Na poti do neke nove normalnosti

Ko znanost niti ljudska modrost ne moreta ponuditi uporabnih odgovorov in rešitev, je načelo previdnosti biološka nujnost in etični imperativ preživetja.
Fotografija: Ustavno sodišče je o načelu previdnosti razpravljalo že pred let. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Ustavno sodišče je o načelu previdnosti razpravljalo že pred let. FOTO: Leon Vidic/Delo

Tesen izid glasovanja pri odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-83/20 o prisilnih ukrepih in omejitvah, ki so jih pod pretvezo varstva življenja in javnega zdravja pred okužbo s covidom-19 odrejali in nadzirali organi izvršilne oblasti, je z argumenti za in proti spodbudil žgočo izmenjavo mnenj o »novi normalnosti« na področju ustavnosti in zakonitosti ter varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v posebnih, kriznih in izrednih razmerah.

Ustavno sodišče navaja, da je bilo poleg obravnavane vloženih še več drugih pobud, ki prav tako problematizirajo ukrepe izvršilne oblasti v zadevah covida-19, o katerih še ni odločalo. V tem okviru so najbrž odprta sistemska vprašanja javne varnosti in uporabe državne represije v posebnih, kriznih razmerah, na katera smo v Delu že opozarjali. Ob ponovnem zaostrovanju razmer in napovedi ostrejšega ukrepanja je zato z vidika ustavnosti in zakonitosti treba poudariti, da je težišče načela previdnosti na poti do neke nove normalnosti tokrat pri odrejanju represivnih ukrepov in omejitev na podlagi politične diskrecije, za katero je vedno značilna visoka stopnja tveganja zlorab oblasti. Na odločitev ustavnega sodišča o tem bo treba še počakati.

O pomembnosti »nove normalnosti« je prelitega kar nekaj črnila. Po vsaki krizi ali pretresu se najde kdo, ki to besedno zvezo s pridom uporabi, da ponazori trnovo pot od stare k novi normalnosti. Osebno lahko samo ugibam, kdo se je tega prvi spomnil. Med bolj znanimi so mi avtorji iz sveta psihologije in psihoterapije, po katerih je »nova normalnost« luč na koncu predora, ki vodi skozi temačna čustva žalosti, obupa, samote, izključenosti, bolezni in strahu pred umiranjem. Poenostavljeno gre za duševna stanja na poti prilagajanja od negotovosti ali »nove zbeganosti« do neke »nove normalnosti«. Z besedami filozofa Alasdaira MacIntyreja v Kratki zgodovini etike prej ali slej pride čas, ko negotove razmere s potrebo po prilagajanju zahtevajo nov in učinkovitejši pristop. Ulrich Beck v svoji Družbi tveganja: na poti v neko drugo moderno pa pravi, da je celosten odgovor, kako v danih razmerah do novih pojmov, pristopov in orodij, pri čemer smo spet izpostavljeni tveganju, ki ga proizvaja razpad starega, propadajočega sveta, med najtežjimi nalogami.

Glede na zahtevnost presoje glavnega problema in predmeta v odločitvi U-I-83/20 ter splošne ocene tveganja, da se bomo z grožnjo posebnih, kriznih in izrednih razmer na svetovni ravni vse pogosteje srečevali, od naravnih nesreč in novih pandemij do človeškega dejavnika ogrožanja preživetja ljudi in planeta Zemlja, je razprava o previdnosti imanentna moralni odgovornosti posameznikov in družbe pri krepitvi skupne odpornosti (angl. resilient) na hibridne nujna v širšem okviru, ne le v teoretičnem pogledu. »Tovrstna odgovornost med posamezniki«, poudarja ustavno sodišče, »je tudi odsev njihovega vzajemnega etičnega ravnanja« (U-I-83/20). Zato navedene odločbe z vsemi argumenti za in proti večinski odločitvi ne dojemam kot znamenje polarizacije med »našimi« in »vašimi« stališči.

Z razumevanjem ustavnega sodišča kot najvišjega varuha ustavnih vrednot, med njimi še posebno človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na katerih je zasnovan ustavni red Republike Slovenije, ter z načelom previdnosti se kaže kot integralna celota prepričljivih argumentov na obeh straneh. Vsak zase in skupaj pripovedujejo veliko zgodbo (narativ) o zahtevnosti glavnega problema in predmeta odločanja v vsej njegovi razsežnosti in nevarnosti, tako okužbe s covidom-19 kot političnega tveganja zlorab oblasti pri diskrecijskem odločanju o posegih v človekove pravice in druge ustavne vrednote. Ta miselni pristop, ki si nenehoma prizadeva, da ob gledanju drevesa ne zgreši gozda, je stalnica sodobne filozofije in znanosti v prizadevanjih za »novo normalnost« od sredine 20. stoletja. V primerjavi s tradicionalnim načinom premočrtnega razmišljanja je nastal iz istega spoznanja, da so pojmi, pristopi in orodja, ki smo jih vajeni, že zapadli »zastareli normalnosti«. Zaradi tako visoke negotovosti, ko niti znanost niti splošna ljudska modrost ne moreta docela ponuditi uporabnih odgovorov in rešitev, je načelo previdnosti biološka nujnost in etični imperativ preživetja.

