Nadzor nad kibernetičnimi spori

Ko so med strokovnjaki za kibernetično varnost pred kratkim naredili mnenjsko raziskavo na njihovi letni konferenci v Las Vegasu, jih je 60 odstotkov povedalo, da pričakujejo, da bodo napadalci v prihodnjih dveh letih uspešno napadli najpomembnejšo infrastukturo ZDA. Poleg tega ameriško politiko še naprej pretresajo posledice ruskega kibernetičnega vmešavanja v volitve leta 2016. So kibernetični napadi nekaj, kar bo sestavni del naše prihodnosti, ali bo mogoče razviti pravila, s katerimi bomo obvladovali mednarodne kibernetične spore?

Učimo se lahko iz zgodovine jedrske dobe. Kibernetična in jedrska tehnologija se močno razlikujeta med seboj, vendar lahko na podlagi proučevanja procesa, med katerim se družba uči spoprijemati z izjemno uničujočo tehnologijo, med obema opazimo tudi podobnosti, iz katerih se da veliko naučiti. Države so potrebovale približno dve desetletji, da so sklenile prve sporazume o sodelovanju v jedrski dobi. Če pri določanju datuma, ko so se prvič pojavile težave, povezane s kibernetično varnostjo, ne upoštevamo začetkov interneta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak predvidevamo, da so se težave pojavile konec devetdesetih let, ko zaradi hitre rasti števila uporabnikov že lahko govorimo o tem, da je internet omogočal gospodarsko in vojaško medsebojno odvisnost (in tako povečal našo ranljivost), lahko ugotovimo, da je sodelovanje ravnokar doseglo mejo dveh desetletij.

V jedrski dobi smo najprej poskušali ukrepati z neuspešnimi sporazumi v okviru OZN. Leta 1946 so ZDA predlagale Baruchov načrt, s katerim bi OZN nadzirala jedrsko energijo, Sovjetska zveza pa je takoj zavrnila načrt, ki bi jo prisilil v položaj tehnološke podrejenosti. Šele po kubanski raketni krizi leta 1962 so leto zatem podpisali prvi sporazum o nadzoru nad oboroževanjem – sporazum o delni prepovedi poskusov. Sporazum o neširjenju jedrskega orožja je sledil leta 1968, dvostranski sporazum o omejevanju strateškega orožja med ZDA in ZSSR pa leta 1972.

Na kibernetičnem področju je Rusija leta 1999 predlagala sporazum v okviru OZN, s katerim bi prepovedali elektronsko in informacijsko orožje (med drugim propagando). Skupaj s Kitajsko in z drugimi članicami Šanghajske organizacije za sodelovanje je večkrat zagovarjala širši sporazum v okviru OZN.

Združene države Amerike so zavračale takšen sporazum, ker so ga razumele kot poskus omejevanja ameriških zmogljivosti, in še vedno se jim zdi, da pri širokem sporazumu ne bi bilo mogoče preverjati, ali ga vsi v resnici uresničujejo, zato se jim zdi neprimeren. Namesto tega so se ZDA, Rusija in 13 drugih držav strinjale, da bi generalni sekretar OZN moral sestaviti skupino vladnih strokovnjakov (GGE), ki so se prvič sestali leta 2004.

Skupina sprva ni bila ravno učinkovita, toda julija 2015 je pripravila poročilo, ki ga je potrdila skupina držav G20 in v katerem so predlagali pravila za omejevanje sporov in ukrepe za krepitev medsebojnega zaupanja. Skupine strokovnjakov so pogoste znotraj OZN, toda redkokdaj njihovo delo preseže okvire OZN in doseže srečanje voditeljev dvajsetih najmočnejših držav sveta. Uspeh skupine GGE je bil izjemen, vendar ji je prejšnji mesec spodletelo in ji ni uspelo izdati soglasnega poročila za leto 2017.

