Na razpotju: med novimi obrazi in starimi vzorci

Slovenija stopa v obdobje drobljenja političnega prostora. Namesto dveh jasnih polov dobivamo več manjših otočkov moči. To lahko pomeni, da nastopa paraliza, ko se nobena reforma ne premakne, ker se partnerji nenehno prepirajo. Prisoten bo pragmatizem. Stranke se bodo morale naučiti vladati z zelo majhnimi večinami, kar zahteva več sklepanja kompromisov in manj vladanja z dekreti, najpogosteje pa capljanja na mestu. S skromno večino v parlamentu jim namreč ne bo uspelo delati velikih premikov, vsaj kar se sprejemanja zakonov tiče.

V slovenskem političnem prostoru se je uveljavil koncept satelitskih strank. To so formacije, ki nastanejo z namenom, da nagovorijo razočarane volivce sredine, ki ne bi nikoli volili radikalne desnice, a so hkrati kritični do vlade. Ostaja bolj ali manj isti kader, a z drugačno retoriko. Čeprav se poudarja sodelovanje, v ozadju pogosto ostajajo isti ljudje, ki so desetletja krojili politiko v večjih desnih strankah. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali človek, ki je bil več let del sistema z močno disciplino, lahko nenadoma deluje popolnoma avtonomno. Oblikuje se taktično zavzemanje sredine (eni levo od nje, drugi desno). Strategija je jasna – z mehkejšim nastopom in izogibanjem neposrednim konfliktom pridobiti glasove, ki bi sicer odšli na levo ali ostali doma. Ko pa pride do glasovanj o ključnih vprašanjih (mediji, sodstvo, kadrovanje), se ti glasovi pogosto vrnejo v stare tirnice.

Tako Demokrati po eni strani igrajo vlogo urejene sredinske desnice. Ob neizvolitvi Anžeta Logarja in Eve Irgl v parlament, kar je nonsens brez primere, se zdaj borita »od zunaj« za vstop na katero od ministrskih mest (Janša jima jih bo gotovo dal, a le tista, katera bo sam hotel). Sicer bi namreč v štirih letih ostala na obrobju (stagnirala) in vprašanje je, ali se bo stranka na naslednjih volitvah sploh uvrstila v parlament. Enako velja za stranko Resni.ca, ki bo poskušala prevzeti vlogo destabilizacije javnega mnenja s populizmom. Skupaj bodo ustvarjali klešče, ki drobijo stabilnost, ki jo je poskušala vzpostaviti prejšnja koalicija.

To so »preoblečeni vzorci«, zato nas čaka obdobje, ko se bo pod krinko »demokratizacije« izvajala restavracija starih vplivnih sfer.

Izvajalo se bo sistemsko kadrovanje, kar pomeni tihi prevzem ključnih institucij pod pretvezo strokovnosti. Zmanjševali bodo pomen in vrednosti prejšnje vlade ter prikazovali vse, kar je naredila, kot neuspeh, da se upraviči radikalne reze. Bojazen je, da bo sledilo približevanje »neliberalnim« blokom. Tudi če bo retorika ostala proevropska, lahko dejanja v ozadju (povezovanje s Slovaško, Češko in drugimi) Slovenijo potisnejo na obrobje odločanja v EU.

To je boleče spoznanje, ki ga deli velik del liberalno mislečega volilnega telesa. Dvom o sposobnosti prepoznavanja političnih »mask« bo postavil vprašanje o kolektivnem spominu in psihologiji slovenskega volivca. Zakaj bi nekdo, ki si želi napredka, svobode in vključenosti v sodobno Evropo, dal glas strukturam, ki zgodovinsko težijo k avtoritarnosti in nazadnjaštvu?

Kaj to pomeni za smer Slovenije? Menim, da ljudje ne prepoznajo preoblečenih vzorcev, zato nas čaka tiha oblika nekdanjega vodenja na Madžarskem (orbanizacija). To ne bo prišlo s »tanki« ali nenadnim zapiranjem medijev, ampak skozi postopno kadrovanje na ključna mesta v gospodarstvu in kulturi tistih naših z lepšimi življenjepisi. Slovenija se bo tiho odmikala od Pariza in Berlina ter se začela posvetovati z Bratislavo in Prago (upajmo, da ne z Moskvo, kot »sanja« Stevanović), kjer trenutno pihajo bolj populistični vetrovi. Srbija pa se že tako vidi kot velika zaveznica Slovenije, čeprav ima ob Jankovićevi podpori v Sloveniji morda peščico somišljenikov.

Hudo je to, da se bo vse, kar je bilo narejeno na področju civilnih svoboščin, začelo označevati kot »nepotrebno zapravljanje« ali »ideološki balast«, kot neznanje in nesposobnost, predvsem pa opiranje na korupcijo. Seveda se ne bo več omenjalo Izraelcev in njihove pomoči pri »pranju možganov« volivcem. Ti se pogosto odločajo na podlagi občutka, manj pa na podlagi analize preteklih dejanj. Desnica je tokrat le bolje zapakirala svoj izdelek. Tragično je, da se »svoboda« pogosto dojema kot samoumevna, dokler je ne začnejo rezati po koščkih. To se je v obdobju Janševe vlade 2020–2022 izrazito kazalo ves čas, na kar pa smo, naivni volivci, pozabili. Realno gledano, Slovenija ne bo postala »nazadnjaška« in skrajno desna čez noč, saj so naši civilnodružbeni temelji in vpetost v EU premočni. Obstaja pa tveganje za stagnacijo in postopno rušenje nekaterih liberalnih standardov, če bo oblast temeljila na populističnih obljubah. Prihodnost bo odvisna predvsem od tega, ali bo opozicija (ta pa ni najbolj enotna) sposobna konstruktivne kritike ali pa se bo vse skupaj sprevrglo v nenehen blokovski spopad, ki izčrpava državo in nas vse skupaj vodi nazaj namesto naprej.

***

Bojan Macuh, dr. edukacijskih ved in mag. sociologije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.