Tiskane izdaje
Gradbeno panogo čaka eno najbolj črnih let, saj večjih gradbenih projektov ni na vidiku. Tudi trije zakoni, ki se prepletajo z gradbeno panogo in bodo v javni obravnavi do 19. februarja, ne bodo pripomogli k okrevanju slovenskega gradbeništva, če bodo sprejeti v predlagani obliki. V Zboru za razvoj in oživitev gradbeništva v Sloveniji (ZORG), ki povezuje celotno gradbeno panogo in strokovne institucije s tega področja, že dolgo opozarjamo, da predvsem nova zakona, gradbeni zakon ter zakon o pooblaščenih arhitektih in inženirjih, ne bosta odpravila težav, ki so v gradbeništvu prisotne danes, temveč bosta kvečjemu prinesla nove.
Razlogov je več. Prvi je že ta, da vsi trije zakoni med seboj niso usklajeni. Če smo se že lotili spreminjanja treh zakonov, ki zadevajo gradbeno panogo, jih ne bi smeli obravnavati ločeno, ampak bi morali biti vsi trije zakoni med seboj usklajeni.
Še večji problem so nekatere predlagane rešitve, ki še niso dozorele za javno obravnavo, z nekaterimi pa se sploh ne strinjamo. Zakon pomanjkljivo obravnava projektiranje, gradnjo in zaključek gradnje, veliko je nejasnosti glede postopka graditve, zakon še vedno ne določa pogojev, ki jih mora izpolnjevati izvajalec, prav tako se ne ukvarja z načrtovanjem investicij in podaja rešitve, ki so primerne za eno- ali večstanovanjske hiše, ne pa tudi za večje infrastrukturne objekte in objekte z vplivi na okolje, ki so veliko bolj problematični.
Sklepanje poslov
Posebno kritični smo do tistih členov v osnutku zakona, ki obravnavajo sklepanje poslov. Predlagane rešitve namreč še vedno omogočajo, da velike projekte dobijo v izvajanje podjetja, ki nimajo zaposlenih ali ti niso ustrezno izobraženi, zato posel oddajo naprej podizvajalcem, pri čemer ne morejo zagotoviti, da bodo projekti res tudi izvedeni. V ZORG si prizadevamo, da bi na vseh razpisih veljalo pravilo: za velike projekte se lahko potegujejo samo velika podjetja, za male projekte pa mala podjetja. Da ne bo pomote, nič nimamo proti malim podjetjem, a se nikakor ne strinjamo, da mala podjetja ponujajo megaprojekte, da s tremi zaposlenimi ponujajo na razpisu gradnjo ceste za deset milijonov evrov, saj preprosto nimajo dovolj zmogljivosti za takšen projekt.
Po našem mnenju bi moralo biti v zakonu jasno napisano, da morata imeti projektant in vodja gradnje registrirano dejavnost projektiranja in tehničnega svetovanja, izvajalec pa registrirano dejavnost gradbeništva. Prav tako bi moralo biti v zakonu predpisano, da mora imeti izvajalec zaposlene pooblaščene posameznike. Za vsakega udeležencev naj se na enem mestu zapišejo naloge, odgovornosti, medsebojna razmerja in pogodbeni odnosi – vse našteto je zdaj zapisano nepregledno prek celotnega besedila osnutka zakona.
Veliko nejasnosti je na področju udeležencev v postopku gradnje. Namesto da bi sledili uveljavljenim rešitvam v svetu in Evropi, so se predlagatelji zakona odločili za nepreverjen unikum – z novim gradbenim zakonom naj bi bila vsa odgovornost preložena na vodjo gradnje in gradbenega inšpektorja. Prvemu so dodeljene naloge, ki se po logiki stvari med seboj izključujejo, drugi zaradi pomanjkanja strokovnih znanj oziroma nezadostne usposobljenosti svoje naloge ne bo mogel opraviti. Zakon jim, na primer, nalaga preverjanje celovitosti projekta za izvedbo, kar po našem mnenju ni zanesljivo. Predlagamo, da to nalogo opravljajo neodvisni strokovni izvedenci kot na Bavarskem.
Kar zadeva gradbene inšpektorje, je tu še ena težava, in sicer zakon inšpektorjem nalaga veliko nalog – po našem mnenju preveč, saj jih glede na to, da imamo v Sloveniji le 60 inšpektorjev, ne bodo zmogli opravljati.
Zaradi specifičnosti slovenskih razmer podpiramo tudi uvedbo vodstva gradnje (vodje gradnje z ekipo), pri čemer je vodja gradnje lahko le pooblaščeni inženir, ne pa tudi pooblaščeni arhitekt, saj ta za to nima potrebnih znanj.
Malo tu, malo tam
Potem ko smo podrobno pregledali osnutek gradbenega zakona, tudi ugotavljamo, da so pripravljavci pripravili besedilo kot nabirko rešitev, ki so sicer uveljavljene v štirih zelo različnih državah: v Avstriji, Nemčiji (Bavarska), Italiji in Veliki Britaniji. Pri tem so iz zakonodaje vsake posamezne države vzeli le posamezno rešitev ali celo samo en njen del. V osnutku zakona predlagane rešitve zato, razumljivo, niso celovite. Nasprotno, nekatere so zelo pomanjkljive, saj ne sledijo filozofiji celotnega tujega sistema, kar je nevarno. Povrhu vsega tudi niso bile nikjer preverjene. Zaradi takšnega načina zakonov smo zaskrbljeni in tudi presenečeni. Ne nazadnje prav ti predpisi narekujejo projektantom, da morajo pri projektiranju upoštevati izključno ene predpise in jih ne smejo kombinirati z drugimi.
Zavedamo se, da velikih padcev v gradbeništvu, ki so se zgodili v letih finančne in gospodarske krize, ni mogoče popraviti na hitro. Promet se je zmanjšal na 1,3 milijarde evrov, v deležu bruto domačega proizvoda se je prispevek znižal s 7,5 odstotka na 3,5. To pomeni, da se je za več kot polovico zmanjšal, medtem ko je v razvitih državah od 6- do 8-odstoten. Zmanjšalo se je tudi število zaposlenih, in sicer z 88.000 na 50.000. Z jasno določenimi cilji, ki bi jih moral podpirati tudi gradbeni zakon, bi te podatke lahko obrnili navzgor. Čas imamo do 19. februarja, do takrat bodo namreč vsi trije zakoni v javni obravnavi.
Sprejetje gradbenega zakona v sedanji obliki namreč za slovensko gradbeništvo ne bi pomenilo nič dobrega. Če nam je prejšnji zakon porezal roke, nam bo novi gradbeni zakon, če bo sprejet v sedanji obliki, odrezal glavo.
–––––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Mirko Požar
predsednik Zbornice za gradbeništvo Slovenije, predstavnik Zbora za oživitev in razvoj gradbeništva v Sloveniji