Pesimizem in mračnjaštvo nas ne bosta rešila. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Pesimizem in mračnjaštvo nas ne bosta rešila. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Ustavno sodišče je o načelu previdnosti razpravljalo že pred leti, ko je v zadevi U-I-304/04 z dne 17. 2. 2005 presojalo pobudo za prepoved kemičnih substanc (pesticidov), ki naj bi bile vzrok za pogin čebel. V odločbi je navedeno, da mora vlada skladno z načelom previdnosti upoštevati zlasti resnost in razsežnost možnih posledic, ukrepe, ki že veljajo v podobnih primerih, celotne pozitivne in negativne posledice ter napredek znanstvenih spoznanj, povezanih s konkretnim problemom oziroma izzivom. Argumenti večine, ki je odločala o prisilnih ukrepih in omejitvah izvršilne oblasti ob pojavu covida-19, so smiselno enaki. V 48. točki odločbe U-I-83/20 je zapisano, da je treba pri primernosti ukrepa upoštevati tudi stopnjo verjetnosti, s katero je mogoče (ali ni mogoče) napovedati, da bo z odrejenimi ukrepi dosežen postavljeni cilj. Pri tem večina opozarja, da ima državna oblast v primeru nalezljive bolezni po ustavi dolžnost, da ustrezno zavaruje zdravje in življenje ljudi.

Seveda nič od navedenega ne zmanjšuje pomembnosti nasprotnih argumentov v kritikah večinske odločitve. Z vso negotovostjo in nevarnostjo okužbe s covidom-19 je upravičena tudi bojazen zaradi političnega tveganja, ki objektivno izvira iz širokih pooblastil in nevarnosti diskrecijskega odločanja. Ustavno sodišče namreč ugotavlja, da ima odločujoča oblast, ki je odgovorna za obvladovanje tveganja epidemije, široko polje presoje (diskrecije) glede izbire ukrepov. Upoštevati je treba, da mora v položaju znanstvene in strokovne (medicinske) neraziskanosti ter kljub nesoglasjem v stroki sprejemati odločitve o izbiri ukrepov, upoštevajoč pri tem številne okoliščine, ki so v danih razmerah bolj ali manj negotove in nepredvidljive (U-I-83/20). Tako tudi pri različnih avtorjih prevladuje bolj ali manj enako stališče, da je previdnostno načelo vodilo za odločanje v javni politiki, posebno v razmerah znanstvene in siceršnje negotovosti.

Previdnostno načelo ob razumnem zavedanju meja znanosti omogoča in spodbuja, tako rekoč zahteva previdnostne ukrepe, zasnovane na znanem in neznanem, da v svoji vlogi lahko uresniči pričakovano ravnanje in odgovornost pri obvladovanju vseh vrst tveganj, ki ogrožajo temeljne vrednote. Z drugimi besedami, previdnostno načelo združuje etično pojmovanje moralne in pravne dolžnosti pri obvladovanju tveganja in odvračanju nevarnosti za posameznika in družbo. Glede tega je previdnostno načelo povsem primerljivo z načelom integritete in pričakovano odgovornostjo pri obvladovanju tveganja, »da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi« (prim. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije – ZIntPK, člen 4, tč. 3).

Negotovost posebnih razmer z visoko stopnjo ogroženosti življenja in zdravja ljudi s covidom-19 na eni strani ter politično tveganje zlorab oblasti s čezmernimi posegi v ustavne vrednote na drugi strani sta tako pomembni vprašanji, da zahtevata posebno pozornost in vsestransko obravnavo s kritičnim, a vendarle pozitivno naravnanim premislekom strokovne in širše javnosti. Pesimizem in mračnjaštvo nas ne bosta rešila. Nova normalnost zahteva nov optimizem za motivacijo skupnega potenciala raznolikosti, da na nov in učinkovitejši način opravimo prehod (transformacijo) skupnih zadev na višjo raven družbe prihodnosti za vse: ne le za sedanje, temveč tudi za prihodnje rodove.

V povezavi s tem nosilno sporočilo celote argumentov za in proti odločitvi večine v odločbi U-I-83/20 dojemam kot novo poglavje v razumevanju načela previdnosti, obvladovanja tveganja in krepitve odpornosti na sodobne grožnje, vključno s političnim tveganjem zlorab oblasti. To je hkrati glavno sporočilo naslovnega prispevka, česa se o načelu previdnosti in konceptu odpornosti na poti do neke nove normalnosti lahko naučimo iz prakse ustavnega sodišča o prisilnih omejitvah svobode gibanja in združevanja med nevarnostjo covida-19. Zaradi tega bi se težko pridružil poenostavljenim kritikam, naslovljenim ustavnim sodnikom in sodnicam, ker so glasovali bodisi za bodisi proti odločitvi večine. V smislu celovitosti in pretehtanega ravnotežja argumentov ali koherentnosti razmišljanja, ki ob teoriji upošteva stvarne razmere z vsemi dejavniki tveganja, se pri poenostavljenih kritikah druga, a zato nič manj pomembna razsežnost previdnostnega načela pri varovanju življenja in zdravja ljudi poenostavljeno odriva na rob nepomembnosti.
---

Mag. Bećir Kečanović prihaja z Inštituta za razvoj vključujoče družbe.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Komentarji: