Naj bo vodja gradnje arhitekt ali gradbeni inženir?
V kontekstu EU ni nobene dileme, da je arhitektura kot dejavnost zelo pomembna – in da so edini, ki so za gradnjo arhitekture odgovorni, arhitekti.
Odpri galerijo
Pri gradnji gre predvsem »za umeščanje v prostor, iskanje novih prostorskih rešitev in novih stavbnih tipologij, občutljivost do obstoječega in vzpostavljanje novih prostorskih kakovosti s sistemsko vizijo, ki je lastna samo arhitekturi.« FOTO: Hannah Mckay/Reuters
Zdi se skoraj odvečno vstopati v naslovno debato o vlogi ene in druge stroke, tako logičen se zdi zaključek. Kar sta v prejšnjih tednih na straneh Sobotne priloge strokovno argumentirano pojasnila kolega arhitekta. Seveda je vodja gradnje lahko zgolj in samo arhitekt, o tem ne more biti nikakršnega dvoma – razen gradbeno-inženirskih objektov, kjer je vodilna (lahko in pretežno je) gradbena stroka.
A kot kaže, v današnji Sloveniji to očitno ni (dovolj) očitno, zato bo treba stvari znova in znova postavljati na svoje mesto. Moti izrazito nerazumevanje organizirane, glasne in vplivne gradbene stroke. Ta vztrajno spregleduje bistvo gradnje in s tem arhitekture kot nekakšne »presežne« manifestacije gradnje, ki nadgradi zgolj utilitarnost in ji podeli kvalitete, ki se s časovnim odmikom lahko vrednotijo kot kultura prostora. In to dodano vrednost, to je treba jasno povedati, v današnjem času ustvarjajo izključno arhitekti. Pa tu ni govora le o peščici vrhunskih stvaritev, ampak o razmeroma anonimnem stavbnem tkivu, ki tvori nesporne kvalitete naših naselij.
Zato začnimo z Evropsko unijo in njenimi telesi, ki so prav leta 2018 s tako imenovano davoško deklaracijo uvedli termin Baukultur (vseevropsko sprejeto poimenovanje, ki ga ne prevajamo, pomeni pa kulturo gradnje) kot vodilno usmeritev in nekakšen poziv odločevalcem. Pobuda prihaja iz nemško govorečega sveta, njen namen je spodbujati visokokakovostno Baukultur z zaščito in kulturno vrednostjo evropskega grajenega okolja ter promocijo osrednje vloge kulture v grajenem okolju.
Volja politike po prepoznavanju pomena te pobude je v Evropski uniji že prisotna, dodaten zagon bo dobila prav v obdobju predsedovanja Slovenije leta 2021. Nosilci teh prizadevanj in nove vseevropske agende, ki prepoznava pomen arhitekturnih dosežkov za identiteto in primerjalno prednost Evrope, so seveda arhitekti. V kontekstu Evropske unije torej ni nobene dileme, da je arhitektura kot dejavnost zelo pomembna – in da so edini, ki so za gradnjo arhitekture odgovorni, arhitekti. S pomočjo drugih strok seveda, a vodilna vloga je nesporna.
Naslednji pomemben, a nikoli ubeseden argument za pomen arhitekture je dejstvo, da je prav ta ključni element identitete Slovenije. Grajeno okolje (poleg narave, seveda) dejansko vzpostavlja prepoznavnost in edinstvenost našega prostora, kar sami vemo že dolgo, šele v najnovejšem času pa nam v tem pritrjujejo tudi množice turistov. Ti si pridejo ogledovat stavbno kulturo našega prostora – in pošiljajo v svet slike Bleda, ki ga temeljno zaznamujeta arhitekturi gradu in otoka, Ljubljane, baročne in secesijske, a še bolj unikatno Plečnikove in pozneje Ravnikarjeve, pa na primer Portoroža z obalno promenado in silhueto hotelov arhitekta Eda Mihevca. Lahko torej rečemo, da je prav arhitektura temelj identitete Slovenije, vsaj tako »glasujejo« turisti, neobremenjeni zunanji opazovalci. In za vsako teh hiš stoji avtor, ustvarjalec, arhitekt, verjetno z izjemo blejskega gradu. Vse pa so bile postavljene v časih, ki niso poznali dileme, ali je vodja gradnje res arhitekt – in ne morda geodet ali inženir komunale.
Gradnja je namreč, kar je bilo tudi že povedano, zelo kompleksen proces. Vključuje zelo veliko znanj in različnih strokovnih profilov, od pravnih, gradbenih, strojno- in elektroinženirskih, komunalnih, včasih socioloških in ekonomskih, umetnostno-zgodovinskih in podobno. Predvsem pa gre za umeščanje v prostor, iskanje novih prostorskih rešitev in novih stavbnih tipologij, občutljivost do obstoječega in vzpostavljanje novih prostorskih kakovosti s sistemsko vizijo, ki je lastna samo arhitekturi. Na gradbišču po izkušnji arhitekt obvladuje lastno področje in dodatno še 80-odstotno znanje vsakega od posameznih vpletenih strokovnjakov, katerih delo koordinira in usmerja v cilj, ki je navadno do potankosti znan samo njemu. Osemdesetodstotno poznavanje področja se sliši malo in skoraj problematično, a če to primerjamo s snovalcem konstrukcije, čigar znanje pokriva stoodstotno vedenje o lastnem področju, vendar pa ničodstotno vedenje o vseh drugih, je to naravnost fantastična statistika. Ta daje arhitektu kot edinemu »generalistu«, inženirju, tehniku, pravniku, obrtniku in občasno umetniku v eni osebi avtoriteto in kvalifikacijo za vodilno vlogo pri gradnji, ki je vsi drugi po naravi stvari ne morejo imeti. Ker ne bedijo nad celovitostjo rešitve in niso usposobljeni za ustvarjanje kulture znotraj grajenega prostora.
Ali z aktualno primerjavo – za film Bilo je nekoč v Hollywoodu ne velja, da je kreacija direktorja fotografije (ki je izjemna), scenografa ali producenta – ves svet ve, da gre za stvaritev režiserja Quentina Tarantina. On si je vse zamislil, orkestriral ekipo, prevzel odgovornost in zadevo izvedel. Podobno kot arhitekt pri stavbah. Na žalost samo zasluži neprimerno manj, a to je že druga tema.
A kot kaže, v današnji Sloveniji to očitno ni (dovolj) očitno, zato bo treba stvari znova in znova postavljati na svoje mesto. Moti izrazito nerazumevanje organizirane, glasne in vplivne gradbene stroke. Ta vztrajno spregleduje bistvo gradnje in s tem arhitekture kot nekakšne »presežne« manifestacije gradnje, ki nadgradi zgolj utilitarnost in ji podeli kvalitete, ki se s časovnim odmikom lahko vrednotijo kot kultura prostora. In to dodano vrednost, to je treba jasno povedati, v današnjem času ustvarjajo izključno arhitekti. Pa tu ni govora le o peščici vrhunskih stvaritev, ampak o razmeroma anonimnem stavbnem tkivu, ki tvori nesporne kvalitete naših naselij.
Zato začnimo z Evropsko unijo in njenimi telesi, ki so prav leta 2018 s tako imenovano davoško deklaracijo uvedli termin Baukultur (vseevropsko sprejeto poimenovanje, ki ga ne prevajamo, pomeni pa kulturo gradnje) kot vodilno usmeritev in nekakšen poziv odločevalcem. Pobuda prihaja iz nemško govorečega sveta, njen namen je spodbujati visokokakovostno Baukultur z zaščito in kulturno vrednostjo evropskega grajenega okolja ter promocijo osrednje vloge kulture v grajenem okolju.
Volja politike po prepoznavanju pomena te pobude je v Evropski uniji že prisotna, dodaten zagon bo dobila prav v obdobju predsedovanja Slovenije leta 2021. Nosilci teh prizadevanj in nove vseevropske agende, ki prepoznava pomen arhitekturnih dosežkov za identiteto in primerjalno prednost Evrope, so seveda arhitekti. V kontekstu Evropske unije torej ni nobene dileme, da je arhitektura kot dejavnost zelo pomembna – in da so edini, ki so za gradnjo arhitekture odgovorni, arhitekti. S pomočjo drugih strok seveda, a vodilna vloga je nesporna.
Naslednji pomemben, a nikoli ubeseden argument za pomen arhitekture je dejstvo, da je prav ta ključni element identitete Slovenije. Grajeno okolje (poleg narave, seveda) dejansko vzpostavlja prepoznavnost in edinstvenost našega prostora, kar sami vemo že dolgo, šele v najnovejšem času pa nam v tem pritrjujejo tudi množice turistov. Ti si pridejo ogledovat stavbno kulturo našega prostora – in pošiljajo v svet slike Bleda, ki ga temeljno zaznamujeta arhitekturi gradu in otoka, Ljubljane, baročne in secesijske, a še bolj unikatno Plečnikove in pozneje Ravnikarjeve, pa na primer Portoroža z obalno promenado in silhueto hotelov arhitekta Eda Mihevca. Lahko torej rečemo, da je prav arhitektura temelj identitete Slovenije, vsaj tako »glasujejo« turisti, neobremenjeni zunanji opazovalci. In za vsako teh hiš stoji avtor, ustvarjalec, arhitekt, verjetno z izjemo blejskega gradu. Vse pa so bile postavljene v časih, ki niso poznali dileme, ali je vodja gradnje res arhitekt – in ne morda geodet ali inženir komunale.
Gradnja je namreč, kar je bilo tudi že povedano, zelo kompleksen proces. Vključuje zelo veliko znanj in različnih strokovnih profilov, od pravnih, gradbenih, strojno- in elektroinženirskih, komunalnih, včasih socioloških in ekonomskih, umetnostno-zgodovinskih in podobno. Predvsem pa gre za umeščanje v prostor, iskanje novih prostorskih rešitev in novih stavbnih tipologij, občutljivost do obstoječega in vzpostavljanje novih prostorskih kakovosti s sistemsko vizijo, ki je lastna samo arhitekturi. Na gradbišču po izkušnji arhitekt obvladuje lastno področje in dodatno še 80-odstotno znanje vsakega od posameznih vpletenih strokovnjakov, katerih delo koordinira in usmerja v cilj, ki je navadno do potankosti znan samo njemu. Osemdesetodstotno poznavanje področja se sliši malo in skoraj problematično, a če to primerjamo s snovalcem konstrukcije, čigar znanje pokriva stoodstotno vedenje o lastnem področju, vendar pa ničodstotno vedenje o vseh drugih, je to naravnost fantastična statistika. Ta daje arhitektu kot edinemu »generalistu«, inženirju, tehniku, pravniku, obrtniku in občasno umetniku v eni osebi avtoriteto in kvalifikacijo za vodilno vlogo pri gradnji, ki je vsi drugi po naravi stvari ne morejo imeti. Ker ne bedijo nad celovitostjo rešitve in niso usposobljeni za ustvarjanje kulture znotraj grajenega prostora.
Ali z aktualno primerjavo – za film Bilo je nekoč v Hollywoodu ne velja, da je kreacija direktorja fotografije (ki je izjemna), scenografa ali producenta – ves svet ve, da gre za stvaritev režiserja Quentina Tarantina. On si je vse zamislil, orkestriral ekipo, prevzel odgovornost in zadevo izvedel. Podobno kot arhitekt pri stavbah. Na žalost samo zasluži neprimerno manj, a to je že druga tema.
