Tiskane izdaje
Potem ko smo nekaj časa napeto sledili dopisovanju Borisa Pahorja in Jožeta Pirjevca, dveh tržaških velikanov, najbrž ni treba posebej poudarjati, kaj je mesto Trst, to svobodno pristanišče v času habsburške monarhije, pomenilo v zgodovini in kaj še danes pomeni za Slovence. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je to bilo tudi nadvse živahno slovensko mesto. Velik delež slovenskega prebivalstva, ki je po številu presegalo slovenske prebivalce v tedanji Ljubljani, pritok slovenske delovne sile in surovin iz povsem slovenskega zaledja, polemična Cankarjeva predavanja, politična in kulturna zavzetost intelektualcev in duhovščine v prizadevanju za nacionalno idejo, protifašistični, najprej tigrovski, kasneje partizanski odpor – vse to je pomenilo pomembno platformo slovenskega naroda za razvoj nacionalne ideje in demokracije.
Medkulturno predmejstvo
Pa vendar sem tudi sama za medkulturnost čisto v začetku devetdesetih let prvič slišala prav v Trstu, ne glede na to, da so za predstavitev tega koncepta na konferenco povabili ameriško avtoriteto na tem področju, profesorja Miltona Bennetta. Pa vendar se danes v Trstu povsem normalno pogovarjamo slovensko, ne da bi se skrivali pred pogledi tistih, ki bi nas imeli za manjvredne »ščave«. Vse več je slovenske besede tudi v samem mestnem središču. Številni otroci iz italijanskih in mešanih družin obiskujejo slovenske šole, tudi na tržaški univerzi je še vedno dovolj študentov slovenistike, tako med tamkajšnjimi Slovenci kot med neslovensko govorečimi Tržačani in študenti od drugod. Italijanska ministrica za šolstvo Valeria Fedeli je med svojim nedavnim obiskom v Trstu celo izjavila, da bo italijansko ministrstvo za šolstvo prav kmalu obravnavalo vprašanje uvajanja slovenščine kot drugega jezika v italijanske šole. Ravno tako je – kljub temu da mnogi mladi pisci iz mešanih ali slovenskih družin pišejo (tudi) v italijanščini – še vedno dovolj močan krog slovenskih besednih ustvarjalcev in drugih umetnikov.
V Trstu se torej kljub vsemu še lahko čuti tista širina, tisti prepišni duh, ki nam ga v Sloveniji, kot tudi marsikje drugje v teh trumpovskih časih, zmanjkuje. In zanimivo je, kako nam je v zadnjem času uspelo slovenske nacionalne delitve prenesti ravno na – Tržačane. Saj ne, da teh delitev tam ne bi poznali. Še več, imeli so jih že od nekdaj, zelo ostre takoj po 2. svetovni vojni, ko v Jugoslaviji zaradi enopartijskega sistema niso bile vidne: tam so se tedaj delili ne samo na rdeče in bele/črne, pač pa so bile velike razlike med titovci, stalinisti, klerikalci, domobranci, fašisti in posamezniki z neofašističnimi pogledi, v kar se je pogosto sprevrgla stiska optantov oz. ezulov. Vseeno pa se zmorejo tudi poenotiti, na primer ob vsakoletnem obeleževanju obletnice smrti bazoviških junakov, pripadnikov Tigra, ki so jih italijanske fašistične oblasti dale ustreliti v Bazovici 6. septembra 1930.
Iz tržaških zgodb bi se lahko matica marsičesa naučila, ne nazadnje ta prostor ni samo zamejstvo, pač pa tudi predmejstvo, kot ga iz lastne geografske lociranosti občuti profesor na tržaški slovenistiki Miran Košuta. A Slovenija se do slovenske manjšine v glavnem še danes obnaša oholo in brez pravega interesa, zaradi česar Košuta ugotavlja, da se koncept slovenskega kulturnega prostora ni nikoli zares uresničil, Boris Pahor pa pravi, da glava narodovega telesa v resnici ne ve, kaj delajo roke, noge.
Pirjevec-Pahorjev dialog
Čeprav se Slovenci v Italiji torej večkrat čutijo zapostavljene, očitno pridejo prav za razpihovanje nacionalnih čustev in razdvajanje naroda. Tako namreč doživljam oster dialog, v katerega sta bila potisnjena vidna tržaška Slovenca, pisatelj stoletnik Boris Pahor in zgodovinar akademik dr. Jože Pirjevec. Slednji naj bi italijanski tajni policiji ovajal prvega, o čemer naj bi pričal dokument, ki ga je za nepreverjenega označila že Udba. To seveda ni bil prvi poskus diskvalifikacije Pirjevca v obdobju samostojne Slovenije. Pahor je bil diskvalifikacij vajen iz povojnega obdobja vse do osemdesetih let, ko se je začela rojevati samostojna Slovenija.
Oba pa cenimo zaradi istih lastnosti: pristnosti, neposrednosti in jasne besede glede lastnih stališč. Zaradi njune – z eno besedo – verodostojnosti. Umetniške/znanstvene in osebne. Čeprav se oba opredeljujeta za levičarja, se iz njunega dopisovanja seveda lahko čuti njun ideološki konflikt oziroma njune različne poglede v odnosu do povojne Jugoslavije, kar je razumljivo tudi zaradi različne življenjske izkušnje. A zanimivo je, da se njuna strast čuti samo v utemeljevanju razlogov za lastno delovanje, lastna stališča. Čeprav sta pri tem tudi prizadeta in kritična drug do drugega, pri nobenem od njiju ne začutimo želje po napadanju, uničevanju, izničevanju drugega, na kar žal tolikokrat naletimo predvsem med slovenskimi politiki, pa tudi v drugih družbenih strukturah v Sloveniji. Predvsem Pirjevec je zaradi teh obtožb na prvo žogo globoko človeško prizadet in zameri someščanu, da se v tej težki situaciji ni bolj zavzel zanj, a vseeno ohranja spoštljivo držo in Pahorja do neke mere razume. Pahor v svoji osredotočenosti na kritiko nekdanjega socialističnega sistema, ki da je podcenjeval nacionalno idejo, očitno ne upošteva današnje širše slike slovenske stvarnosti, ki bi pokazala, da je namen tega dokumenta groba diskreditacija zgodovinarja, ki jasno izraža tudi svoja politična prepričanja. Kljub temu Pahor Pirjevca ne obtoži ovajanja. Tudi sicer oba, Pirjevec in Pahor, svoja stališča izražata jasno, odločno, tudi glasno, pa vendar je njun govor hkrati oblikovan s takimi jezikovnimi sredstvi, da puščata tudi prostor za razmislek, da ustvarjata potrebno distanco do svojih besed, ki zato niso nikoli agresivne. Če se sogovornik z njima ne strinja, ima vedno odprto možnost razprave. Tudi onadva sta pripravljena premisliti o nasprotnih stališčih. Stvarnost zanju ni črno-bela. Pa to ne pomeni, da sta se zato sposobna oportuno prilagajati, ravno nasprotno, tako ostajata najbolj sama svoja, obenem pa odprta za skupnost in stroko.
Razprava, destrukcija
Tako je bilo tudi ob Pirjevec-Pahorjevem dopisovanju, ki je odraz njunih osebnostih lastnosti in izkušenj, a tudi življenja na kulturnem prepihu sredozemskega mesta. Prepričana sem, da dopisovanje v zgoraj opisani maniri zmoreta tudi zato, ker sta Tržačana, ker sta dihala to svetovljansko mesto, iz katerega bi se lahko marsičesa, ne nazadnje prav poglobljenega in kritičnega razpravljanja, učila tudi Slovenija, če bi le bila dovolj odprta za to. In če bi njeni ljudje razumeli, da lahko živimo in komuniciramo med seboj kljub nasprotnim stališčem, življenjskim nazorom in navadam. Če bi končno rekli »Dovolj!« tistim, ki javno agresivno nastopajo in načrtno razdvajajo družbo ter v ta namen izrabljajo tudi dva zaslužna tržaška Slovenca, tako da se ljudje nad njunim v resnici kultiviranim spopadom naslajamo in ostrimo kopja. Njima bodo tudi po tem dopisovanju ostale njune plemenite lastnosti, neposrednost, širina misli in pokončnost, mi pa ne dovolimo, da se nam zamaže njuna slika in predvsem naredimo to že enkrat: namesto da prenašamo bremena na tržaška pleča, zajemimo zrak iz tržaških pljuč in zadihajmo široko!
Dr. Vesna Mikolič,
Inštitut za jezikoslovne študije ZRS Koper
in Katedra za slovenski jezik in književnost Univerze v Trstu
––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
