Malce mučna praznina v muzeju zmage

Nisem bil tam osebno, natančno pa sem prejšnji teden z zaslona pregledal precej poročil, reportaž in komentarjev, ki so zadevali veliko praznovanje dvestopetdesete obletnice razglasitve ameriške neodvisnosti. Mislim si, da so morali biti pripadniki gibanja Maga več kot zadovoljni z govori, s katerimi je v svojem znanem pretiranem, samovšečnem slogu postregel predsednik države, naposlušali so se lahko vsakršnih variant opisovanja ameriške edinstvene veličastnosti.

Manija, besnilo, vročica in poželenje

Kljub dolgemu uradnemu praznovanju velike obletnice, ki ga je pripravil poseben odbor, si Donald Trump ni mogel kaj in je v skrbi za »pravilno« intoniranimi slovesnostmi dodal projekt Svoboda 250, tako imenovano domoljubno praznovanje ameriške zgodovine, ki je udeležence pozivalo k patriotizmu, proslavljanju in sodelovanju. Eden od projektov v tem okviru slovesnosti so bili tovornjaki svobode, uradno kategorizirani kot mobilni muzeji, ki so jih uredili na pol ducata ameriških značilnih osemnajstkolesnih tovornjakih in jih z namenom oznanjati edino pravo zgodovino poslali na pot po državi.

Na tovornjakih so obiskovalci lahko doživeli spodbudno srečanje z zgodovino, z velike podobe jih je pozdravil markantni možakar s črnim žametnim suknjičem in belo kravato, ko pa so se sliki približali, so njegove iztegnjene roke oživele, ustnice so se začele premikati, umetnointeligenčni lik pa se jim je predstavil: »Jaz sem George Washington, morda ste že slišali zame.«

Čezlužni komentatorji so po analizi predstavitev oziroma postavitev v tovornjakih ugotavljali, da so avtorji s poudarjanjem ene od ameriških vrednot – verske svobode – spregledali drugo, jasno razločitev med cerkvijo in državo. Eden od njih je navrgel, da so s potujočimi razstavami ozadje potisnili v ospredje in, na primer, zameglili razliko med državo, utemeljeno v verskem kontekstu, in državo, ustanovljeno kot versko. Za projekt je bilo porabljenih štirinajst milijonov dolarjev iz zveznega proračuna, kar so demokratski člani kongresa označili kot krščanski nacionalizem za davkoplačevalski denar, Trumpova administracija pa je zavrnila zahtevo po razkritju zasebnih darovalcev še dodatnih sredstev za projekt, češ da upoštevajo njihovo željo po anonimnosti.

Nogomet, ujetnik v deželi svobodnih potrošnikov

Trumpov odnos do zgodovinskih dejstev je, tako kot marsikaj drugega na njegovem miselnem obzorju, posebne vrste, njegovi aparatčiki so že na začetku njegovega drugega predsedniškega mandata dali vedeti, da javnost nima nikakršne prizanesljivosti do muzejev, ki jim je neprijetno predstavljati pozitiven pogled na ameriško zgodovino. V nos jim je šla predstavitev suženjskega trpljenja, ki je bila postavljena v Narodnem muzeju ameriške zgodovine v kompleksu ustanove Smithsonian.

Še korak dlje je na dan neodvisnosti šlo poročilo sveta za notranjo politiko Bele hiše, katerega avtorji so ugotovili, da vodstvo Smithsoniana, institucije, ki združuje enaindvajset muzejev, enaindvajset knjižnic, štirinajst raziskovalnih centrov in še marsikaj, vodijo radikalni aktivisti, ki jim ni mogoče zaupati, še posebno pa so se na udaru Trumpove administracije znašli vodje Narodnega muzeja ameriške zgodovine, češ da so nepopravljivi ideologi, muzeju pa »ni uspelo predstaviti ameriške zgodbe ter se oklepa radikalne, aktivistične ideologije«. Že lani je Trump z izvršnim ukazom svoji administraciji naložil, naj iz muzejskega kompleksa odstrani »neprimerno ideologijo«, zdaj se zdi, da so spremembe v okviru predsednikove ideološke prenove velikih washingtonskih institucij, zelo zelo blizu.

Igor Bratož o načinih zgodovine.

Morda, sem pomislil, ne bo šlo povsem gladko, kot se ni izšlo preimenovanje Centra za uprizoritvene umetnosti Johna F. Kennedyja v Trumpov in Kennedyjev center: kot se spodobi za deželo puritancev, ki znajo biti temeljito diskretni, so klavrni konec – odstranitev novega imena institucije po ukazu zveznega sodnika – izvedli tako, da so pred Kennedyjevim centrom postavljene gradbene odre prekrili z zaščitnimi ponjavami. Malce mučno.

V tukajšnjih krajih smo nekaj podobnega, na drugačni ravni sicer, doživeli ob tistem, ko je prejšnja ministrica za kulturo Muzej slovenske osamosvojitve združila z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, in spet pred kratkim, ko je sedanja ministrica za kulturo poskrbela za ponovno ustanovitev samostojnega osamosvojitvenega muzeja, češ da je ob dnevu državnosti taka gesta »največji dar, ki ga v tem trenutku lahko damo«.

Na prvi pogled ni oboje nič drugega kot kulturnobojno, ideološko početje, izvajanje umetnosti možnega tako rekoč, a z drobnim dodatkom, da je bilo že prvo dejanje, prva ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve, brezkompromisno, politično narekovano dejanje, ki so mu po strokovni plati suvereno, a brez učinka poznavalci področja nasprotovali. Žalostno dejstvo je bilo takrat, pred petimi leti, da novoustanovljeni muzej – kot je bilo mogoče prebrati – ni imel ne svojega gradiva ne sklenjenih dogovorov s hranitelji gradiva, z načrtovanim delovanjem pa je posegal na področje, ki so ga gotovo bolje obvladovali drugi, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Muzej za novejšo zgodovino Celje, Muzej narodne osvoboditve Maribor in Park vojaške zgodovine Pivka. Vse te institucije so v dokumentih poimenovali kot potencialne, najbrž prisilne partnerje novega muzeja.

Kako ukrepati zoper tatove Keopsove piramide in Akropole

V spominu mi je ostala pomisel enega od muzejskih direktorjev, da mora obstajati res pomemben razlog za specializirani muzej, ki ga ne omogočajo muzejske strukture, če jih seveda imamo na razpolago. Zgodovinar Božo Repe je ob načrtih za združitev dodal: »Načelno bi bilo bolj pošteno, da se muzej osamosvojitve ukine, saj njegove domnevne vsebine tako ali tako pokrivajo institucije, ki so več let zbirale gradivo in imajo obveznost, da ga hranijo, medtem ko je novi muzej politična lupina.«

No, zdaj smo lupino spet dobili, vladna formulacija po seji, na kateri je bila odločitev sprejeta, je bila lahkotna: cilj ustanovitve muzeja je zbiranje, ohranjanje in proučevanje muzejskega gradiva v zvezi z osamosvojitvijo in nastankom samostojne slovenske države na enem mestu. Zbiranje gradiva? To je polčetrto desetletje po dogodkih lahko zelo selektivno in malce mučno početje. Le koliko zgodovinskega revizionizma bodo spravili v lupino?