Delo skupine GGE ima svoje omejitve. Člani skupine so pravzaprav svetovalci generalnega sekretarja OZN, ne pa državni pogajalci s polnimi pooblastili. Ko se je z leti število držav članic GGE povečalo s prvotnih 15 na 20 in nato na 25, je skupina postala okornejša, politična vprašanja pa so postajala vse pomembnejša pri delu skupine. Neki diplomat, ki je dejavno sodeloval pri delu skupine, je povedal, da bi si približno 70 držav želelo sodelovati v skupini. Toda zaradi povečanja števila članov je vse težje skleniti sporazum.

Člani skupine zelo različno gledajo na prihodnost dela skupine GGE. Na začetku leta je skupina pripravila prvi osnutek novega poročila, spreten nemški predsednik pa je bil prepričan, da skupina ne bi smela na novo pisati poročila iz leta 2015, ampak bi si morala prizadevati povedati nekaj več o ukrepih, ki bi jih države morale sprejeti v času miru.

Nekatere države so predlagale nova pravila, ki bi varovala neokrnjenost podatkov in urejala vzdrževanje temeljne zgradbe interneta. Vsi so se na splošno strinjali o tem, da je treba z ukrepi utrjevati medsebojno zaupanje in krepiti zmogljivosti. ZDA in njene somišljenice so si prizadevale za to, da bi dodatno pojasnili prejšnji dogovor in da bi mednarodni zakoni, ki urejajo vojaške spopade, med drugim pravico do samoobrambe, veljali tudi v kibernetičnem prostoru, vendar se Kitajska, Rusija in njune zaveznice s tem niso bile pripravljene strinjati. Poleg tega je poslabšanje odnosov med ZDA in Rusijo škodilo političnemu vzdušju.

Nekatere države upajo, da bo mogoče ponovno oživiti delo skupine GGE ali ga še razširiti v okviru OZN, vendar drugi dvomijo o tem in menijo, da bo v prihodnje napredek omejen na pogovore med državami, ki se bolj ali manj strinjajo med seboj, in da ne bo mogoče skleniti splošno veljavnih sporazumov.

Med pravili, o katerih bi bilo morda smiselno razpravljati zunaj procesa GGE, lahko omenimo zaščito temeljnih funkcij interneta; standarde za dobavno verigo in odgovornost za internet stvari; obravnavanje volilnih procesov kot zaščitene infrastrukture; širša pravila za dejanja, kakršna so kriminal in informacijsko vojskovanje. Vsa omenjena vprašanja bi lahko obravnavala nova neformalna mednarodna komisija za stabilnost v kibernetičnem prostoru, ki so jo ustanovili na začetku letošnjega leta in ji predseduje nekdanja estonska zunanja ministrica Marina Kaljurand.

Napredek pri vzpostavljanju pravil bo v prihodnje odvisen od delovanja na več različnih ravneh, tako zasebnih kot vladnih. Sporazum o omejevanju industrijskega kibernetičnega vohunstva med Kitajsko in ZDA iz leta 2015, denimo, je bil dvostranski dogovor, ki ga je pozneje sprejela skupina G20.

Včasih lahko razvoj pravil med državami, ki se strinjajo med seboj, pozneje pritegne tudi druge države. V drugih primerih, denimo pri internetu stvari, lahko za razvoj pravil za varnostne standarde največ naredijo zasebni sektor ali nepridobitni udeleženci procesa vzpostavljanja pravil o delovanju. Poleg tega pri napredku na nekaterih področjih ni treba čakati na druge.

Ureditev pravil je morda močnejša, če medsebojne povezave niso pretesne, in menim, da bi vseobsegajoč sporazum v okviru OZN zdaj škodil takšni prilagodljivosti. Širitev kroga udeležencev procesa je pomembna pri sprejemanju pravil, vendar bo za napredek treba delovati na več frontah. Če se tega zavedamo, se nam neuspeh dela skupine GGE julija 2017 ne bi smel zdeti, kakor da se je proces končal.

Project Syndicate, 2017.