetovnimi medicinskimi korifejami najdemo številne glasbene virtuoze: Albert Schweitzer, nobelovec in ustanovitelj znamenite bolnišnice v Gabonu, je bil izjemen organist, Theodor Billroth, oče trebušne kirurgije, je bil pianist in violinist, Brahmsov prijatelj in eden prvih, ki je poskušal znanstveno pojasniti ljubezen do glasbe. Aleksander Borodin, član velike peterice ruskih skladateljev, pa je bil po osnovni izobrazbi zdravnik in kemik, ki se je proslavil z raziskavami s področja aldehidov in delal kot profesor na medicinski fakulteti. Edwarda Jennerja, prvega, ki se je uspešno spopadel s črnimi kozami, pa na tem mestu skladno z obljubo z začetka pisanja omenjam le kot odličnega violinista.
Glede na blagodejne zdravstvene učinke glasbe je logično, da v prostorih klinike Mayo stojita dva koncertna klavirja, nanju igrajo tako obiskovalci, bolniki kot tudi zdravstveno osebje, o čemer pričajo ganljivi posnetki na youtubu. Tudi v avlah evropskih bolnišnic klavir ni nič nenavadnega. Glasba je pač super. Glede na predvolilno umestitev tegale pisanja bi moj glas v nedeljo šel tisti stranki, ki bi se v okviru sprememb v slovenskem zdravstvu zavzela za geslo: en klavir v vsako slovensko bolnišnico. To bi bila enkratna in v primerjavi s cenami operacijskih miz in druge opreme zanemarljiva investicija. Na tak klavir bi lahko igrali vsi, od čakajočih bolnikov, obiskovalcev do zdravstvenega osebja po napornem dežurstvu. Sicer ne bi skrajšali čakalnih vrst v zdravstvu, bi pa čakanje naredili prijetnejše.
* Glasba, naša ljubezen
***
Marko Pokorn, dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik
