Nato – ključni steber slovenske varnosti

Ob rob zadnjim terorističnim napadom v Bruslju

Objavljeno
29. marec 2016 13.10
Aleksander Geržina
Aleksander Geržina
V Sloveniji že nekaj let opažamo procese, ki ustvarjajo vtis, da se Slovenija ne vidi kot del evroatlantske skupnosti. Skupnosti, ki ji v zgodovini moderne civilizacije ne gre oporekati nemajhnega napredka na področju človekovih pravic, osebnih svoboščin, svobode izražanja in gospodarske učinkovitosti. Mediji (vsaj velika večina), ki v Sloveniji – ob še vedno skrb vzbujajočem izostanku resnih akademskih institucij, tako imenovanih think tankov – skoraj v celoti oblikujejo javno mnenje, dnevno objavljajo pisanja, ki postavljajo v negotovost našo umeščenost v evroatlantsko skupnost in posledično našo vlogo v Natu. Tako se kritizira vsaka, tudi nepomembna malenkost, ki je v povezavi z EU in posebno z Natom. V teh člankih je jasno prepoznavno nasprotovanje slovenskemu članstvu v Natu ter popolnoma zastarelo razumevanje pomena in vloge atlantskega zavezništva. Nekako skozi prizmo starih, zaprašenih učbenikov, iz katerih se je črpalo znanje nekoč na »političnih« fakultetah nekdanje države.

Nerazumevanje vloge Nata

Na podlagi vsega tega se v širši politični in strokovni javnosti pojavljajo teze o tem, da bi morala Slovenija iz Nata izstopiti, da ima Rusija v svojem ravnanju v mednarodnem prostoru prav, da je Nato imperialistična sila oziroma organizacija, ki zgolj in samo provocira Rusijo, in podobne slabo argumentirane ali neargumentirane populistične trditve. Seveda ta ista javnost ne ponudi nobene alternative oziroma živi v neki drugi dimenziji, ki je z realnostmi okoli nas v velikem nasprotju. Vse to se izraža v dejstvu, da je danes odstotek tistih, ki podpirajo članstvo Slovenije v Natu, nižji kot kadarkoli prej. Kar je v pogojih vse bolj zaostrenih varnostnih razmer v Evropi, torej tudi pri nas, naravnost noro. Delno je takšno razumevanje Nata pogojeno z nastajanjem slovenskega političnega prostora pred osamosvojitvijo in takoj po njej, kjer je pomemben del nastajajoče slovenske politične elite, predvsem tiste na levi strani političnega pola, nastajal iz različnih civilno-mirovniško-mladinskih gibanj, združenih v veliko LDS, ki intimno pravzaprav nikoli, razen z redkimi izjemami, ni bila zares prepričana o koristnosti članstva v zvezi Nato. O tem niso bile prepričane niti vse kasnejše politične naslednice nekdanje LDS. Takšno gledanje je v večinskem delu slovenskega političnega in predvsem medijskega prostora ostalo vse do danes, celo zaostrilo se je.

V Sloveniji hkrati potekajo nekateri strukturni procesi, ki kažejo na popolno nerazumevanje pomena in vloge Nata. Še več, kažejo, da še vedno obstajajo krogi, ki članstva v Natu nikoli niso zares sprejeli in bi se iz njega najraje umaknili. Znakov za takšno vedenje in ravnanje je več. Navajamo jih nekaj. Obrambni proračun se iz leta v leto znižuje – kljub drugačnim obljubam in priporočilom ter že kar rotenju. Stanje oborožitve Slovenske vojske je na skrb vzbujajoče nizki ravni. V Natu smo na zadnjem mestu, tudi za kandidatkami. Kadarkoli se je v zadnjih 12 letih načrtovalo nujno posodobitev oborožitve, s katero bi seveda takoj povečali predvsem svojo kredibilnost v zavezništvu, so takšni poskusi tako ali drugače klavrno propadli. Zadnji tak poskus je bila Patria, ta beseda nesrečnega imena, s katero bi dobili prvo bataljonsko bojno skupino, ki smo jo sicer obljubili Natu kot naš prispevek že ob vstopu v zavezništvo. S tem bi seveda bistveno okrepili svoj položaj v Natu. V delu državne uprave, ključnem za vojaško operativno sodelovanje z Natom v pogojih polnopravnega članstva, še vedno sedijo ljudje, ki Nata ne razumejo in se v svojem delovanju odzivajo nekako po principu, kaj nam bo Nato sploh ukazoval, kaj nam je bilo članstva sploh treba. Ruska ladja Triglav, ki smo jo – vsaj to – dobili na podlagi klirinškega dolga iz naslova nekdanje SZ in ki ima večinoma rusko opremo, se, kot je razbrati iz medijev, (pre)pogosto kvari. Na servisiranju in s tem zunaj operativne sposobnosti je praviloma vedno nekaj mesecev.

Slovenija, kot je pred leti zapisal kolega diplomat, postaja tako vse bolj zgolj članica in manj zaveznica. Zaveznik je namreč po definiciji iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika tisti, ki »nekoga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje«. Ali smo s takšnim razumevanjem Nata, dramatično nizkim proračunom za obrambne izdatke in skrb vzbujajočim stanjem oborožitve sploh lahko zavezniki? Slovenija, v nasprotju z nekaterimi drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi ter baltskimi državami, pomena zavezništva, solidarnosti kot ključne vezi v njem in atlantskega sodelovanja pravzaprav nikoli ni razumela. Poleg že omenjenih političnih elit je temu verjetno botrovalo dejstvo, da Slovenija v sklopu nekdanje države nikoli ni zares občutila življenja pod sovjetsko okupacijo. Po letu 1945 ni izkusila tudi nobene tuje invazije, kot na primer Češkoslovaška, Madžarska, Poljska, baltske države, Vzhodna Nemčija itd. S tem seveda tudi ni izkusila, kaj pomeni solidarnost in Nato v takšnih trenutkih. Te izkušnje preprosto nima. Živela je v neki mehki različici socializma z ugodnostmi, ki jih druge države s podobno ali enako ureditvijo nikoli niso imele, so pa bile večinoma pogojene prav zaradi nemajhne pomoči ZDA tedanji Jugoslaviji. S članstvom v zavezništvu ravna mačehovsko.

Pomembno, da nisi sam

Bodimo jasni in odkriti: članstvo Slovenije v Natu je največji in najkoristnejši dosežek države v njeni novejši zgodovini. Seveda za samo osamosvojitvijo in ob članstvu v EU. Članstvo v Natu je ključno predvsem za majhne države. Tem najbolj zagotavlja dolgoročno varnost. Velike države imajo dovolj obrambnih zmogljivosti, da se branijo in obranijo same. Majhne manj ali nič. S tem so neprimerno bolj izpostavljene in ranljive. Članstvo Slovenije v Natu je zato ključno za varnost in posledično stabilnost. Zagotavljanje varnosti in stabilnosti pa je ključno za uspešen gospodarski razvoj družbe in njeno blaginjo. Članstvu Slovenije v Natu zato ni alternative. Vse drugo so predstave posameznikov, ki so odraščali in se intelektualno formirali v varnem zavetju jugoslovanske pozicije bipolarnega sveta. In tam bolj ali manj tudi ostali. Takšno gledanje na Nato, njegove izzive in varnostno okolje danes pa je popolnoma neprimerno. V svojem nasprotovanju Natu spregledajo, da je varnost posameznika in družbe postala ključna kategorija današnjega sveta. Teroristični napadi, ki smo jim priča in katerih žrtev je v vsakem trenutku lahko prav vsak izmed nas, so v ospredje postavili prizadevanja za okrepljeno varnost družbe kot celote v vseh njenih razsežnostih. Pri nas je obratno. Bolj ko se radikalizira varnostno okolje v naši neposredni bližini, več je pozivov proti Natu in namernega slabljenja slovenske pozicije znotraj atlantskega zavezništva.

Zaradi dramatično spreminjajočega se sveta, kjer je končni cilj sprememba načina življenja, kot ga poznamo, in izguba evropskih vrednot, ki jih živimo in ki so se razvijale skozi stoletja ter imajo svoje temelje v humanizmu in razsvetljenstvu, je članstvo v Natu neprecenljiva pridobitev. V svetu, kakršen se nam vse bolj zarisuje, je in bo ključna kategorija varnost. In so ključni zavezniki! V takih trenutkih je torej pomembno, da nisi sam. Na koga bi se Slovenija v tako dramatičnih okoliščinah, kot jih imamo danes, lahko zanesla, če ne bi bili v Natu? Naj tisti, ki zagovarjajo izstop iz Nata in relativizirajo naše članstvo v njem, ponudijo odgovor. Se lahko zanesemo na nas same? Z opremo in oborožitvijo, ki jo imamo? Je to mogoče partizanski način bojevanja, ki je v NOB po letu 1943 izbojeval ključne uspehe prav zaradi dodatne pomoči zahodnih zaveznikov? Ta način bojevanja danes verjetno nima veliko možnosti. Smo v 21. stoletju, kjer ima vsak potencialni terorist, tudi če je samo »samotni volk«, na dosegu roke rakete srednjega in dolgega dosega, ki v nekaj minutah lahko zbrišejo cela mesta z zemljevida ali pa z eno samo raketo kratkega dosega ciljajo na primer na jedrsko elektrarno v Krškem? Je to EU, ki žal še vedno nima svojih sil in s težavo spravi skupaj nekaj sto policistov? So to Rusi? Kdo je to? Primerjave, kako bi lahko bili kot nevtralna Avstrija ali celo Švedska, ki jih vedno znova lahko zasledimo, so popolnoma irelevantne. Obe državi imata stanje oborožitve in vojaške usposobljenosti na neprimerno višji ravni, raven obrambnega proračuna bistveno višjo in, kar je ključno, obe sta tako prilagojeni standardom Nata, da takoj lahko postaneta članici Nata, danes, ne jutri.

Zato je eksistencialno, nujno in ključno, da smo in ostanemo članica Nata! Da skupaj z zavezniki skrbimo za našo varnost. Bodimo na to ponosni. Bodimo odgovorna in aktivna članica. Tudi zato, da bodo naši otroci in vnuki lahko živeli v miru in blaginji. In z vrednotami, s katerimi smo rasli mi. Če tega nismo sposobni, razmislimo. In bodimo sami s sabo. Ali kot bi rekel Harry Truman: If you can't stand the heat, get out of the kitchen! *


––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč MZZ ali uredništva Dela.



* Če ne preneseš vročine, pojdi iz kuhinje.